Jedro

Pogodbeni stranki sta pred začetkom stečajnega postopka izvršili zavezovalni in razpolagalni pravni posel v zvezi z obravnavanimi nepremičninami in je imela tožeča stranka izpolnjene vse pogoje za vpis lastninske pravice na teh nepremičninah v zemljiški knjigi (drugi odstavek 37. člena ZZK-1 in 49. člen SPZ). Začetek stečajnega postopka nad prodajalcem C.d.d. 23. 10. 2012 tako ne bi bil ovira za vpis lastninske pravice na tožečo stranko (1. alineja 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1), zaradi izvršenega razpolagalnega pravnega posla pred začetkom stečajnega postopka, saj je (v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem) lastninska pravica že prešla na pridobitelja, torej na tožečo stranko. Ker pa tožeča stranka izločitvene pravice v stečajnem postopku ni pravočasno priglasila, stečajni upravitelj pa je prodal premoženje, ki bi bilo predmet izločitvene pravice, je tožeča stranka skladno z določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP izgubila izločitveno pravico. Pridobila pa je pravico do denarnega nadomestila v višini kupnine zmanjšane za stroške prodaje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, delno pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje: - v točki I. izreka potrdi, - v točki II. izreka spremeni tako, da sedaj glasi: "Zoper drugo toženo stranko se ugodi tožbenemu zahtevku, ki glasi: 1. Ugotovi se, da obstoji pravica tožeče stranke do izplačila denarnega zneska doseženega s prodajo nepremičnin posamezni del št. 30 v stavbi št. 1894 k.o. ..., posamezni del št. 31 v stavbi št. 1894 k.o. ..., posamezni del št. 41 v stavbi št. 1894 k.o. ... in posamezni del št. 42 v stavbi št. 1894 k.o. ..., zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo, v višini 4.019,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 dalje do plačila, iz stečajne mase stečajnega dolžnika C. d.d., v stečaju. 2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." - v točki IV. izreka spremeni tako, da sedaj glasi: "Tožeča stranka in drugo tožena stranka nosita vsaka svoje pravdne stroške."

II. Drugo tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 113,54 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izreklo: "I. Zoper prvo toženo stranko se zavrže tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1.Ugotovi se, da obstoji pravica tožeče stranke do izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo nepremičnin, posamezni del št. 30 v stavbi št. 1894 k.o. ..., posamezni del št. 31 v stavbi št. 1894 k.o. ..., posamezni del št. 41 v stavbi št. 1894 k.o. ... in posamezni del št. 42 v stavbi št. 1894 k.o. ..., zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo, v višini 4.019,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 dalje do plačila. 2. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 4.019,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. 3. Prvo in drugo tožena stranka sta solidarno dolžni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." II. Zoper drugo toženo stranko se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da obstoji pravica tožeče stranke do izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo nepremičnin, posamezni del št. 30 v stavbi št. 1894 k.o. ..., posamezni del št. 31 v stavbi št. 1894 k.o. ..., posamezni del št. 41 v stavbi št.1894 k.o. ...in posamezni del št. 42 v stavbi št. 1894 k.o. ..., zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo, v višini 4.019,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 dalje do plačila. 2. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 4.019,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. 3. Prvo in drugo tožena stranka sta solidarno dolžni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvo toženi stranki pravdne stroške v znesku 371,27 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila. IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti drugo toženi stranki pa pravdne stroške v višini 35,64 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila."

