Jedro

Tožnik po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da nevarnost za življenje in zdravje ljudi ni bila izkazana, vendar pa je imela toženka podlago za uporabo skrajšanega postopka in izrek ustnega ukrepa v 92. členu ZVMS, po katerem ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, sme uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v 8 dneh pa tudi pisno odločbo.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, tako da odpravita II. točka izreka odločbe U 06171-162/2019/18 z dne 6. 5. 2019 in tisti del IV. točke izreka o stroških postopka, ki se nanaša na ukrep izrečen v II. točki ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku takoj po ustni odločbi, ki je bila 18. 4. 2019 izdana na zapisnik Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, območni urad Novo Mesto (v nadaljevanju UVHVVR OUNM), odredil: trajni odvzem goved z označenimi ušesnimi številkami SI ..., ..., ..., ..., ..., ..., njihovo začasno namestitev v bivalne prostore na kmetijsko gospodarstvo z KMG MID št. ... v oskrbo A. A. iz ..., pri čemer prevoz goved na to kmetijsko gospodarstvo opravi B., d. o. o. (I. točka izreka); trajni odvzem psa, pasme mešanec, spol ženski, starost približno 3-4 leta, ki se ga začasno namesti v oskrbo v zavetišču ..., C., d. o. o. (II. točka izreka), usmrtitev konja, pasme mešanec, spol moški, lisjačje barve, brez transporderja, z identifikacijskim dokumentom za kopitarje št. ..., ki ga izvede veterinar veterinarske ambulante ..., D. D., s. p. (III. točka izreka). Odločila je še, da stroški, nastali v zvezi z ukrepi iz I., II. in III. točke izreka, bremenijo tožnika (IV. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov (V. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ 17. 4. 2019 na podlagi prijave opravil inšpekcijski nadzor na kraju samem in ugotovil, da šestim bikom in konju niso zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje in oskrbo, saj so bile na njih vidne poškodbe, stali so v gnojnici, onesnažena pa je bila tudi voda. Tožniku je bilo po telefonu povedano, da mora do naslednjega dne živali rešiti iz gnojnice ter jih namestiti na suho. Dne 18. 4. 2019 je bilo ugotovljeno enako stanje. Veterinar je glede bikov priporočil, da se jih opere, očisti in naslednji dan klinično pregleda. Glede konja je bilo ugotovljeno, da ima hudo bolna kopita. Odločeno je bilo, da se konj evtanzira, da se prepreči njegovo nadaljnje trpljenje. Ugotovljeno je bilo še, da se je v pesjaku nahajala psica, za katero je bila dana prijava, da tožnik z njo slabo ravna. Strokovnjak iz zavetišča za živali je podal strokovno mnenje, da so pri psici prisotni psihološki problemi, kar je najverjetneje pripisal grdemu ravnanju nadrejene osebe kadar je zapuščala bivalni prostor. Na podlagi vpogleda v Centralni register psov je bilo ugotovljeno, da ni podatkov o cepljenju psice proti steklini. Zaradi teh motenj je bilo ugotovljeno, da skrbnik živali ravna z njo v nasprotju z določbo 4. člena Pravilnika o zaščiti hišnih živali (v nadaljevanju Pravilnik), z necepljenjem pa je kršen Pravilnik o ukrepih za zagotavjanje, preprečevanje širjenja in zatiranje stekline (v nadaljevanju Pravilnik o ukrepih).

3. Glede na navedeno je zaključil, da skrbnik živali ne izpolnjuje svojih dolžnosti za zaščito živali oziroma njihovega zdravja in je, da se prepreči njihovo nepotrebno trpljenje, v skladu s tretjo in peto alinejo tretjega odstavka 43. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) izrekel v izreku navedene ukrepe in na podlagi 31. člena tega zakona odločil, da vse stroške plača dosedanji skrbnik živali. Začasen odvzem z oskrbo na domu namreč ni bil možen, saj tožnik na svojem gospodarstvu ni mogel takoj zagotoviti ločene namestitve bolnih ali onemoglih živali. Z vsemi navedenimi dejstvi, ki jih potrjujejo fotografije v spisu, je bilo izkazano, da obstaja nevarnost za zdravje živali in da gre za izjemno nujen ukrep iz četrtega odstavka 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS), po katerem sme uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da tožnik ni izpolnil standardov dolžne skrbi za domače in rejne živali, ki ji predpisujeta ZZZiv in Zakon o živinoreji (ZŽiv). Zavrača pritožbene trditve, da je bil kršen postopek. Skrben skrbnik živali bi v eni noči lahko izvršil predhoden ukrep (opozorilo zavezancu), izrečen 17. 4. 2019 in rešil govedo iz gnojnice, ga očistil ter prestavil na drug del hleva. Nujni ukrepi se ne izrekajo le tedaj, ko obstaja nevarnost za življenje, ampak po tretjem odstavku 92.člena ZVMS tudi, ko obstaja nevarnost za zdravje živali. D. D., s. p. je bil imenovan za pomočnika oziroma izvedenca z ustno odločitvijo, saj je šlo za nujni ukrep, ko se taka odločitev lahko sprejme ustno na zapisnik (tretji odstavek 76. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Pisni odpravek sklepa je bil izdan naknadno, da bi bile njegove naloge jasno določene. Poročilo za dan 18. 4. 2019 je podpisal dr. D. D., poročila za 19. 4., 24. 4. in 26. 4. 2019 pa dr. E. E. Očitki, da so poročila nestrokovna in neverodostojna so pavšalni.

