Jedro

Predpostavka, da se premoženje prenese zgolj enemu ločitvenemu upniku, je, da so bili vsi ločitveni upniki seznanjeni s tem, da gre za neunovčljivo premoženje, s čimer bi se ob neizdaji soglasja k prevzemu tega premoženja odpovedali upravičenju iz ločitvene pravice na tem premoženju. Ob tem, ko je prvostopenjsko sodišče brez zakonske podlage istočasno pozivalo ločitvena upnika k izdaji soglasja k prodaji in ju preko stečajnega upravitelja pozivalo, da se izjasnita glede prevzema premoženja, soglasje k prevzemu premoženja zgolj s strani pritožnika ne more imeti za posledico izgubo upravičenj drugega ločitvenega upnika, ki se je odzval na poziv sodišča k izdaji soglasja o prodaji nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (redna številka 386) o dodatni prodaji je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da se nepremičnino parc. št. ID znak 001 skupaj z 1011/100000 solastninskim deležem nepremičnine ID znak 002 proda na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb po izhodiščni ceni v višini 85.000,00 EUR in z določeno varščino v višini 8.500,00 EUR, s tem, da je kupec dolžan skleniti z lastnikom nepremičnine parc. št. 1498/1 pogodbo o služnostni pravici hoje in vožje z vsemi motornimi vozili.

2. V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča vložil pritožbo (redna številka 397) upnik B. S. Uveljavljal je pritožbene razloge bistvene kršitve določil postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot glavni pritožbeni očitek pritožnik v pritožbi navaja, da prodaja nepremičnin, na katere se sklicuje izpodbijani sklep, ni več mogoča, ker naj bi pritožnik navedeno premoženje prevzel s tem, ko je 18. 3. 2015 podal soglasje k prevzemu premoženja po zadnji objavljeni izhodiščni ceni 85.000,00 EUR. To soglasje je bilo poslano stečajnemu upravitelju in sodišču. 5. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je pritožnik dne 18. 3. 2015 v pisni vlogi (redna številka 360) podal soglasje na podlagi poziva stečajnega upravitelja z dne 9. 3. 2015. Z navedeno vlogo je pritožnik izjavil, da prevzema nepremičnini, na katere se sklicuje izpodbijani sklep, za ceno 85.000,00 EUR.

6. Iz podatkov stečajnega spisa St 2445/2011 je nadalje razvidno, da je 2 prvostopenjsko sodišče 6. 3. 2015 s pisno vlogo (redna številka 353) pozvalo upravitelja v zvezi z njegovim predlogom z dne 5. 3. 2015 (redna številka 352), da sodišču po predhodnem obvestilu ločitvenih upnikov A. in B. S. sporoči, ali bi ločitvena upnika soglašala s prenosom premoženja nanju. Kljub temu pa je prvostopenjsko sodišče 12. 3. 2015 s pozivom (redna številka 358) ločitvena upnika pozvalo k izdaji soglasja k prodaji navedenih nepremičnin z izhodiščno ceno 85.000,00 EUR. Iz predloga upravitelja z dne 19. 3. 2015 (redna številka 361) je razvidno, da sta ločitvena upnika podala različni soglasji. Tako je pritožnik podal soglasje k prevzemu premoženja, na katerega se sklicuje tudi v pritožbi, medtem, ko je drugi ločitveni upnik A. S. podal soglasje k prodaji nepremičnin po pozivu sodišča z dne 12. 3. 2015 (redna številka 358).

7. Iz navedenega je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče istočasno peljalo postopek za 2 načina unovčenja stečajne mase v delu, ki se nanaša na nepremičnini, ki sta predmet izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče za takšno postopanje prvostopenjskega sodišča ne vidi pravne podlage v določilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V tem okviru je zato potrebno presojati, ali ima izjava pritožnika z dne 18. 3. 2015 (redna številka 360) dejansko takšen učinek, kot ga zatrjuje pritožnik v pritožbi.

