Jedro

Ker je zakonodajalec ob nacionalizaciji posojilodajalce (ob določenih pogojih) štel za solastnike podjetja, jih je potrebno pri vračanju podjetja šteti za upravičence.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) - ker je presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo - ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.1.2002 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L. z dne 17.7.2000, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo kapitala H.U., vloženega v GPL preko konzorcija delničarjev, v znesku 44.450,00 din. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ne zajema odškodovanja zaradi neplačanih obveznosti podržavljenih kapitalskih združb, kakršen je zahtevek (pri)tožnika za denacionalizacijo posojila, ki ga je njegov pravni prednik leta 1937 posodil delniški družbi. (Pri)tožnik je opravičen zahtevati denacionalizacijo kapitala v obsegu ki ustreza številu delnic GPL, ki so bile v času podržavljenja v lasti delničarja H.U. Imenovani je bil lastnik 50 delnic GPL. Z že pravnomočno odločbo Občine L., z dne 10.11.1994, je bilo odločeno, da za 50 delnic pripada vsakemu od dveh dedičev pokojnega H.U. 3057 delnic P.L. d.d. in preostanek 500,00 SIT. Ni pa v ZDen podlage za denacionalizacijo posojila. Zaradi posojila kapitalski delež ni bil povečan.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po ZDen vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 1. odstavku 3. člena oziroma predpisih, ki jih zajema 4. člen ZDen ali na način, kot je določen v 4. in 5. členu ZDen. Za premoženje v smislu tega zakona se štejejo premične in nepremične stvari ter podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb (1. odstavek 8. člena). V zadevi ni sporno, da je bila GPL podržavljena na podlagi ZNZGP. Za podjetje republiškega pomena je bila razglašena z ukazom Prezidija Slovenskega narodnega sveta.

Vrednotenje po ZNZGP podržavljenih podjetij je določala Uredba o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje (Uradni list FLRJ, št. 98/47, v nadaljevanju uredba). V 23. členu je predpisovala, da se v primeru, če je sodišče ob ugotovitvi dolgov nacionaliziranega podjetja ugotovilo, da pripadajo posamezni upniki podjetja isti ali med seboj povezani finančni skupini in da so dejansko sami lastniki nacionaliziranega podjetja s tem, da so udeleženi pri glavnici podjetja, ki je bila dosežena s posojilom ali s kako drugo finančno operacijo, veljajo taki upniki do višine svoje finančne udeležbe za solastnike nacionaliziranega podjetja. Po oceni sodišča ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ob nacionalizaciji sodišče navedene določbe uredbe ni upoštevalo, nima podlage v predloženih upravnih spisih. V zapisniku Okrožnega sodišča v Celju z dne 14.3.1949 (zapisnik je po 2. členu uredbe predstavljal gradivo za odločbo o vrednosti čistih aktiv, ki je v spisih ni), je razvidno, da se vloge delničarjev, dane kot posojila, smatrajo kot investicije v podjetje in se ne upoštevajo kot terjatve delničarjev proti družbi. Drugih, temu nasprotnih dokazov, v predloženih spisih ni. Ob takem dejanskem stanju se sodišče ne more strinjati s toženo stranko, da razmerja med GPL in konzorcisti, ki je bilo sicer izpostavljeno kot posojilno razmerje, denacionalizacije ni mogoče obravnavati drugače. Če je predpis, izdan na podlagi zakona, ki je po ZDen podlaga za denacionalizacijo, posojilodajalce nacionaliziranega podjetja štel za njihove solastnike, jim je po mnenju sodišča pravico do denacionalizacije treba priznati. Tožnikov pravni prednik ni bil delničar GPL niti ni postal delničar družbenega podjetja, ki je GPL prevzelo, kot je to navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ker pa mu je lastništvo nacionaliziranega podjetja, organiziranega kot delniška družba (pri delniški družbi so družbeniki udeleženi z vložki na delnico razdeljenega osnovnega kapitala), priznal nacionalizacijski predpis, je tudi v denacionalizacijskem postopku mogoče njegovo lastništvo vrednotiti po tem, kakšno udeležbo bi v osnovnem kapitalu predstavljal znesek, ki ga je vplačal kot posojilo, torej koliko delnic bi za ta znesek ob plačilu dobil. Pri tem ni mogoče upoštevati obrestovanih zneskov. Takšno stališče po mnenju sodišča ni v nasprotju s 13. členom ZDen, ki določa upravičence do vrnitve premoženja kapitalskih družb, izrecno pa specifične situacije v zvezi s 23. členom uredbe ne ureja. Ker je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bil zavrnjen zahtevek za denacionalizacijo, z obrazložitvijo, da za denacionalizacijo ni podlage v zakonu, je glede na navedeno stališče sodišča napačno uporabila materialno pravo. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati stališče, ki ga je zavzelo sodišče. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da ji ni mogoče očitati nepravilne uporabe materialnega prava. Premoženje se v postopkih denacionalizacije vrača pod pogoji, ki so določeni v ZDen. Navedena uredba pa je podzakonski predpis zakona, s katerim je bila delniška družba podržavljena. Ni pravilna ugotovitev, da so ob nacionalizaciji pravni nasledniki H.U. postali lastniki podržavljene delniške družbe. Pridobitev lastninske pravice na delniški družbi že pojmovno ni mogoča. Pridobitev lastninske pravice tudi ne izhaja iz nacionalizacijskega spisa. Gre le za pojasnilni zapis. Stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju s 5. odstavkom 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Kapitalski deleži se ne določajo na novo. Ni pravilen zaključek, da je podana pravna podlaga za denacionalizacijo.

Stranka z interesom (P.L. d.d.) in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

V odgovoru na tožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je stališče sodišča prve stopnje, ki ga je navedlo v izpodbijani sodbi, pravilno in zakonito. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svoje stališče o tem, da glede na določbe navedene uredbe in glede na vsebino zapisnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 14.3.1949 ni mogoče odrekati pravice do denacionalizacije.

Namen denacionalizacije je popravljanje krivic, ki so bile povzročene s podržavljenjem. Ker je zakonodajalec pri nacionalizaciji, ob pogojih, določenih v Uredbi, posojilodajalce štel za solastnike nacionaliziranega podjetja, potem je pravično in prav, da se jih tudi pri vračanju nacionaliziranega podjetja enako obravnava in se jim prizna pravica do denacionalizacije (tudi) v obsegu v tem upravnem sporu spornega zneska.

Res je, da so v skladu z določbo 13. člena ZDen upravičenci do vrnitve premoženja le nekdanji delničarji. Toda v konkretnem primeru se je posojilodajalec na podlagi navedene določbe Uredbe štel kot solastnik podjetja, saj so očitno bili izpolnjeni vsi pogoji za takšno pravno spremembo posojilodajalca. Takšen nov status mu je priznal predpis, ki je urejal del postopka nacionalizacije. Kot lastnik pa ima pravico do ustrezne udeležbe na kapitalu, zaradi podržavljenja pa status upravičenca.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zapis v zapisniku Okrožnega sodišča v Celju, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, ni le pojasnilne narave kot to uveljavlja pritožba. Iz njega izhaja, da je posojilodajalec obravnavan kot lastnik družbe. Navedeno stališče v ničemer ne more izpodbiti sklicevanje na Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in št. 16/00).

Glede na navedeno in ker je tudi spoznalo, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.