5. Zavrača tudi trditve, da je obnašanje psice pripisati velikemu številu tujcev na dvorišču, prav tako pa ni bilo mogoče zanemariti obvestil, ki jih je inšpekciji o njenem obnašanju posredovalo zavetišče. Glede na navedeno se strinja s prvostopenjskim organom, da je tožnik kršil 7., 8., 9. in 18. člen ZZZiv, 6., 13. in 16. člen ZŽiv ter 8., 9., 12. in 13. člen Pravilnika, s čimer so izpolnjeni pogoji za odvzem živali, ki jih določa 3 alineja 43. člena ZZZiv. Zavrača tudi ugovore glede stroškov postopka, saj je skrbnik živali, kateremu so odvzete oziroma katerega žival je usmrčena, dolžni nositi stroške po 31. členu Zakona o inšpekcijskem postopku (v nadaljevanju ZIN), 117. členu ZUP in 5. alineji 43. člena ter 31. členu ZZZiv.

6. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja kršitev številnih določb postopka. Trdi, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Obžaluje pomanjkljivo skrb za živali, ki je tudi zanj nesporna. Že med postopkom bi lahko povedal, da ima zdravstvene težave, da skrbi za ostarelo mater, ki je huda invalidka, da je preobremenjen in izgorel, vendar mu organ ni omogočil, da bi postopek tekel na zakonit in človeški način. Opozarja, da zapisnik z dne 17. 4. 2019 ne navaja življenjske ogroženosti ljudi in živali. Zato je nerazumljivo, da je bil določen rok za odpravo anomalij preko noči oziroma mu iz razloga, ker postopek uradno ni bil prekinjen in nato nadaljevan, rok za odpravo nepravilnosti ni bil dan. Ker je veterinar sam ocenil, da živali niso življenjsko ogrožene, je bil izrečeni ukrep nesorazmeren. Nasprotuje temu, da je bilo treba konja usmrtiti in trdi, da ni bilo razlogov, zaradi katerih bi mu lahko odvzeli psico.

7. Prereka vse stroške, ki naj bi ga bremenili, saj iz zapisnika izhaja, da je bila večina nepotrebna in jih mora zato po mnenju tožnika poravnati organ. Enak učinek bi organ dosegel z izrekom ukrepa očiščenja živali in njihove namestitve v hlev v 3. dneh, odreditvijo njihove prodaje v roku 1-3 mesecev ter prepovedjo nadaljnje reje živali. S tem bi se izognil nastanku nepotrebnih in pretiranih stroškov postopka, tožniku pa bi bila prihranjena izguba na račun nujne odprodaje živali oziroma mesa. S tem je organ tudi nedopustno in nesorazmerno posegel v njegovo lastninsko pravico in kršil 33. člen Ustave ter 1. člen EKČP. Ugovarja še temu, da je organ nedopustno in pretirano posegel v zasebnost in osebno dostojanstvo tožnika ter njegove družine in s tem kršil 21. člen Ustave in 8. člen EKČP, saj se ga je lotil z ognjem in mečem. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in organu naloži, da tožniku povrne finančna sredstva, pridobljena s prodajo, klanjem rejnih in hišnih živali, ki mu jih je nezakonito zasegel in uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