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvo tožena stranka (stečajni dolžnik) prijavljene terjatve tožeče stranke (denarnega zneska pridobljenega s prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo na podlagi četrtega in petega odstavka 299. člena ZFPPIPP) ni prerekala, prerekal jo je le drug upnik, to je drugo tožena stranka, zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 300. člena zaključilo, da prvo tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi (tretji odstavek 300. člena ZFPPIPP) in je tožbeni zahtevek (prav: tožbo) zoper prvo toženo stranko zavrglo (točka I. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo: (-) da je tožeča stranka prepozno prijavila izločitveno pravico v stečajnem postopku nad prvo toženo stranko in da jo je stečajna upraviteljica zato prerekala, (-) da so bile nepremičnine - garaže na katerih je tožeča stranka uveljavljala izločitveno pravico, prodane in sicer tožniku, (-) da je na navedenih nepremičninah stečajna upraviteljica drugo toženi stranki priznala ločitveno pravico, (-) da tožeča stranka zatrjuje pridobitev lastninske pravice na pravno poslovni podlagi in (-) da izpostavlja, da v času prodaje nepremičnin tožeča stranka ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala pridobitve izločitvene pravice v skladu z določbo 22. člena ZFPPIPP, da pa izločitvena pravica tudi ni bila priznana s strani stečajne upraviteljice ampak je bila prerekana kot prepozna ter, da je bila na istih nepremičninah drugo toženi stranki priznana ločitvena pravica, zato je njen zahtevek za izplačilo denarnega zneska doseženega s prodajo nepremičnin zmanjšanega za stroške prodaje, po stališču sodišča prve stopnje potrebno zavrniti tudi zoper drugo toženo stranko.

3. Tožeča stranka to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naprti toženima strankama povrnitev stroškov pravdnega postopka vključno s pritožbenimi stroški. Tožeča stranka navaja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, da je sodišče v obrazložitvi 10. točke navajalo, da tožeča stranka ni dokazala, da je pridobila izločitveno pravico na vseh štirih nepremičninah za katere kupnina je predmet spora, hkrati pa, da je v točki 12 obrazložitve zapisalo, da bi bila tožeča stranka kvečjemu upravičena do plačila denarnega zneska zmanjšanega za stroške prodaje v primeru, da od izkupička prodaje še karkoli ostane po poplačilu drugo tožene stranke. Nadalje vztraja, da je tožeča stranka izpolnila prav vse z zakonom predpisane predpostavke, da je pridobila perfektno prodajno pogodbo skupaj z zemljiškoknjižnim dovolilom na katerem je notar overil podpis direktorja prodajalke. S takšnim ravnanjem pa je tožeča stranka pridobila svojo lastninsko pravico v pričakovanju. Po stališču tožeče stranke je šlo za pravno poslovno razmerje. Takšna lastninska pravica v pričakovanju pa je pravno varovana in upoštevna kot je to že velikokrat odločilo Vrhovno sodišče RS pa tudi Ustavno sodišče RS. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje bi moralo ugotoviti, da je tožeča stranka izpolnila vse pogoje iz drugega odstavka 37. člena Zakona o zemljiški knjigi in bi ne moglo ugotoviti, da ker aneksi niso bili prijavljeni DURS to ne more kazati na to, da kupoprodajne pogodbe niso bile sprovedene in niso bile perfektne. Tožeča stranka vztraja, da je pridobila lastninsko pravico v pričakovanju, ki je pravno upoštevna in bi na podlagi tega dejstva sodišče kot predhodno vprašanje moralo ugotoviti, da je stečajna upraviteljica povsem zakonito tožeči stranki priznala pravico do izplačila zneska na način in v višini kot se to zatrjuje v tožbi in kot ga tudi priznava stečajna upraviteljica. Seveda tožeči stranki ni bila priznana v teku stečajnega postopka njena izločitvena pravica, ker je ta skladno z določbami ZFPPIPP prenehala. Ravno zaradi prenehanja pa ji zakon v 299. členu priznava pravico kot jo v konkretni zadevi tožeča stranka vtožuje. Tožeča stranka meni, da bi glede na vse navedeno,kot predhodno vprašanje moralo sodišče ugotoviti, da bi v primeru, če bi tožeča stranka pravočasno prijavila svojo izločitveno pravico na vseh štirih nepremičninah, le-ta bila tudi priznana in v tem primeru v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Nadalje tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zoper prvo toženo stranko iz razloga, ker naj bi se za tožbo glede na uveljavitev prerekane izločitvene pravice smiselno uporabljala drugi in tretji odstavek 300. člena ZFPPIPP. Pojasnjuje, da se konkretni gospodarski spor nanaša na ugotovitev obstoja prerekanih terjatev in predvsem tudi zaradi plačila denarnega zneska. Glede na takšno stanje, torej glede na dejstvo, da zahteva tožeča stranka plačilo denarnega zneska, ki ga je stečajna dolžnica pridobila s prodajo nepremičnin iz tega gospodarskega spora, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo je logično, da je bila tožeča stranka prisiljena vložiti tožbo tudi zoper prvo toženo stranko. Drugo tožena stranka sama namreč nikakor ni pasivno legitimirana glede tožbenega zahtevka po točko 2 tožbe. Drugo tožena stranka ne bi imela nobenega razloga izpolniti zahtevek, saj je ves denar iz prodaje predmetnih nepremičnin prejela prvo tožena stranka kateri so tudi nastali stroški v zvezi s prodajo. Ker se spor ne nanaša zgolj na uveljavitev prerekane izločitvene pravice, kar se dejansko tudi ne, saj gre zgolj za predhodno vprašanje, sta obe toženi stranki pasivno legitimirani tako kot je v tožbi že zapisano.

4. Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba je delno, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko (delno) utemeljena, v preostanku pritožba ni utemeljena.

6. Po tožeči stranki smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopku na prvi stopnji ni bila storjena in obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ni sama s seboj v nasprotju, kot to pritožbeno navaja tožeča stranka. S tem, ko je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala pridobitve izločitvene pravice na nepremičninah za katere kupnina zmanjšana za stroške prodaje je predmet tega spora, v točki 12 pa je še dodatno ugotovilo, da je bila na teh istih nepremičninah v stečajnem postopku drugo toženi stranki priznana ločitvena pravica in da ima ločitveni upnik na premoženju dobljenem s prodajo nepremičnin, ki predstavljajo posebno stečajno maso prednost pri poplačilu, v obrazložitvi ni prišlo do kakršnihkoli nasprotij. Sodišče prve stopnje je le argumentiralo kaj bi bilo, če bi istočasno obstojali obe pravici tako pravica tožeče stranke do plačila denarnega zneska kot posledica izločitvene pravice ter ločitvena pravica drugo tožene stranke na istih nepremičninah.

Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji tudi ni zasledilo katere od ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP.

7. Kolikor tožeča stranka nadalje s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v točki I. izreka o zavrženju tožbe zoper prvo toženo stranko, njena pritožba ni utemeljena. Ker je stečajni dolžnik, torej prvo tožena stranka, prijavljeno terjatev tožeče stranke iz naslova denarnega zneska kot ga s tožbo uveljavlja tožeča stranka, priznala v stečajnem postopku, prerekala pa jo je drugo tožena stranka, torej drug upnik, je bila po določbi tretjega odstavka 300. člena ZFPPIPP tožeča stranka upravičena vložiti tožbo za ugotovitev prerekane terjatve le zoper drugo toženo stranko, torej zoper upnika, ki je terjatev tožeče stranke prerekal, kakor je to pravilno zaključilo in obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Prvo tožena stranka tako za to tožbo ne more biti pasivno legitimirana in tožeča stranka za vložitev tožbe zoper prvo toženo stranko, ki je terjatev v stečajnem postopku priznala, ne more imeti pravnega interesa. Tožbo zoper prvo toženo stranko je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

8. Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da drugo tožena stranka ne bi imela nobenega razloga izpolniti denarni zahtevek iz 2. točke tožbe. Tega pa tožeča stranka s tožbo tudi ni zahtevala, ker je zahtevala plačilo le od prve tožene stranke. Toda tožeča stranka v skladu z določbo 300. člena ZFPPIPP zoper drugo toženo stranko v pravdi lahko s tožbo uveljavlja le ugotovitev obstoja prerekane ji denarne terjatve. Ker gre za nadomestno denarno terjatev, kot je ta določena v petem odstavku 299. člena ZFPPIPP, ki se v stečajnem postopku obravnava kot nezavarovana terjatev1, za uveljavljanje dajatvenega zahtevka, kot je tega postavila tožeča stranka v izpodbijani 2. točki tožbe, tožeča stranka ne more imeti materialnopravne podlage in bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu moralo zavrniti kot neutemeljenega že iz tega razloga. Ker med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve prerekane terjatve v stečajnem postopku stečajnega dolžnika C. d.d. v stečaju, je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v točki II/1 temu ustrezno dopolnilo.

9. Tožeča stranka pa utemeljeno pritožbeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je pridobila izločitveno pravico na obravnavanih nepremičninah, ker da ni izpolnila pogojev za vpis v zemljiško knjigo, saj ni razpolagala s potrdilom o plačilu davka iz 37. člena ZZK-1, ter da tudi ni izkazala pridobitve lastninske pravice na originaren način. Tožeča stranka utemeljeno pritožbeno navaja, da je tekom postopka dokazala, da je imela na obravnavanih nepremičninah takoimenovano lastninsko pravico v pričakovanju na podlagi katere je imela v stečajnem postopku zoper toženo stranko izločitveno pravico, ki pa je skladno z določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP prenehala. Sodišču prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da tožeča stranka izločitvene pravice ni dokazala, pritožbeno utemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pritrditi je tožeči stranki, da je z listinami, in sicer s prodajnimi pogodbami in aneksi k tem prodajnim pogodbam, ki v 3. členu vsebujejo zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke kot kupca, z notarsko overjenim podpisom prodajalca, torej stečajnega dolžnika, tožeča stranka dokazala lastninsko pravico v pričakovanju na obravnavanih nepremičninah. Kot izhaja iz predloženih listin, so bile prodajne pogodbe sklenjene v letu 2009, aneksi pa v letu 2011, prav tako iz 1. člena aneksov izhaja tudi sporazumna ugotovitev pogodbenih strank, da je kupec do prodajalca poravnal vse obveznosti iz prodajnih pogodb (glej priloge A 2 - A 13). Pogodbeni stranki sta tako pred začetkom stečajnega postopka izvršili zavezovalni in razpolagalni pravni posel v zvezi z obravnavanimi nepremičninami in je imela tožeča stranka izpolnjene vse pogoje za vpis lastninske pravice na teh nepremičninah v zemljiški knjigi (drugi odstavek 37. člena ZZK-1 in 49. člen SPZ). Začetek stečajnega postopka nad prodajalcem C. d.d. 23. 10. 2012 tako ne bi bil ovira za vpis lastninske pravice na tožečo stranko (1. alineja 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1), zaradi izvršenega razpolagalnega pravnega posla pred začetkom stečajnega postopka, saj je (v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem) lastninska pravica že prešla na pridobitelja, torej na tožečo stranko. Z vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi bi tožeča stranka pridobila resnično lastninsko pravico in ji v stečajnem postopku niti ne bi bilo potrebno uveljavljati izločitvene pravice. Ker pa tožeča stranka izločitvene pravice v stečajnem postopku ni pravočasno priglasila, stečajni upravitelj pa je prodal premoženje, ki bi bilo predmet izločitvene pravice, je tožeča stranka skladno z določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP izgubila izločitveno pravico, kar za tožečo stranko tudi ni sporno. Pridobila pa je pravico do denarnega nadomestila v višini kupnine zmanjšane za stroške prodaje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka pridobitve lastninske pravice in s tem izločitvene pravice v stečajnem postopku ni dokazala, ker da niso bili izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice v skladu z 49. členom SPZ, je tako materialnopravno zmotna.

