Jedro

Vedenje in sodelovanje tretjega lastnika, ki ni zakonec, pri gradnji izključuje uporabo določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „Ugovoru se delno ugodi in se sklep o izdaji začasne odredbe v ugodilnem delu (III. točka izreka) razveljavi glede drugega in tretjega toženca ter se v tem obsegu predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, glede prvega toženca pa spremeni v I/1 točki izreka tako, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev 60/100 njegovega solastniškega deleža (1/3) nepremičnin parc. št. 1351/5, 1346/4 in 1351/30, vpisane v vložku 1755 k.o. x., v preostalem delu pa se ugovor zavrne.“ Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 2.6.2010, s katerim jim je sodišče prepovedalo odtujitev in obremenitev 60/100 nepremičnine parc. št. 1351/5, 1346/4 in 1351/30, vložna št. 1755, k.o. x., vsakemu do višine njegovega solastnega deleža. Sodišče je odločilo, da se prepoved izvrši s takojšnjim vpisom v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Vrhniki, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari ter da ugovor ne zadrži izvršitve sklepa.

2.Zoper sklep se pritožujejo toženci iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi grajajo predvsem ugotovitev sodišča, da je terjatev tožnice verjetno izkazana. Z darilno pogodbo z dne 22.1.1992 je bilo prvi toženi stranki podarjeno podstrešje stanovanjske stavbe in ne prvo nadstropje sporne stanovanjske stavbe. Ob sklenitvi darilne pogodbe je bilo podstrešje neizdelano, prav tako je tudi še sedaj. Glede na navedeno je jasno, da sta prva tožena stranka in tožnica bivali v prvem nadstropju stanovanjske hiše skupaj z drugo in tretjotoženo stranko ter se adaptacijska dela niso izvedla. Vsa vlaganja v prvo nadstropje stanovanjske hiše sta opravila starša prve tožene stranke, dela pa sta tudi organizirala. Starša sta sinu podarila 1/3 sporne nepremičnine, ki je bila njegovo posebno premoženje. Sodišče je zato napačno uporabilo določilo 51. člena ZZZDR, iz katerega jasno izhaja, da so darila, dana enemu zakoncu, njegovo posebno premoženje. Napačne so tudi dejanske ugotovitve o izvedbi obsežnih adaptacijskih del, ki bi predstavljale izgradnjo samostojne stanovanjske enote. Prizidek k stanovanjski hiši je neizdelan, v njem ni povezave z elektriko, vsa dela pa sta izvedla druga tožena in tretja tožena stranka. Sodišče ni upoštevalo, da sta omenjena tudi plačala račune. Sporne so vse predložene kreditne pogodbe, saj si je tožnica s tem denarjem kupila avto in ta denar ni bil porabljen za vlaganja v nepremičnino. Prva tožena stranka je v času trajanja izvenzakonske skupnosti ter zakonske zveze zaslužila več od tožnice. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da ni bila ustvarjena nova stvar. Z gradnjo prizidka ter adaptacijskimi popravili se ni spremenila identiteta stanovanjske zgradbe. Tožene stranke niso nikoli izjavile, da bi zaradi vloženih sredstev tožnici pripadal določen solastninski delež, tožnica pa tudi ne trdi, da bi kaj takega zahtevala. Za spremembo solastninskih deležev niso dovolj konkludentna ravnanja, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da so toženci pristali, da v bodoče ne bodo več edini solastniki nepremičnine. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice po samem zakonu z ustvaritvjo nove stvari z zgraditvijo na tujem zemljišču v smislu 24. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Če je obstajalo soglasje o gradnji ali sporazum o gradnji, določb o gradnji na tujem svetu ni mogoče uporabiti. Odločilne so okoliščine, o katerih so se stranke sporazumele. Tožeči stranki bi šel morebiti le obligacijskopravni zahtevek v zvezi z zatrjevanimi vlaganji. Tožeča stranka ni dokazala, da bi finančno sodelovala pri gradnji prizidka, prav tako tudi ne trdi, da bi bil sklenjen dogovor o solastništvu prizidka. Toženci poudarjajo tudi, da ni objektivne nevarnosti, da bi bila uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali otežena, saj toženci nimajo interesa za prodajo nepremičnine, v kateri živijo. Poleg tega je obrazložitev sodišča, da so se cene na trgu nepremičnin, ki niso novogradnja, ustalile oziroma da se ne beležijo padci cen, preuranjena in ne vzdrži nikakršne strokovne presoje. Sodišče na podlagi te trditve ne more odločiti, da so ob tehtanju posledic, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale toženim strankam, z neizdajo začasne odredbe pa tožeči stranki, neugodne posledice na strani toženih strank lažje odpravljive kot na strani tožnice. Pritožniki predlagajo, da sodišče odločitev v celoti spremeni ter ugovoru v celoti ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