8. Toženka v odgovoru nasprotuje trditvam, da je kršila postopek, ki se je vodil po ZIN, po katerem lahko inšpektor izvede vsa dejanja postopka tudi brez navzočnosti zavezanca. Po četrtem odstavku 29. člena ZIN lahko v primeru nujnih ukrepov v javnem interesu izda odločbo, ne da bi zavezancu predhodno omogočila izjavo. Enako izhaja iz 92. člena ZVMS. Za take ukrepe pa je šlo v obravnavani zadevi. Pri tem je bilo tožniku sodelovanje omogočeno, saj je bil 17. 4. po telefonu obveščen, da se bo opravil pregled, inšpektor pa je celo zahteval, naj bo prisoten 18. 4. 2019. Organ se do navedb tožnika ni mogel opredeliti v prvostopenjski odločbi, ker se mora ta po vsebini ujemati z ustnim ukrepom, v obrazložitvi pa so lahko navedeni le tisti razlogi, ki utemeljujejo izrečene ukrepe. V tem trenutku organ z argumenti tožnika ni razpolagal. 9. Trdi, da ukrepi niso nesorazmerni, saj je tožnik z neustreznim ravnanjem in rejo živalim povzročal dalj časa trajajoče trpljenje, kar je po 4. členu ZZZiv mučenje živali. Nedopustno bi bilo, da bi živali še naprej izpostavljali mučenju, v upanju, da bo tožnik v prihodnje pričel s primernim načinom reje. Ne drži, da bi se lahko tak postopek vodil le, če bi nastopila življenjska ogroženost, ki je bila sicer pri žrebcu izkazana. Kot nujne ukrepe je treba po 92. členu ZVMS šteti vse tiste ukrepe, s katerimi je mogoče odvrniti neposredno nevarnost za zdravje živali. Dne 18. 4. 2019 je v postopku sodeloval tudi F. F. iz zavetišča ..., ki je ocenil obnašanje psice in je bila tudi odvzeta. Če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, pa sme organ postaviti izvedenca, ne da bi se stranka o tem izjavila. Predlaga zavrnitev tožbe.

10. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v upravnem spisu, zavrnilo pa je dokazovanje z vpogledom v zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru št. 090-88/2019/3 z dne 24. 10. 2019, izjavo z dne 6. 11. 2019, potrdilo o zdravstvenem stanju z dne 6. 11. 2019 ter članek z naslovom ..., ker gre za listine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe (52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

11. Sodišče je narok opravilo, čeprav je toženka prosila za preložitev zaradi bolezni uslužbenca, ki naj bi se udeležil glavne obravnave, saj toženka zaposluje večje število oseb, ki imajo pravosodni izpit. Od sodišča se namreč pričakuje, da bo v javnem interesu zagotavljajo koncentracijo in pospešitev postopka, zato prelaganju narokov ne sme biti naklonjeno.1 Vsaka preložitev naroka pa nujno vpliva ne samo na hitrost obravnavanja zadeve ampak tudi ostalih tožb, ki so vložene pri sodišču in s tem na pravico (ostalih) strank do sojenja v razumnem roku. Pri tem je toženka le posplošeno navedla, da "glede na zasedenost drugih javnih uslužbencev in kratek čas do razpisanega naroka ne bo mogla zagotoviti zastopanja drugega uslužbenca brez škode za učinkovito uresničevanje svoje pravice do izjave in kontradiktorni postopek". Takšna, splošna trditev, da so drugi uslužbenci preveč zasedeni, izostanka ne more opravičiti. Glede uresničevanja toženkine pravice do izjave pa sodišče ugotavlja, da zaradi neudeležbe na obravnavi ni bila kršena, saj se je o zadevi obširno izjasnila ne le v dveh odločbah ampak tudi v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi, pri čemer je imela možnost, da bi se dodatno pisno izjasnila ves čas trajanja tega postopka.

12. Tožba je delno utemeljena.

13. Tretja alineja prvega odstavka 43. člena ZZZiv določa, da ima pristojni inšpektor pri inšpekcijskem nadzorstvu, poleg pravic in dolžnosti, ki jih ima po drugih predpisih, še te pravice in dolžnosti: - začasno ali trajno odvzeti žival in prepovedati stike dosedanjemu skrbniku živali, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb tega zakona. Za začasno odvzete rejne živali uradni veterinar odredi oskrbo na domu skrbnika živali, če pa to ni možno, se živali trajno odvzamejo in prodajo ali usmrtijo. Iz kupnine od prodane živali se pokrijejo stroški postopka, morebitna razlika pa se izplača skrbniku živali. Za odvzete hišne živali, razen za živali prosto živečih vrst, uradni veterinar odredi namestitev v zavetišče, ki lahko žival takoj odda primernemu skrbniku oziroma ravna v skladu z 31. členom tega zakona. Za začasno ali trajno odvzete živali prosto živečih vrst uradni veterinar odredi začasno oskrbo v zatočišču za živali prosto živečih vrst v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave. Če je bila žival oddana novemu skrbniku, je v primeru pravnomočno odpravljene odločbe o odvzemu živali dosedanji skrbnik živali upravičen do odškodnine, ki jo uveljavlja pred pristojnim sodiščem (tretja alineja); - odrediti usmrtitev ali zakol živali na stroške skrbnika, če gre po mnenju veterinarja za neodpravljive bolečine ali poškodbe, ali če gre za nevarno žival, ali če gre za nevarnega psa, s katerim ni bilo opravljeno predpisano šolanje iz 26.c člena tega zakona ali to šolanje ni bilo uspešno opravljeno (peta alineja).

