Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na vsebinsko presojo navedb iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke spoštovalo določbi tretjega odstavka 452. in 453. člena ZPP in mu zato kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati. Tožeča stranka ni ostala preslišana. Sodišče prve stopnje je zadostilo svoji obveznosti, da se z navedbami stranke seznani in se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.

Kadar sodišče (npr. z nepravilno razlago zakona) zavzame stališče, da je določeno pravno pomembno dejstvo mogoče dokazovati samo z določenim dokazilom ali določeno vrsto dokazil, je sicer mogoče govoriti o kršitvi jamstev v dokaznem postopku, ki predstavlja eno od vrst onemogočanja izjavljanja v postopku, vendar v obravnavanem primeru do tega ni prišlo.

Sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni bilo dolžno slediti dokaznemu predlogu z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke, ker je pravilno ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov na odločitev v zadevi ne bo mogla vplivati. Takšni dokazi namreč kljub uspehu ne bi pomenili uspeha v sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 52757/2016 z dne 23. 5. 2016, razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in da se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka sodbe) ter da mora tožeča stranka toženi stranki v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 421,36 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 8-dnevnega roka, do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo tako stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke po specificiranem stroškovniku.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na določbo prvega odstavka 458. člena ZPP pa senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pri čemer v novem sojenju ne velja določba drugega odstavka 362. člena ZPP (drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. V tem pritožbenem postopku tožeča stranka uveljavlja dopusten pritožbeni razlog. Sodišču prve stopnje namreč očita, da je kršilo določbe postopka, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP), ker ni upoštevalo trditev in dokazov tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge z dne 4. 10. 2016 (s katerimi je odgovorila na navedbe tožene stranke iz njenega odgovora na dopolnitev tožbe z dne 14. 9. 2016), s tem pa ji onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Po presoji pritožbenega sodišča navedeni očitek ni utemeljen. Ni pravilna pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničine trditvene (in dokazne) podlage iz njene prve pripravljalne vloge z dne 4. 10. 2016 (prim. r. št. 14) oziroma da je to trditveno in dokazno podlago v nasprotju z določbo 453. člena ZPP absolutno izločilo. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer res zapisalo - kot navaja pritožnica - da bi tožeča stranka lahko1 že ob vložitvi dopolnitve tožbe pojasnila, kako je prišla do vtoževanega zneska, tj. specificirala opravljene storitve, sploh ob dejstvu, da je tožena stranka že v ugovoru izpostavila, da ne ve, na kaj se vtoževani račun nanaša, in domnevala, da gre za plačilo po projektantski pogodbi, ni pa res, da ni upoštevalo trditev glede višine zahtevka, ki jih je tožeča stranka podala v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2016. Kljub zapisu v 3. točki obrazložitve je namreč v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožeča stranka (šele) s prvo pripravljalno specificirala, kaj naj bi vtoževani račun zajemal, tj. št. (66) posameznih ur dela po ceni 30 EUR/uro brez DDV ter stroške izdelave novega varnostnega načrta v višini 300,00 EUR brez DDV, in se nato do teh navedb tudi opredelilo. Tožeča stranka pritožbeno zato ne more uspešno uveljaviti trditve, da ji je bila odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je omenjene navedbe upoštevalo in presojalo. Trditve tožeče stranke v zvezi z višino zahtevka je nedvomno vsebinsko obravnavalo kljub predhodno zavzetemu stališču, da bi tožeča stranka zahtevek po višini lahko specificirala že v dopolnitvi tožbe z dne 25. 8. 2016. 9. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno pojasnjeno dinamiko postopka v sporih majhne vrednosti. Tudi po njegovi presoji je tožena stranka višini tožbenega zahtevka konkretno in določno prvič ugovarjala šele z odgovorom na dopolnitev tožbe z dne 14. 9. 2016 (v ugovoru zoper sklep o izvršbi je namreč navedla le, da ne more z gotovostjo trditi, na kaj se nanaša izterjevani račun, da pa domneva, da se nanaša na plačilo po projektantski pogodbi, kar sicer zadošča zahtevam po obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi iz ZIZ, ni pa na podlagi citirane trditve mogoče sklepati, da je tožena stranka nasprotovala sami višini tožbenega zahtevka oziroma višini vtoževanega računa, ki je bil kot verodostojna listina označen v predlogu za izvršbo), kar pomeni, da je lahko tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 452. člena ZPP še v nadaljnji vlogi odgovorila na te navedbe (znesek 2.781,60 EUR, za katerega je v dopolnitvi tožbe navajala, da predstavlja plačilo za naročeno dopolnitev projektne dokumentacije v višini 2.280,00 EUR plus DDV, je torej specificirala na način, da je navedla število opravljenih ur, ceno ure za projektiranje ter strošek izdelave novega varnostnega načrta). Tožeča stranka se je namreč z navedbami z dne 4. 10. 2016 odzvala na vsebino trditev tožene stranke iz njenega odgovora na dopolnitev tožbe z dne 14. 9. 2016, zaradi česar tudi po presoji pritožbenega sodišča zanje ne velja prekluzija. Tožeči stranki v dopolnitvi tožbe (še) ni bilo potrebno podati tako konkretiziranih trditev o višini tožbenega zahtevka, kot so tiste iz vloge z dne 4. 10. 2016, saj se je vsebina ugovora zoper sklep o osredotočala na vprašanje temelja vtoževane terjatve in ne vprašanje višine zahtevka. Tovrstne pritožbene navedbe so po presoji pritožbenega sodišča pravilne.

