Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo izpolnjenost pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločitev v I. in III. točki izreka zamudne sodbe in sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo razsodilo, (I.) da je toženec dolžan v roku 15 dni tožnici plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 dalje do plačila, (II.) v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.000,00 EUR za dne 4. 8. 2014 tožbeni zahtevek zavrnilo in (III.) odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožnici povrniti 667,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.

2. Toženec v pritožbi navaja, da je zanj nesprejemljiva odločitev v zamudni sodbi. Navaja, da mu je sodišče v kazenskem postopku izreklo zaporno kazen in mu odvzelo 10.000,00 EUR, ki je bil shranjen pri ženi, ki je bila na intenzivni negi v bolnišnici pri ... . Zato prosi, da višje sodišče prebere zapisnik Okrajnega sodišča v Sežani in da pregleda kamere, ali je sploh on ali drug na posnetkih. Navaja, da je sodnica (v kazenskem postopku) izrekla sodbo na podlagi lažnih prič in da je bilo vse nameščeno s strani policije v ... . To so samo indici, a ne dokazni material. Toženec se sprašuje, kdaj je bilo storjeno kaznivo dejanje in kdaj je bil aretiran. Višjemu sodišču predlaga, da zasliši oškodovanko in toženca, da se ugotovi, ali je on storilec ali kdo drug. Kategorično trdi, da ni storil kaznivega dejanja in da je sodnica izrekla sodbo glede na njegovo preteklost na osnovi indicev.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec izpodbija zamudno sodbo, ki je glede na vsebino izreka vsebovana v I. in III. točki izreka zamudne sodbe in sodbe, ki ju je sodišče prve stopnje izdalo 14. 2. 2020. V pritožbi ne navaja, iz katerih dopustnih pritožbenih razlogov izpodbija zamudno sodbo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec je bil v pravnem pouku zamudne sodbe in sodbe opozorjen, da se sme zamudna sodba izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Tožnica je s tožbo zahtevala, da ji toženec vrne protipravno odtujenih 10.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, to je od 4. 8. 2014 dalje do plačila. Navedla je, da je bil toženec s sodbo Okrajnega sodišča v Sežani I K 29091/2018 z dne 23. 1. 2019, ki je postala pravnomočna dne 20. 9. 2019, spoznan za krivega, da je drugemu vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, s tem da je 4. 8. 2014 v jutranjih urah v prostorih recepcije hotela A. d.o.o. iz ženske torbice vzel veliko usnjeno denarnico bež barve, v kateri je bila bančna kartica Visa banke AA na ime tožnice in 10.000,00 EUR gotovine v različnih apoenih, in si vse skupaj na škodo tožnice v vrednosti 10.000,00 EUR protipravno prilastil, s čimer je storil kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika (KZ), za kar mu je bila izrečena kazen 6 mesecev zapora. Tožnica je bila kot oškodovanka v kazenski zadevi s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Poleg navedenega je zatrjevala, da se je 4. 8. 2014 v jutranjih urah od 7.45 do 8.15 nahajala na recepciji hotela A. in kot vodička plačevala stroške nočitve turistov; da je osebno prtljago ob prihodu odložila ob pultu recepcije in torbico z denarnico pustila na prtljagi ter približno za dve minuti odšla na avtobus, nato pa ugotovila, da ji je bila odtujena usnjena denarnica bež barve, v kateri je bila kartica Visa banke AA na njeno ime in približno 10.000,00 EUR v različnih apoenih; da se je nato obrnila na administratorja v hotelu in da so v prisotnosti policistov pogledali posnetek kamer videonadzora, kjer je na posnetku videla, da se je toženec, ki je na komolcu roke držal jakno, sklonil k njenemu kovčku in iz torbe izvajal ″manipulacijska dejanja″, nato pa hitro odšel proti parkirišču, nihče drug pa ni več pristopil k njeni torbi; da je toženec od njenega prihoda ves čas budno spremljal obnašanje tožnice na recepciji in vztrajal toliko časa, dokler ni nastopil pravi trenutek za krajo, to pa je bilo ravno takrat, ko je šla tožnica do avtobusa; da ji je bila z opisanim protipravnim oziroma kaznivim dejanjem toženca povzročena materialna škoda v višini 10.000,00 EUR, prav tako pa je podana vzročna zveza med dejanjem toženca in povzročeno škodo, saj si je toženec protipravno prilastil njeno usnjeno denarnico bež barve, v kateri je bila kartica Visa banke AA na njeno ime in 10.000,00 EUR v različnih apoenih; da je iz kazenske sodbe razvidna tudi krivda toženca, saj je sodišče navedlo, da je obdolženemu krivda dokazana.

7. Toženec na pravilno vročeno tožbo ni odgovoril. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da so podani tudi ostali pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe (navedeni v 5. točki obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da iz tožbenih navedb izhaja, da je v tožbi opisan dogodek obravnavalo že Okrajno sodišče v Sežani v kazenski zadevi I K 29091/2018 in da je bil toženec s pravnomočno sodbo dne 23. 1. 2019, ki jo je tožnica predložila kot dokaz, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ, tožnica pa je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Pravilno je obrazložilo, da je sodišče (v pravdnem postopku), kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, na podlagi določila 14. člena ZPP glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz tožbenih navedb izhaja obstoj vseh splošnih pogojev odškodninskega delikta (obstoj škode, ki izvira iz nedopustnega dejanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim dejanjem ter obstoj odgovornosti toženca kot povzročitelja škode) in zato pravilno zaključilo, da je podan tudi temelj krivdne odškodninske odgovornosti. Po 131. členu Obligacijskega zakonika - OZ je vsak, kdor povzroči drugemu škodo, dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, v pravdnem postopku glede na vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo ni mogoče ugotavljati dejstev, ki bi izključevala odgovornost za škodo, povzročeno z naklepnim kaznivim dejanjem. Ob pravilni ugotovitvi, da so v tožbi navedena vsa dejstva, na osnovi katerih je tožbeni zahtevek na povrnitev premoženjske škode po materialnem pravu utemeljen, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju s po tožeči stranki predloženim dokazom, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo za plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 dalje do plačila.

8. Z navedbami v pritožbi toženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zamudna sodba namreč temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo (s tem ko v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo) priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na podlagi katerih tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek. Sodišče zato v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb tožeče stranke.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo izpolnjenost pogojev za izdajo zamudne sodbe. Pri odločitvi o glavni stvari je pravilno uporabilo materialno pravo, to je 131., 135., 164. in 168. člen OZ, pri odločitvi o zamudnih obrestih pa pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 378. člena OZ. Uradni preizkus odločitve o pravdnih stroških prav tako ni pokazal nepravilnosti. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo tožene stranke, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo kakšnih kršitev oziroma nepravilnosti.