Jedro

Nobenega razloga ni, da sodišče ne bi dovolilo priči, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske, še posebno če gre za lastnoročno pisanje, sestavljeno istočasno z dogodkom, pri čemer se šteje, da gre za tako pisanje tudi takrat, če ga je priča sestavila, ko je imela prvo praktično možnost za sestavo beležke, torej ko so vtisi o dejanju še sveži.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene N.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.11.2000 obsojeno N.S. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 169. člena istega zakonika določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izvršena (prav bi bilo izrečena), če obsojenka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojene N.S. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izda sodbo "v smislu 1. odstavka 426. člena ZKP".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojene N.S. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih v pravnomočni sodbi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih in kar izhaja iz zapisnikov o izpovedbah prič v postopku, zaradi česar da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

S trditvami v zahtevi, da je sodišče oprlo sodbo na izpovedbe zasebne tožilke D.P., njenega moža ter B.K. in L.Š., iztrgane iz konteksta ter da je tako ustvarilo konstrukt obravnavanega življenjskega primera, ki pa se razlikuje od dogajanja v dejanskosti, vložnik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za njegove nadaljnje navedbe, s katerimi obrazlaga, zakaj sodišče ne bi smelo slediti pričevanjema L.S. in B.K. Dejansko stanje vložnik izpodbija tudi s sklicevanjem na navedbe prič R.P., B.O., N.K. in Z.K., ki da niso slišale, da je obsojenka z besedami, navedenimi v izreku sodbe, žalila zasebno tožilko. Zahteva po vsebini tako ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Obsojenkin zagovornik v zahtevi navaja, da je "nesporno", da si je zasebna tožilka v nasprotju z določbami ZKP na glavni obravnavi pri navajanju "domnevno" izrečenih žaljivih besed pomagala s pisanjem, ki ga je imela pred seboj, namesto da bi o tem prosto izpovedovala.

Katera določba ZKP naj bi bila s tem kršena, vložnik ne pove.

Iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 63) je razvidno, da je obsojenkin zagovornik sicer opozoril, da priča D.P. ni prosto izpovedovala, temveč da si je pomagala z zapisom in da sodnik tega ni videl. Zagovornik je kljub temu vztrajal, da je zasebna tožilka vsebino žaljivk prebrala z zapisa, ki ga je imela na mizi en meter od sodnika.

Glede tega procesno relevantnega dejstva, za katerega vložnik zatrjuje, da je nesporno, je treba ugotoviti, da iz pravnomočne sodbe to ni razvidno, ampak da gre zgolj za vložnikovo zatrjevanje. Zato tudi v tem obsegu obsojenkin zagovornik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

V ZKP ni izrečnih določb, kot je tista v 4. odstavku 227. člena ZKP, po kateri se lahko obdolžencu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske, ki bi urejale vprašanje osvežitve pričinega spomina. Ni pa nobenega razloga, da bi sodišče tega priči ne dovolilo, še posebno če gre za lastnoročno pisanje, sestavljeno istočasno z dogodkom, pri čemer se šteje, da gre za tako pisanje tudi takrat, če ga je priča sestavila, ko je imela prvo praktično možnost za sestavo beležke, torej ko so vtisi o dejanju še sveži. Ker v pravnomočni sodbi ni ugotovljeno, tega pa ne potrjuje niti vsebina zapisnika o glavni obravnavi, da si je priča D.P. na glavni obravnavi pri navajanju žaljivih besed, ki jih je izrekla obsojenka, pomagala s svojimi zabeležkami, Vrhovno sodišče stališče navaja zgolj kot obiter dictum in se v širše utemeljevanje tega vprašanja ne spušča. Navedba v zahtevi, da ima obsojena N.S., ki opravlja naloge finančnega direktorja družbe, zaradi obsodilne sodbe težave z uveljavljanjem avtoritete pri podrejenih, prav tako pa tudi v poslovanju s poslovnimi partnerji doma in v tujini, na zakonitost sodbe ne more v ničemer vplivati.

Glede na povedano je očitno, da vložnik, ki sicer v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kakor je bilo že pojasnjeno, iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojene N.S. za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenka po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.