Jedro

Ker je tretji toženec le navaden sospornik, bi morala tožnica že v tožbi označiti ločeno vrednost spornega predmeta. Nediferencirana navedba ima enake posledice kot izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, torej nedovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Tretji toženec sam krije stroške umika revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu in drugi toženki za ugotovitev pravne neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pod Dn.št. 3863/2004 in Dn. št. 3234/2005 najprej na drugo toženko, nato na prvotoženčevega pravnega prednika, pokojnega L. G. in nato še na samega prvega toženca glede par. št. 309/1 sadovnjak in 309/2 stanovanjska stavba, sedaj vpisanih v vl. št. 1062 k. o. ..., in posledično zahtevani izbris navedenih lastnikov spornih nepremičnin (izrek pod točko 1). Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, da sta ta dva toženca dolžna vzpostaviti takšno prvotno zemljiškoknjižno stanje, da se obe parceli bremen prosto odpišeta od vl. št. 1062 k. o. ... ter vpišeta v izbrisano vl. št. 204 k. o. ..., ki naj se na novo odpre in tam vknjiži lastninska pravica na tožnico, ker bo sicer prostovoljni vpis nadomestila pravnomočna sodba (izrek pod točko 2). Tožbeni zahtevek (prav: tožbo) proti tretjemu tožencu je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo ter še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvemu tožencu in drugi toženki ter v razlogih jasno opredeljuje, da in zakaj ne vlaga revizije proti odločitvi glede tretjega toženca. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo, da se tožbenemu zahtevku v celoti ali vsaj v točki 1 (ugotovitveni del in izbris vpisanih lastninskih pravic) ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki in dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Nanjo je odgovoril le tretji toženec, ki pa je kasneje svoj odgovor umaknil. 5. Revizija ni dovoljena.

6. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; v besedilu pred uveljavitvijo zadnje novele ZPP-D, katere uporaba v obravnavani zadevi glede na datum prvostopenjske sodbe ne pride v poštev – drugi odstavek 130. člena novele) je revizija dovoljena le v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če se v tožbi uveljavlja nedenarni tožbeni zahtevek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Enako pravilo velja tudi, kadar tožnik tožbo spremeni. Po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago (objektivna kumulacija) ali če se uveljavljajo zoper več tožencev (subjektivna kumulacija), pravico do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Navedeno pravilo terja od tožnika ločeno označbo vrednosti spornega predmeta v primeru objektivne in/ali subjektivne kumulacije tožbenih zahtevkov, razen pri enotnem sosporništvu, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

7. Tožnica je 9. 3. 2007 vložila izbrisno tožbo zoper tri tožence zaradi zatrjevane materialnopravne nepravilnosti vknjižbe lastninske pravice pod Dn. št. 3863/2004. V tožbi je navedla le eno, torej nediferencirano vrednost spornega predmeta. Naknadno je tožbo razširila še na zatrjevano materialnopravno nepravilnost vknjižbe lastninske pravice na prvega toženca pod Dn. št. 3234/2005 (zemljiškoknjižni predlog je bil vložen pred to tožbo, sklep o vpisu lastninske pravice na prvega toženca pa izdan kasneje). Vrednosti spornega predmeta razširjenega dela tožbe ni ocenila.

8. Za enotne sospornike v smislu 196. člena ZPP gre, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. Če je mogoča različna odločitev, gre le za navadno sosporništvo, za katero je po 195. členu ZPP značilna popolna samostojnost vsakega sospornika kot stranke. V takem primeru namreč tožbeni zahtevki sospornikov (na aktivni strani) ali proti sospornikom (na pasivni strani) temeljijo na različni podlagi. Zaradi popolne samostojnosti vsakega navadnega sospornika je tudi potrebna ločena oziroma diferencirana navedba vrednosti spornega predmeta.

9. V obravnavani zadevi je (vsaj) tretji toženec navadni sospornik. Ker nikoli ni bil zemljiškoknjižni lastnik spornih parcel, je tožnica proti njemu naperila le ugotovitveni zahtevek o neveljavnosti obeh vknjižb lastninske pravice, sam tretji toženec pa je ugovarjal pomanjkanje svoje pasivne legitimacije. Tožnica je sicer skušala utemeljiti svoj pravni interes proti tretjemu tožencu s trditvami o njegovi izjavi v nepravdnem postopku zaradi vrnitve zapenjenega premoženja, vendar neuspešno, saj sta sodišči tožbo v tem delu zavrgli. Povzete navedbe pravdnih strank potrjujejo, da je tožbeni zahtevek proti tretjemu tožencu temeljil na drugačni podlagi, zaradi česar bi tožnica že v tožbi morala navesti diferencirano vrednost spornega predmeta. Nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta ima namreč po ustaljeni praksi tega sodišča enake posledice kot izostanek take navedbe(1). Ker je za odločitev zadoščala že ta ugotovitev, se revizijsko sodišče ni podrobneje ukvarjalo z nadaljnjimi vprašanji, ali sta tudi prvi toženec in druga toženka navadna sospornika in ali bi morala tožnica ob razširitvi tožbe na še en zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice (ob dejstvu, da je že pred tem tožila prvega toženca, na katerega se je ta vpis nanašal) navesti dodatno ločeno vrednost spornega predmeta.

10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo tožničino nedovoljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški. O stroških v zvezi z revizijskim odgovorom tretjega toženca pa je moralo odločiti kljub dejstvu, da je tretji toženec naknadno svoj odgovor umaknil. Priglasil je namreč stroške umika revizijskega odgovora. Ker revizija ni bila vložena proti odločitvi o zavrženju tožbe proti tretjemu tožencu, njegov odgovor na revizijo ni bil potreben in zato tudi ne stroški odgovora in njegovega umika. Zato mora tretji toženec stroške umika revizijskega odgovora kriti sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS s 16. 12. 1992, II Ips 906/2006 in mnoge druge odločbe.