14. Sodišče ugotavlja (kar je tožnik potrdil tudi na naroku), da tožnik v tožbi ne ugovarja dejanskemu stanju, ki ga je toženka ugotovila na kraju samem glede odvzetih goved in usmrčenega konja, in sicer, da je bilo 17. 4. 2019 v hlevu 6 govedi potopljenih v gosto tekočo gnojnico, ki jim je segala do trebuha, deli, ki so moleli iz gnojnice, so bili umazani z debelim slojem gnoja, preostali deli telesa pa so bili mestoma brez dlake z odrgninami in tudi večjimi kožnimi ranami. Očitno je bilo, da se verige globlje zajedajo v kožo. Z gnojnico je bila umazana tudi voda in stene hleva. Ob vhodu v hlev je bil nameščen konj, ki je stal na gnoju, naloženem do višine vrat, tako da mu je glava segala do stropa. Kopita so bila videti spremenjena, glava je bila povešena, ni pa kazal znakov bolezni in ni bil videti neposredno življenjsko ogrožen. Tožniku je bilo po telefonu povedano, da mora do naslednjega dneva do 18. 4. 2019 živali rešiti iz gnojnice ter jih namestiti na suho. Dne 18. 4. 2019 je bilo ugotovljeno enako stanje. Ker so bila vrata boksa, v katerem je bil konj, do višine 110 cm zadelana z gnojem, jih je bilo treba sneti s tečajev in gnoj delno odstraniti z boksa. Ko je konj stopil na trdo podlago, je bilo videti, da so njegova kopita deformirana v taki meri, da je roževina razpadala. Pri inšpekcijskem nadzoru navzoči veterinar mag. D. D., ki je po pregledu živali sestavil poročilo, ki ga organ obravnava kot dokaz, izkazuje pa enako stanje, kot ga je zaznal organ, je glede bikov priporočil, da se jih opere, očisti in naslednji dan klinično pregleda. Za konja pa je dr. D, D, ugotovil, da so njegova kopita močno deformirana, roževina nenormalno razrasla, oblika kopita anatomsko nerazpoznavna, ter roževina na podplatih proliferativno degenirana (kopitni rak). Ker so bili biki 18. 4. 2019 preveč umazani, je pregled pri začasnem imetniku 19. 4. 2019 nadaljeval doktor veterine E. E., katerega poročilo organ prav tako obravnava kot dokaz, ki je podrobno opisal poškodbe vsakega bika in način, kako jih je oskrbel, dne 26. 4. 2019 pa je preverjal še učinkovitost z ustno odločbo izdanih ukrepov.

15. Iz zapisnika z dne 18. 4. 2019 izhaja, da je organ na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, sklicujoč se na 211. člen v povezavi s 144. členom ZUP in 92. členom Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (ZVMS) izrekel ustno odločbo, s katero je odredil, da se govedo in konj trajno odvzamejo, in da se za govedo odredi začasna namestitev pri A. A. Ko so konja rešili iz boksa, pa se je izkazalo, da ima hudo deformacijo kopit, ki so bila razpadla, zato je bil ukrep spremenjen tako, da je bilo odločeno, da se konj evtanzira, da se prepreči njegovo nadaljnje trpljenje.

16. O teh ukrepih je bila dne 6. 5. 2019 izdana izpodbijana odločba, pri čemer ne drži tožbena navedba, da ni razvidno, da gre za pisni odpravek ustne odločbe, saj je to razvidno že iz njenega izreka. Ni sporno, da je kršen 8. dnevni instrukcijski rok za njeno izdajo, kar je relativno bistvena kršitev postopka, ki na zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivala. Ne drži pa trditev toženke iz odgovora na tožbo, da naj bi bila ustna odločba z dne 18. 4. 2019 izdana za odvzem bikov in psa ter evtanazijo konja. Sodišče se strinja s tožnikom, da za ukrep trajnega odvzema psa ustna odločba ni bila izdana. Iz zapisnika namreč izhaja zgolj to, da je organ poklical Zavetišče ... center ..., ki je psico odpeljal, ta pa je pri izhodu iz boksa kazala strah pred odprtim prostorom, se metala na hrbet in cvilila, kar je bilo po mnenju lastnika zavetišča posledica velikega strahu, ker je bila najverjetneje fizično kaznovana pri izhodu iz boksa. Ker to, da bi organ psičko trajno odvzel z ustno odločbo iz zapisnika ne izhaja, pomeni, da je bila odvzeta (šele) z izpodbijano odločbo.