3.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala podane pritožbene navedbe.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da sta s prvim tožencem kot zakonca opravila obsežnejša vlaganja z nadzidavo in prizidavo nepremičnin toženih strank, s katerimi se je spremenila identiteta nepremičnin, povečal gabarit obstoječe zgradbe in nastala nova stvar. Vlaganja so bila opravljena ob soglasju in pomoči staršev prvega toženca, ki sta pred pričetkom vlaganj tudi spremenila solastninska razmerja na nepremičninah tako, da sta prvemu tožencu podarila (darilna pogodba z dne 11.6.1992) 1/3 spornih nepremičnin, sama pa sta ostala solastnika le-teh, vsak do 1/3. Glede na navedeno s strani tožnice zatrjevano dejansko stanje pa toženci utemeljeno opozarjajo, da je sodišče zmotno uporabilo določila ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Vedenje in sodelovanje tretjega lastnika, ki ni zakonec, pri gradnji po ustaljeni sodni praksi izključuje uporabo določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 39/2010, II Ips 733/2009, II Ips 631/2005, II Ips 175/2000). Z vlaganji bi se namreč solastninska razmerja lahko spremenila le, če bi obstajal dogovor med solastniki s takšno vsebino, tega pa tožnica s stopnjo verjetnosti ni izkazala. Zato je pritožbeno sodišče glede drugega in tretjega toženca pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru v tem obsegu ugodilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zoper njiju zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6.V času opravljenih vlaganj je bil solastnik spornih nepremičnin tudi tožničin zakonec – prvi toženec. Vlaganja zakoncev v posebno premoženje enega od zakoncev lahko v primeru, če pride do spremembe substrata premoženja zakonca na način, kot ga zatrjuje tožnica (z ustvaritvijo nove stvari), privede do stvarnopravnih posledic opravljenih vlaganj. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica z zadostno stopnjo verjetnosti (tudi s predloženimi listinami in fotografijami) izkazala, da so bila prav s strani obeh zakoncev opravljena obsežna vlaganja, ki so z izdelavo dodatnega prizidka k zgradbi spremenila identiteto nepremičnine, zato je terjatev tožnice do prvega toženca (v obsegu 60% na njegovem solastniškem deležu) podana z zadostno stopnjo verjetnosti, potrebne za izdajo začasne odredbe, s tem pa je izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe proti prvemu tožencu po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbeno sodišče se zato ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi toženci podrobno napadajo dejansko stanje in posamezna opravljena vlaganja, saj bo o tem kasneje odločilo sodišče prve stopnje, glede na navedbe tožencev, da sta vsa vlaganja opravila starša prvega toženca, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je to v nasprotju z namenom pogodbenih strank, razvidnim iz predložene darilne pogodbe, saj iz nje izhaja, da sta starša podarila del nepremičnine sinu prav z namenom, da bo na svoje stroške uredil družinsko stanovanje.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpolnjen tudi pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da dolžniki z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe lahko nastale upnici ter to argumentirano obrazložilo na 7. strani izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče soglaša s temi razlogi, kot tudi z dodatnimi razlogi sodišča prve stopnje, da so bile ugovorne navedbe tožencev glede izpolnjenosti te predpostavke za izdajo začasne odredbe povsem pavšalne, saj niso v ničemer izpovedovali, v čem bi jih izdana začasna odredba lahko ovirala pri izvrševanju njihove solastninske pravice (če zgradbe ne želijo prodati ali je obremeniti) ter kakšne bi bile lahko za njih hujše posledice, kot bi v primeru neizdaje začasne odredbe (ob ustrezni aktivnosti tožencev) lahko nastale tožnici. Slednjega ne zatrjujejo niti v pritožbi, zato je višje sodišče ocenilo, da so pogoji za izdajo začasne odredbe zoper prvega toženca glede na vse navedeno izpolnjeni ter je v tej smeri pritožbo zavrnilo ter izpodbijani sklep zoper prvega toženca potrdilo, seveda le glede 60% (zatrjevan delež na skupnem premoženju) prvotoženčevega deleža nepremičnin (1/3).

8.Višje sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo, ko bo tudi v celoti razviden uspeh strank v zvezi z začasno odredbo.