Jedro

Nujno sosporništvo je podano le v primeru, kadar so upravičenci glede sporne materialne pravice v takšnem razmerju, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba.

Skupno premoženje predstavlja skupek premoženjskih pravic partnerjev, med premoženjske pravice pa vsekakor sodi tudi solastninska pravica, torej tudi solastninski delež nepremičnine, na katerem tožnica uveljavlja delež na skupnem premoženju.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi in sodba sodišča druge stopnje razveljavi: - v delu, s katerim je bilo ugodeno pritožbi toženca glede 34/100 nepremičnine parc. št. 2188, vpisane v vl. št. 355 k.o. ... in s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnice glede preostalih 16/100 te nepremičnine; - v celoti glede odločitve o deležih strank na skupnem premoženju; in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank: - 18 % poslovni delež družbe V. d.o.o.; - 34/100 nepremičnine parc. št. 2188, vpisane v vl. št. 355 k.o. ..., na kateri je zgrajena dvoetažna stanovanjska hiša s kletjo s površino okoli 300 m² ... v S.; - določene premičnine, ki se nahajajo v tej stanovanjski hiši; ter odločilo, da je delež tožnice na tem premoženju 45 % in toženca 55 %.

Tožbeni zahtevek, da spadajo v skupno premoženje še druge premičnine (naštete na strani dve odločbe), je sodišče zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na poslovni delež in nepremičnino, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pravdnega postopka je razveljavilo, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da so nadaljnji pravdni stroški.

3.

Tožnica z revizijo uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, prekoračitev tožbenega zahtevka in kršitev ustavnih pravic. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč spremeni, tako da tožnici prizna solastniški delež na toženčevem ½ solastninskem deležu nepremičnine (tj. ¼ delež na nepremičnini), da ji prizna 25 % delež na poslovnem deležu in 45 % delež na skupnih premičninah, opredeljenih v tožbi v točkah V/c, č, d, e, f, g, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje. Glede nepremičnine navaja, da je nepravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da so solastniki nepremičnine nujni sosporniki in s tožbo proti enemu od njih ni bila tožena prava stranka. Vsak solastnik lahko razpolaga s svojim idealnim delom brez soglasja drugih solastnikov. Toženčeva vknjižena solastninska pravica je lahko predmet pravnega prometa in tudi pravdnega postopka, ne da bi bilo treba tožiti očeta kot solastnika. Predmet tega pravdnega postopka je namreč le še določanje deleža na skupnem premoženju tj. na idealnem deležu nepremičnine, ki ga je tožnica ustvarila skupaj s tožencem, ni pa predmet postopka idealni delež toženčevega očeta. Glede poslovnega deleža revizija izpostavlja nejasnost obrazložitve drugostopenjskega sodišča. Le-to je spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju s spisovnimi listinami ter izpovedbami strank in prič, česar pa ni obrazložilo tako, da bi bilo mogoče odločitev preizkusiti, s čimer je kršilo pravico iz 22. člena Ustave. V spisu ni dokaza, ki bi potrjeval zaključek pritožbenega sodišča, da sta starša dala tožencu denar za nakup poslovnega deleža. Toženec ni dokazal, da je darilo res prejel. V kolikor pritožbeno sodišče šteje, da je denar, ki sta ga pridobili stranki s pridelavo in prodajo zelenjave, last staršev, je tak zaključek napačen, saj mati ni mogla delati, stranki pa sta privarčevano vsoto ustvarila z delom. Poslovni delež zato predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Enako velja glede povečanja poslovnega deleža za 7 %, saj le-to izvira iz dela pravdnih strank.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

O utemeljenosti dela revizije

5. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da spada ½ nepremičnine parc. št. 2188 k.o. ... v skupno premoženje pravdnih strank, in da sodišče določi delež tožnice na skupnem premoženju v višini 50 %. Tožbo je utemeljevala s trditvami, da sta nepremičnino parc. št. 2188 k.o. ... kupila toženec in njegov oče vsak do ½ že pred sklenitvijo zakonske zveze in se vknjižila v zemljiško knjigo. Po podrtju stare hiše pa sta pravdni stranki s skupnimi prispevki in ob sodelovanju toženčevih staršev na nepremičnini zgradili novo, bistveno večjo in bolj kvalitetno hišo. Ker je bila gradnja plod skupnega prispevka pravdnih strank, tožnica vtožuje, da toženčev polovični solastniški delež nepremičnine predstavlja skupno premoženje strank, vsake z deležem do 50 %, medtem ko glede solastniškega deleža toženčevega očeta ne postavlja nobenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, a je sodišče druge stopnje odločitev spremenilo in zahtevek v tem delu zavrnilo. Zavzelo je stališče, da so vsi solastniki sporne nepremičnine nujni sosporniki in s tožbo proti enemu od njih ni bila tožena prava stranka.