8. V skladu s prvim odstavkom 374. člena ZFPPIPP se na upnike, ki v to privolijo, prenese premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti, ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na določbo druge alineje 3. točke prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki določa, da se v primeru, da premoženje spada v posamezno posebno stečajno maso, ki je predmet več kot ene ločitvene pravice, premoženje prenese na tistega ločitvenega upnika, ki privoli, da ga prevzame. Predpostavka, da se premoženje prenese zgolj enemu ločitvenemu upniku je, da so bili vsi ločitveni upniki seznanjeni s tem, da gre za neunovčljivo premoženje, s čimer bi se ob neizdaji soglasja k prevzemu tega premoženja odpovedali upravičenju iz ločitvene pravice na tem premoženju. Ob tem, ko je prvostopenjsko sodišče brez zakonske podlage istočasno pozivalo ločitvena upnika k izdaji soglasja k prodaji (redna številka 358) in ju preko 3 stečajnega upravitelja pozivalo, da se izjasnita glede prevzema premoženja, soglasje k prevzemu premoženja zgolj s strani pritožnika, ne more imeti za posledico izgubo upravičenj drugega ločitvenega upnika, ki se je odzval na poziv sodišča k izdaji soglasja o prodaji nepremičnine.

9. Ker sodišče prve stopnje ni imelo podlage za takšno sočasno različno pozivanje obeh ločitvenih upnikov glede načina unovčitve tega dela premoženja stečajnega dolžnika, je v nadaljevanju postopalo pravilno, ko tako podanih izjav obeh ločitvenih upnikov ni upoštevalo. 30. 3. 2015 je zato prvostopenjsko sodišče izdalo navodilo stečajnemu upravitelju (redna številka 365), da bo postopek nadaljevalo na podlagi njegovega predloga za prodajo z dne 5. 3. 2015. Hkrati je objavilo poziv (redna številka 364) obema ločitvenima upnikoma k izdaji soglasja v skladu s 1. točko drugega odstavka 345. člena ZFPPIPP. Poziv je bil objavljen 30. 3. 2015, zato je 15-dnevni rok, v katerem bi posamezni ločitveni upnik lahko zavrnil soglasje k predlagani prodaji, iztekel 14. 4. 2015. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje, da je s pisno vlogo zavrnil izdajo soglasja na podlagi poziva z dne 30. 3. 2015. S tem v zvezi pa je neutemeljeno njegovo pritožbeno sklicevanje na njegov odziv z dne 26. 3. 2015 (redna številka 363). Ta izjava se namreč nanaša na poziv sodišča z dne 12. 3. 2015. Tako se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da pritožnik v 15-dnevnem roku od objave poziva z dne 30. 3. 2015 ni zavrnil soglasja k predlagani prodaji, v posledici česar se šteje, da je soglasje podano (peti odstavek 345. člena ZFPPIPP).

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izjav pritožnika z dne 18. 3. 2015, 26. 3. 2015 in 22. 4. 2015 o tem, da je prevzel premoženje, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je v dosedanji obrazložitvi že pojasnilo, da izjava pritožnika z dne 18. 3. 2015 (redna številka 360) ne more imeti učinka prenosa premoženja na pritožnika z izključitvijo upravičenj na drugega ločitvenega upnika. Enako velja tudi glede njegove izjave z dne 26. 3. 2015 (redna številka 363), v kateri se je ponovno skliceval na učinek njegove izjave z dne 18. 3. 2015. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na izjavo pritožnika z dne 22. 4. 2015. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi pritožnik navedenega dne pri prvostopenjskem sodišču podal kakršnokoli izjavo. V spisu se nahaja zgolj izjava pritožnika z dne 24. 4. 2015 (redna številka 380), ki pa je podana po izteku roka iz poziva za soglasje z dne 30. 3. 2015. Ta izjava pa predstavlja zgolj odgovor na poziv prvostopenjskega 4 sodišča z dne 16. 4. 2015 (redna številka 375), da se opredeli do ponudbe drugega ločitvenega upnika z dne 9. 4. 2015 (redna številka 371), glede pogojev, pod katerimi bi drugi upnik soglašal s tem, da pritožnik prevzame predmetni nepremičnini. Vendar takšne ponudbe ni mogoče obravnavati kot del postopka prodaje premoženja, na katerega se nanaša poziv za soglasje z dne 30. 3. 2015. Zato tudi izjave pritožnika z dne 24. 4. 2015, v kateri se ponovno zmotno sklicuje na učinke njegovega soglasja z dne 18. 3. 2015 (redna številka 360) ni mogoče obravnavati kot izjavo v zvezi s pozivom prvostopenjskega sodišča z dne 30. 3. 2015 (redna številka 364).

11. Upoštevaje procesna dejanja strank in prvostopenjskega sodišča, kot so razvidna iz stečajnega spisa, se tako izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPIPP, češ da sklep nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).