10. Zmoten pa je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka do nadomestila iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP ni upravičena, ker da stečajna upraviteljica tudi ni priznala izločitvene pravice tožeči stranki. Iz listin v spisu (glej priloge B 2 oziroma A 14 - Deveti dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev z dne 21. 7. 2016) jasno izhaja, da izločitvena pravica na obravnavanih nepremičninah tožeči stranki v stečaju ni bila priznana izključno iz razloga, ker je tožeča stranka zamudila rok za prijavo izločitvene pravice in ker je bila realizirana prodaja predmetnih nepremičnin v stečajnem postopku. Stečajna upraviteljica pa je v isti listini izjavila, da bi bilo potrebno upniku, v kolikor bi izločitveno pravico pravočasno prijavil, le to priznati, saj je v resnici pred začetkom stečajnega postopka kupil navedene nepremičnine, zanje plačal kupnino v celoti, jih pridobil v posest, vendar ni izvedel vknjižbe lastninske pravice na svoje ime v zemljiški knjigi. Prav tako je izjavila, da je upnik vseskozi tudi tekom stečajnega postopka za predmetne nepremičnine plačeval stroške upravljanja in vzdrževanja (glej stran 4 predhodno navedenega seznama v prilogi B 2 oziroma A 14). Posledično temu je stečajna upraviteljica tožeči stranki tudi utemeljeno priznala pravico do izplačila denarnega zneska doseženega s prodajo tega premoženja zmanjšanega za stroške, v skladu s petim odstavkom 299. člena ZFPPIPP v višini 4.019,76 EUR.

11. Dejstvo, da je bila v stečajnem postopku drugo toženi stranki priznana ločitvena pravica na istih nepremičninah, na uveljavljano terjatev tožeče stranke nima nobenega vpliva. Drugo toženi stranki priznana ločitvena pravica predstavlja zavarovano terjatev (člen 19 v zvezi s členom 20/III ZFPPIPP), na podlagi katere ima drugo tožena stranka pravico do poplačila svoje terjatve iz premoženja prejetega s prodajo obravnavane nepremičnine, torej ima prednostno pravico do poplačila pred ostalimi upniki, tudi pred tožečo stranko. Kot je bilo razloženo že zgoraj, terjatev tožeče stranke, kot jo uveljavlja s to tožbo, predstavlja le navadno nezavarovano terjatev (četrti odstavek 20. člena v zvezi s 359. členom ZFPPIPP) in na poplačilno pravico drugo tožene stranke nima vpliva.

12. Pritožbi tožeče stranke je bilo zato, kolikor se ta nanaša na ugotovitev obstoja v stečajnem postopku C. d.d. prerekane terjatve s strani drugo tožene stranke, ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje temu ustrezno spremeniti tako, da je sodišče tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (člen 358 2. in 5. alineja ZPP).

13. Posledično je bilo spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka kolikor se ta nanaša na drugo toženo stranko. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zoper drugo toženo stranko le delno, to je v ugotovitvenem delu uspela, v preostalem delu pa s tožbenim zahtevkom ni uspela, nasprotno pa je drugo tožena stranka delno uspela s svojim ugovorom, nosita pravdni stranki vsaka svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

14. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo zoper prvo toženo stranko ni uspela, zato mora sama nositi s tem delom pritožbe nastale pravdne stroške. S pritožbo zoper drugo toženo stranko pa je tožeča stranka uspela le delno, zato ji gre po oceni pritožbenega sodišča od priglašenih pritožbenih stroškov le 1/4 priglašenih pritožbenih stroškov oziroma 113,54 EUR (sestava pritožbe po tar. št. 21/1 OT 375 točk, 2 % materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV in sodna taksa za pritožbo 240,00 EUR). Drugo tožena stranka je torej dolžna tožeči stranki povrniti 113,54 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

15. Prvo tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega odgovora, saj ti niso bili potrebni, ker njen odgovor ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP). Drugo tožena stranka pa stroškov odgovora niti ni določno zahtevala.

1 Glej Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) - Razširjena uvodna pojasnila dr. Nina Plavšak, stran 230, GV Založba, Ljubljana 2008.