6. Nujno sosporništvo (kot podvrsta enotnega sosporništva) je podano le v primeru, kadar so upravičenci glede sporne materialne pravice v takšnem razmerju, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba. Tožnica in toženec sta v sporu glede obsega skupnega premoženja, ki po navedbah tožnice obsega tudi 1/2 solastninski delež navedene nepremičnine, glede katerega je toženec vknjižen v zemljiški knjigi. Skupno premoženje predstavlja skupek premoženjskih pravic partnerjev, med premoženjske pravice pa vsekakor sodi tudi solastninska pravica, torej tudi solastninski delež nepremičnine, na katerem tožnica uveljavlja delež na skupnem premoženju. Tožnica je torej s tožbo posegla zgolj v solastninsko pravico toženca. Ker lahko toženec načeloma razpolaga s svojim solastniškim deležem brez soglasja ostalih solastnikov, ni videti razloga za nastanek nujnega sosporništva vseh solastnikov(1). Ali povedano drugače: odločitev o tožničinem zahtevku v nobenem primeru ne bi posegla v upravičenja drugega solastnika nepremičnine in zato tudi ne more biti utemeljenega razloga za njegovo udeležbo v pravdi v okviru nujnega sosporništva. Ker se drugostopenjsko sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni opredeljevalo do tožničinih pritožbenih navedb, ki se tičejo nepremičnine, ter zavrnilo pritožbo tožnice glede 16/100 in ugodilo pritožbi toženca glede 34/100 nepremičnine, je Vrhovno sodišče reviziji v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Enako je bilo treba storiti tudi glede odločitve o deležih strank na skupnem premoženju, saj je ta v primeru, da bo sodišče ugotovilo, da spada solastniški delež nepremičnine v skupno premoženje strank, odvisna tudi od prispevkov strank k nastanku tega premoženja. Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

7. Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku vezano na ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP), tako tudi na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje, da je denar za vplačilo ustanovitvenega kapitala družbe V. d.o.o. tožencu podarila njegova mati in da darilo ni bilo dano obema zakoncema. Ker navedenega dejanskega stanja na revizijski stopnji ni več mogoče izpodbijati, so neupoštevni vsi tisti revizijski očitki, ki merijo na drugačne dejanske zaključke in na drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov (očitki, da je ugotovitev v nasprotju s spisovnimi listinami in izpovedbami, da zanjo ni dokazov, da toženec ni dokazal prejema darila in da je denar izviral iz zaslužka strank od pridelane zelenjave). Prav tako ni mogoče upoštevati očitka, da povečanje poslovnega deleža, tj. odkup 7 % poslovnega deleža v času po razpadu ekonomske skupnosti strank, izvira iz dela pravdnih strank in vlaganj njunih skupnih prihrankov v delež družbe, saj tožnica tega dejstva v postopku ni dokazala. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev obrazložilo in jo je mogoče preizkusiti, zato očitek procesne kršitve ni utemeljen. Odločitev o zavrnitvi zahtevka glede 17 % poslovnega deleža je pravilna, saj ta ne predstavlja skupnega premoženja strank. Toženec je namreč dokazal, da spada 10 % poslovni delež v njegovo posebno premoženje, tožnica pa v postopku ni izkazala, da je 7 % poslovni delež, ki ga je toženec pridobil po razpadu skupnosti, pridobljen z delom zakoncev.

8. Tožnica izpodbija tudi odločitev, ki se nanaša na premičnine. Ker vsebinskih razlogov v reviziji ni navedla, je Vrhovno sodišče opravilo preizkus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Le-to je bilo z izpodbijano sodbo pravilno uporabljeno, pravilni, natančni in izčrpni razlogi prvostopenjske sodbe, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, ne terjajo dopolnitve. Navedeno pomeni, da revizija v tem delu ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Tako odločba II Ips 82/2006 z dne 9. 7. 2008.