17. Sodišče zavrača tudi vse očitke v zvezi z nepravilnostmi pri popisu spisa in pisanju zapisnika, saj nobena od zatrjevanih nepravilnosti ne spremeni nespornih dejstev, da so živali stale v gnojnici in da so bile poškodovane oziroma bolne. Prav tako ne drži, da se tožnik zaradi zatrjevanih nepravilnosti s tem v zvezi ni mogel ustrezno braniti. Zato ne morejo vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe. Sodišče tudi ne bo obravnavalo zatrjevanih kršitev, ki se nanašajo na procesna dejanja, opravljena po izdaji izpodbijane odločbe zaradi ugotavljanja stanja živali in višine stroškov nastalih v zvezi z njihovim transportom, začasno oskrbo, prodajo, zakolom ter veterinarskimi storitvami. Tožnik v tožbi sam opozarja, da ne gre prezreti, da je bil postopek zaključen 6. 5. 2019, ko je bila izdana izpodbijana odločba, tako da dejanja, opravljena po izdaji izpodbijane odločbe, na njeno zakonitost ne morejo vplivati.

18. Tožnik toženki s tem v zvezi očita, da je kršila postopek z izdajo delnega sklepa o stroških z dne 3. 6. 2019, s katerim naj bi mu nezakonito zasegla denarna sredstva in kršila z ustavo varovano pravico do zasebne lastnine. Stroškom ugovarja tudi zato, ker je sam počistil hlev (kar je razbrati iz zapisnika z dne 23. 4. 2019) in zato ni prišlo do odkopa gnoja, z ustno odločbo pa je bilo vseeno odločeno, da je izvajalec čiščenja upravičen do plačila, pri čemer izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, zakaj gre pri čiščenju praznega hleva za nujen ukrep. Sodišče te ugovore zavrača, saj je bilo z izpodbijano odločbo odločeno zgolj o temelju za plačilo stroškov, tj. o tem, da stroški, ki bodo nastali z odrejenimi ukrepi iz I., II. in III. izreka te odločbe, glede na 31. člen ZIN, 117. člen ZUP in 5. alinejo 43. člena ter 31. člen ZZZiv bremenijo tožnika, ki je nedopustno stanje povzročil. Sklepi, s katerimi je bilo odločeno o potrebnosti posmeznih stroškov in s tem o njihovi višini, pa so samostojni akti, zoper katere so dovoljena samostojna pravna sredstva. Tožnik je zoper enega od sklepov o stroških št. U 06171-162/2019/57 z dne 13. 6. 2019 tudi vložil vložil tožbo, vendar je bila prepozna, zato jo je sodišče s sklepom I U 1849/2019 zavrglo.

19. Neutemeljena je tudi trditev o prekratkem roku za pritožbo, saj je bil osemdnevni rok za pritožbo določen skladno s prvim odstavkom 92. člena ZVMS.

20. V zvezi z očitki o kršitvi pravice do izjave, je relevantno, da tretji odstavek 9. člena ZUP določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tako izjemo določa prvi odstavek 144. člena ZUP, ko lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi: 4. če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Po drugem odstavku so nujni ukrepi po 4. točki prejšnjega odstavka podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Tretji odstavek še določa, da v primerih iz prvega odstavka tega člena ni treba zaslišati stranke. Kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena tega zakona, pa lahko pristojni organ odloči tudi ustno (prvi odstavek 211. člena ZUP). Tožnik po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da nevarnost za življenje in zdravje ljudi ni bila izkazana, vendar pa je imela toženka podlago za uporabo skrajšanega postopka in izrek ustnega ukrepa v 92. členu ZVMS, po katerem ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, sme uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v 8 dneh pa tudi pisno odločbo.

21. Sicer pa je toženka tožniku še pred izdajo izpodbijane odločbe poslala zapisnike, tožnik pa je z dopisom z dne 30. 4. 2019, ki ga je toženka prejela 6. 5. 2019, poslal pripombe. Enako kot v tožbi je ugovarjal, da živali niso bile življenjsko ogrožene, kar po njegovem prepričanju izhaja tudi iz zapisnika z dne 17. 4. 2019. Trdil je, da bi mu toženka glede na to morala dati možnost, da nepravilnosti sanira v roku 3 dni. Zatrjeval je, da bi uradna oseba tako kratek rok (tj. en dan oziroma takoj) lahko izrekla le ob življenjski ogroženosti ali vsaj hudem tveganju za poškodbo govedi.