10. Kot že obrazloženo, pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje navedb tožeče stranke iz vloge z dne 4. 10. 2016 ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je glede na vsebinsko presojo navedb iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke spoštovalo določbi tretjega odstavka 452. in 453. člena ZPP in mu zato kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati. Tožeča stranka ni ostala preslišana. Sodišče prve stopnje je zadostilo svoji obveznosti, da se z navedbami stranke seznani in se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.

11. Navedene kršitve pa mu ni mogoče očitati niti v zvezi z dokazno pobudo tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge z dne 4. 10. 2016. V zvezi s pravno relevantnim dejstvom, tj. stroškom izdelave novega varnostnega načrta, je namreč pravilno vpogledalo tudi v račun št. 23800032-16 z dne 29. 2. 2016 (račun izdelovalca varnostnega načrta A. A. s. p.), katerega je tožeča stranka v dokaz svojih navedb o višini zahtevka priložila omenjeni vlogi. Do dokaza A 15 se je torej opredelilo kljub temu, da je ocenilo, da je prepozen.

12. Sodišče prve stopnje je predmetni tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker ni moglo preveriti sporne višine zahtevka. Tožeča stranka bi namreč ob odsotnosti dogovora strank o višini plačila za dopolnitev in popravo projektne dokumentacije, morala ne le zatrjevati, temveč tudi izkazati tako obseg opravljenih storitev, kot tudi njihovo vrednost na enoto (EUR/uro). Ker pa tožeča stranka dokazov, ki bi izkazovali njene navedbe o vrednosti opravljenih storitev, ni predložila, je odločilo, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

13. Da je ugotovitev, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila cenika oziroma tarife za opravljena dela, pravilna, v pritožbi tožeča stranka priznava, a hkrati navaja tudi, da pravdni postopek ne pozna dokaznih pravil in da je zato ceno na enoto dopustno dokazovati tudi na drug način - z zaslišanjem zakonitega in zaposlenih pri tožeči stranki - in ne samo z listinami. Po presoji pritožnice je sodišče prve stopnje zato s kršitvijo načela proste presoje dokazov in z uvajanjem formalnih dokaznih pravil zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Zatrjevana kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Kadar sodišče (npr. z nepravilno razlago zakona) zavzame stališče, da je določeno pravno pomembno dejstvo mogoče dokazovati samo z določenim dokazilom ali določeno vrsto dokazil, je sicer mogoče govoriti o kršitvi jamstev v dokaznem postopku, ki predstavlja eno od vrst onemogočanja izjavljanja v postopku2, vendar v obravnavanem primeru do tega ni prišlo. Sodišče prve stopnje ni presodilo, da je v tem primeru posamezne postavke po računu mogoče dokazovati samo s predložitvijo pisnih 'cenikov in tarif'3. V prvi pripravljalni vlogi predlaganih prič M. Ž., V. S., I. P., T. R. in B. K. ter zakonitega zastopnika tožeče stranke A. Ž. ni zaslišalo, ker navedene osebe niso bile predlagane za dokazovanje navedenega dejstva4. Tožeča stranka je namreč v vlogi z dne 4. 10. 2016 izrecno navedla, da zaslišanje teh oseb v predmetni pravdi predlaga v zvezi z izvedenimi aktivnostmi in porabljenimi urami glede dopolnitve projektne dokumentacije (če bo tožena stranka konkretno nasprotovala višini plačila za dopolnitev projektne dokumentacije). Kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP mu torej ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela iz 8. člena ZPP in v predmetni postopek ni uvajalo nobenih formalnih dokaznih pravil. 15. Res pa je, da sodišče prve stopnje omenjenih prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke ni zaslišalo niti v zvezi dokazovanjem obsega opravljenih storitev (tj. številom opravljenih ur oziroma konkretnimi aktivnostmi, ki so se nanašale na dopolnitev projektne dokumentacije). Tudi v tej opustitvi po prepričanju pritožbenega sodišča ni videti nobene nezakonitosti. Sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni bilo dolžno slediti dokaznemu predlogu z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke, ker je pravilno ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov na odločitev v zadevi ne bo mogla vplivati. Ker tožeča stranka ni izkazala cene urne postavke, sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ne bi ugodilo niti v primeru, če bi se na podlagi zaslišanja navedenih oseb izkazalo, da je bila vsota vseh porabljenih ur s strani zaposlenih pri tožeči stranki takšna, kot zatrjuje tožeča stranka (da je bilo v zvezi z dopolnitvijo oziroma popravo projektne dokumentacije torej opravljeno zatrjevano število). Takšni dokazi namreč kljub uspehu ne bi pomenili uspeha v sporu. Pri tem je poudariti, da v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno (predlaganega zaslišanja) in da sodišče prve stopnje s tem, ko prič M. Ž., V. S., I. P., T. R. in B. K. ter zakonitega zastopnika tožeče stranke A. Ž. ni zaslišalo, po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP). Uveljavljeni pritožbeni razlogi so neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožeče stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V njem namreč ni ponudila takšnih navedb, da bi bilo mogoče šteti, da gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ne pa, da bi to morala storiti! 2 Torej kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. 3 Da se sodišče prve stopnje ni postavilo na stališče, da naj bi bilo dokazovanje višine vtoževanega zahtevka (cene na enoto dela) mogoče in dopustno dokazovati samo s ceniki in tarifami, izhaja že iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje zapiše, da tudi iz popisa del za PZI projektno dokumentacijo cen na uro ni mogoče ugotoviti, saj so te podane na kos oziroma meter. 4 Tj. cene na uro.