22. Po presoji sodišča iz ugotovljenega dejanskega stanja nedvoumno izhaja, da je neposredna nevarnost za zdravje živali obstajala, saj higienski pogoji, v katerih so bivali biki in konj, niso bili primerni. Strinja se s toženko, da iz samega stanja izhaja, da je trajalo že dlje časa in bi ga tožnik lahko odpravil že prej oziroma mu ni bilo mogoče zaupati, da ga bo saniral sam in je bilo treba živali iz njega rešiti takoj ter jim takoj zagotoviti minimalne standarde reje glede higiene in veterinarske oskrbe. Tožnika njegovo počutje in skrb za bolno mamo ne more razbremeniti dolžnosti, ki jih ima skrbnik živali po 7., 8., 9. in 18. členu ZZZiv, po katerih mora živalim zagotoviti ustrezno bivanje, ustrezno tehnično opremo za rejo oziroma napajanje, vzdrževanje higiene ter v primeru bolezni ali poškodbe takojšnjo zdravstveno oziroma veterinarsko oskrbo. Če skrbnik živali tega iz kakršnihkoli razlogov ne more zagotoviti, bi moral živali prodati ali oddati drugim skrbnikom. Obenem pa to, da je imel tožnik dalj časa trajajoče zdravstvene težave, za katere sam navaja, da so mu preprečevale, da bi za živali ustrezno skrbel, sodišče dodatno utrjuje v prepričanju, da sta bila z ustno odločbo odrejena ukrepa nujna.

23. Tako kot toženka tudi sodišče verjame strokovni presoji dveh veterinarjev, tj. uradnega veterinarja-inšpektorja in veterinarja, ki opravlja veterinarsko dejavnost, da je imel konj kopita deformirana in razpadla in da je bila bolezen taka, da bi se pri njenem zdravljenju zgolj podaljševalo trpljenje živali. Tožnik sicer trdi, da naj bi bil postopek diagnosticiranja pomanjkljiv, evtanazija pa preuranjena, češ da je uradni veterinar v zapisnik z dne 17. 4. 2019 sam napisal, da konj ni življenjsko ogrožen, da stoji na trdi podlagi. To sicer drži, vendar pa je bilo 18. 4. 2019, ko so bila vrata ograde sneta s tečajev in konj, ki je stal na gnoju, iz nje odpeljan, ugotovilo, da je hudo bolan.

24. Nadalje tožnik nasprotuje načinu imenovanja D. D. kot izvedenca. Po presoji sodišča tedaj, kadar zakon določa, da se lahko nujni ukrepi odredijo z ustno odločbo, nujnost terja tudi to, da za postavitev izvedenca ni potreben pisni sklep, drugače bi se izrekanje sicer nujnega ukrepa lahko neutemeljeno zavleklo. Toženka tudi pravilno opozarja, da po ZUP zoper tak sklep ni posebne pritožbe, zaradi česar ima inšpekcijski zavezanec pravno varstvo zoper sklep (ne glede na to ali je pisni ali ustni) zagotovljeno v pritožbi zoper odločbo. Iz spisa izhaja, da so bila poročila veterinarja D. D., s. p. tožniku poslana z dopisom z dne 22. 5. 2019, ki ga je prejel 24. 5. 2019, torej pred izdajo drugostopenjske odločbe, kar pomeni, da mu je toženka omogočila, da bi se pred tem o njih izrekel. V poročilu z dne 18. 4. 2019 je podrobno opisano stanje konja po rešitvi iz boksa, kot tudi diagnoza in ocena, da neugodna klinična slika napoveduje dubiozno, celo infaustno prognozo. Na podlagi ireverzibilnih patoloških procesov, nemogoče korekcije kopit, zahtevnega in dolgotrajnega zdravljenja, se je s soglasjem uradnega veterinarja odločil za evtanazijo, da bi preprečili nadaljnjo agonijo živali. Tožnik sicer trdi, da za tako bolezen obstaja dolgotrajno in drago zdravljenje, vendar ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi bilo veterinarjevo mnenje ovrženo. Zato sodišče tem navedbam ne more verjeti, še posebej, ker za to zdravljenje konja ni poskrbel sam, čeprav bi to lahko in moral storiti.

25. Glede na navedeno so tožbeni ugovori o tem, da je toženka izvajala ugotovitveni postopek, v katerem tožniku ni bila dana možnost izjave, po presoji sodišča neutemeljeni, saj zakon v primeru, ko obstaja nevarnost za zdravje živali, dovoljuje izdajo ustne odločbe v skrajšanem postopku, v obravnavanem primeru pa je bila izdaja take odločbe utemeljena. Sodna praksa je nadalje že zavzela stališče, da lahko inšpektor v skladu z 29. členom ZIN opravi nadzor brez predhodnega obvestila in brez navzočnosti zavezanca2. V tem primeru mu mora posredovati svoje ugotovitve in mu omogočiti, da se o njih izjavi, kar je bilo v obravnavanem primeru storjeno. Ne gre namreč za ogled v smislu 199. in 200. člena ZUP, ampak gre za inšpekcijski nadzor, ki ga ureja že omenjeno določilo 29. člena ZIN. Prvostopenjski organ je tožniku zapisnike vročil, tožnik pa se je o ugotovitvah iz teh zapisnikov tudi izjavil. 26. Sodišče se nadalje strinja s toženko, da izpodbijana odločba ni nezakonita, ker ne navaja razlogov za asistenco policije pri nadaljevanju postopka 18. 4. 2019. Policijska postaja ... je v postopku veterinarskega inšpektorja nudila asistenco, ki jo inšpektor po 23. člen ZIN lahko zahteva pri vodenju ugotovitvenega postopka, če pričakuje fizični odpor, prav tako pa je policija na zahtevo organa dolžna pomagati pri izvršbi na podlagi 289. člen ZUP. Zakona ne predvidevata, da bi bilo o tem treba izdajati posebne sklepe ali seznanjati zavezanca. Sicer pa tožnik ne pojasni, kako naj bi prisotnost policije sploh vplivala na zakonitost odločbe, s katero je bilo zakonito odločeno, da se govedo trajno odvzame tožniku in konj evtanzira, glede odvzema psa pa je sodišče ugotovilo, da je nezakonita iz drugih razlogov in ne zaradi prisotnosti policije.

27. Tožnik ugovarja odvzemu psice in ugotovitvam, da je imela vedenjske motnje. Opozarja, da se je 17. 4. 2019 uradni veterinar sam sprehajal po posestvu, pa ga psica ni oblajala in da je ni niti opazil, saj je ni zavedel v zapisnik. Trdi, da je imela psica prostoren, čist in urejen boks ter hrano in vodo, prijavitelj pa naj bi se tega, da naj bi tožnik z njo grdo ravnal, spomnil šele dan kasneje. Vedenjske motnje, ki jih navaja izpodbijana odločba, je kazala zaradi prisotnosti polnega dvorišča tujcev, avtomobilov, novinarjev in "škljocanja" fotoaparatov, saj se je ob vpitju drug čez drugega v boksu počutila varno. Edino, kar se mu lahko očita, je, da je ni dal čipirati in cepiti, zaradi česar bi mu moral inšpektor izreči opomin in naložiti odpravo te nepravilnosti. V izpodbijani odločbi tudi ni pojasnjeno, katera kršitev ZZZiv se mu očita, da sledi tak sporni ukrep.

28. V zvezi z odvzemom psa sodišče ugotavlja, da toženka v odgovoru na tožbo sama navaja, da se odvzem živali po 3. alineji 43. člena ZZZiv lahko odredi v primeru kršitev ZZZiv in če je to potrebno za zaščito živali. Trdi, da je bilo v obravnavanem primeru vse to izkazano, vendar sodišče glede odvzema psa (ki je bil kot že pojasnjeno odvzet s pisno odločbo) ugotavlja, da to ne drži. Toženka se v prvostopenjski odločbi sklicuje na vidno neželeno vedenje psa in na 4. člen Pravilnika ter na to, da pes ni bil registiran in cepljen (11. člen Pravilnika o ukrepih). Trdi, da zato ukrep predstavlja ukrep odvrnitve nevarnosti za življenje in zdravje živali in ljudi (v primeru, če tak pes ugrizne človeka) in varovanje javnega reda in miru, še posebej pa je odvzem ukrep preprečitve ponovitve dejanja, ki bi lahko sledilo neodgovornemu lastništvu. Drugostopenjski organ po drugi strani trdi, da je bilo ugotovljeno neustrezno ravnanje s psom oziroma ravnanje, ki je izrecno prepovedano s 15. členom ZZZiv.

29. Sodišče meni, da ZZZiv ne ureja cepljenja živali, ampak je to predmet navedenega pravilnika, ki je izdan na podlagi ZVMS. Zato opustitev cepljenja ni kršitev ZZZiv ne glede na to, če pomeni nevarnost za druge in torej po 3. alineji prvega odstavka 43. člena ZZZiv ni razlog za odvzem živali. Prav tako razlog za odvzem ne more biti kršitev 4. člena Pravilnika, saj mora biti kršen ZZZiv. Nadalje drugi odstavek 6. člena določa, da mora lastnik psa prijaviti lastništvo psa v sedmih dneh od njegove pridobitve. Opustitev tega ravnanja ni taka kršitev, da bi žival potrebovala zaščito, kar je drugi pogoj za odvzem. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, katero ravnanje, ki ga prepoveduje 15. člen ZZZiv, naj bi bilo storjeno. Vedenjske motnje oziroma določeno obnašanje psa po 15. členu ZZZiv ne more biti kršitev, saj 15. člen ZZZiv določa številna ravnanja, ki so prepovedana, ne določa pa, katero vedenje živali naj bi skrbnik zagotavljal. Toženka ni ugotovila in niti ni ugotavljala nobenega od teh ravnanj, ki tudi ne izhaja iz fotografij, priloženih k zapisniku. Ukvarjala se je z obnašanjem psice in (zgolj) verjetnimi razlogi zanj, kar po citiranih določbah ZZZiv ni relevantno, pri čemer verjetnost v nobenem primeru ne zadostuje za meritorno odločanje. Toženka tako zaradi zmotne uporabe predpisa relevantnega dejanskega stanja niti ni ugotavljala.

30. Po prvem odstavku 31. člena ZIN stroške inšpekcijskega postopka, ki so bili nujni za ugotovitev dejstev, ki dokazujejo, da je zavezanec kršil zakon ali drug predpis, trpi zavezanec. Nadalje 117. člen ZUP določa, da stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec. Če se ti stroški ne morejo izterjati od njega, jih trpi stranka, ki je predlagala izvršbo. Tretja alineja prvega odstavka 43. člena ZZZiv pa določa, da se stroški postopka (nastali v zvezi z začasnim ali trajnim odvzemom živali) pokrijejo od kupnine za prodane živali, medtem ko se za namestitev v zavetišče uporabi 31. člen ZZZiv, po katerem stroške v zvezi z namestitvijo prav tako plača dotedanji skrbnik živali. Iz navedenih določil izhaja, da je tožnik dolžan kriti stroške v zvezi z ugotavljanjem kršitve in v zvezi z izvršitvijo ukrepov, za katere je kršitev izkazana. Ker je sodišče ugotovilo, da toženka v izpodbijani odločbi ni navedla relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je bilo psa po 3. alineji prvega odstavka 43. člena ZZZiv treba odvzeti, je bilo zato treba odpraviti tisti del izreka IV. točke izpodbijane odločbe, ki se nanaša na stroške, nastale v zvezi z odvzemom psa.

31. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi v delu, ki se nanaša na trajni odvzem psa in s tem povezane stroške ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ostalem delu pa je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Tožnik toženki očita še zlorabo osebnih podatkov tožnika in njegove družine, kršitev njihove zasebnosti in naklepno kršitev Ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Trdi, da je inšpektor 17. 4. 2019 v popoldanskem času prišel sam in s telefonom ter fotoaparatom posnel fotografije, ki jih je nezakonito posredoval medijem oziroma Društvu ..., ki jih je istega dne objavilo. Trdi, da je organ 18. 4. 2019 ob 9 uri na naslovu tožnika organiziral javno zbiranje in snemanje, saj je prišel s policijo, tja pa je povabil kopico „stranskih udeležencev“ in skoraj vse slovenske medije ter s tem kršil 43. člen ZZZiv, ki določa prepoved uporabe živali na javnem zbiranju ali snemanju. Organ je tudi v nasprotju z določili 43. člena ZZZiv in 77.člena ZVMS ter ZUP vročal odločbo z vsemi osebnimi podatki drugim osebam, pri čemer ni razvidno, zakaj jim je podelil status strank v postopku. Navaja, da je izdaja osebnih podatkov medijem povzročila hudo škodo tožniku in njegovi 91 letni invalidni materi. Toženka ugovarja temu, da naj bi obveščala medije, nekaterim drugim osebam pa je morala vročiti odločbo, ker so bili izvajalci posameznih materialnih del v upravni izvršbi po drugi osebi kot to dovoljuje 297. člen ZUP. Trdi, da v inšpekcijskem postopku ni kršila človekovih pravic in pretirano posegla v dostojanstvo tožnika.

33. Ker je tožnik po pozivu sodišča na naroku pojasnil, da njegova tožba v tem delu ni tožba po 4. členu ZUS-1, to, kdo je vabil medije, kaj je njihova prisotnost tožniku povzročila, in ali je toženka smela vročati odločbo izvajalcem izvrševanja ukrepov, ni pravno relevantno, saj te zatrjevane kršitve tožnikovih pravic niso v zvezi z zakonitostjo odločbe, tj. niti z relevantnim dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za izrečene ukrepe niti s pravilno uporabo predpisa in niti s kršitvami postopka. Zato sodišče teh dejstev ni ugotavljalo. Če so tožnik in njegova družina zaradi protipravnega ravnanja utrpeli škodo, lahko zahtevajo njeno povrnitev po splošnih pravilih obligacijskega prava.

34. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Glej A. Galič v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS d.o.o. n GV Založba d.o.o., Ljubljana 2005, stran 469-470. 2 Glej I U 974/2012, I U 1299/2011, I U 2117/2018.