Jedro

Stvarne napake morajo biti grajane konkretizirano, kar pomeni, da bi morala tožena stranka natančno označiti stvari, ki so imele napako in natančno navesti, kakšne te napake so.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo 10.504,80 EUR, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 1.321,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi, na podlagi katerega je tožena stranka za proizvedeno in dobavljeno blago dolžna tožeči stranki plačati 139.722,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter delno ugodilo tožbenemu zahtevku po spremenjeni tožbi in toženi stranki naložilo še plačilo odškodnine v višini 10.504,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku za 13.596,50 EUR je odškodninski zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor tožene stranke. Presodilo je, da so neutemeljeni ugovori tožene stranke, da blaga, za katerega je tožeča stranka zahtevala plačilo, ni naročila in dobila ter da je imelo blago stvarne napake. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko odločitev potrdilo.

2. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, nedovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Revizija zoper pravnomočno sodbo je v gospodarskih sporih dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega 5.000.000,00 SIT oziroma sedaj 20.864,63 EUR (490. člen ZPP). Z revizijo izpodbijani del zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 10.504,80 EUR, ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačila na podlagi računov, ki jih je tožeča stranka toženi stranki izstavila zaradi neplačila za dobavljeno blago, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (drugi odstavek 41. člena ZPP). Dopustnost revizije se presoja za vsako terjatev, ki izhaja iz različne podlage, posebej. Revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Vsi zahtevki za plačilo zneskov, ki izhajajo iz računov, ki so podlaga za sklep o izvršbi, pa imajo isto dejansko in pravno podlago. Vsi namreč temeljijo na Pogodbi o poslovnem sodelovanju, zaradi česar se njihove vrednosti pri presoji dovoljenosti revizije seštevajo (prvi odstavek 41. člena ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Pravdni stranki sta 3. 1. 2005 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju pogodba), s katero sta se dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo stranko proizvajala in ji dobavljala lesene dele ohišja za elektronske igralne avtomate, tožena stranka pa ji bo za to plačala.

- Čeprav sta se pravdni stranki s pogodbo dogovorili, da tožena stranka tožeči stranki pošlje naročilo v pisni obliki po faksu ali na elektronski naslov, je običajno poslovanje med pravdnima strankama potekalo tudi preko ustnega naročanja.

- Tožeča stranka je od tožene stranke v tem postopku zahtevala plačilo računov, ki so bili na podlagi pogodbe izstavljeni za dobavljena ohišja.

- Blago, ki je predmet plačila po računih (večje število različnih delov ohišja), ki so podlaga za izvršbo, je bilo toženi stranki dobavljeno. Tožena stranka je tudi prejela vseh 11 računov, ki niso ponarejeni.

- Vsi deli ohišja, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, so bili označeni s serijsko številko. Grajanje stvarnih napak blaga s strani tožene stranke ni bilo ne natančno konkretizirano ne pravočasno.

- Tožeča stranka toženi stranki ni odobrila dobropisa ali rabata.

- Tožeči stranki je zaradi dodatnega naročila ohišij igralnih avtomatov, ki jih tožena stranka ni prevzela, nastala škoda.

Tožena stranka ni dokazala nastanka škode, ki jo uveljavlja v pobot. 8. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zato je z njo treba izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis in obširno povzemanje pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku.

9. Revidentkini očitki, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb ter da je neargumentirano zavrnilo pritožbo tožene stranke, niso utemeljeni. Kot je revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, je standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjskih odločb(1). Razlog za to je med drugim v nesmotrnosti ponavljanja razlogov o spornih vprašanjih, kadar se pritožbeno sodišče strinja s tistimi, ki so navedeni v odločbi sodišča prve stopnje. Obrazložitev mora biti taka, da stranka lahko spozna, da se je sodišče druge stopnje z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Zahtevani standard ne terja obravnavanja vseh, tudi pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih pritožbenih argumentov. V obravnavanem primeru je že prvostopenjsko sodišče izčrpno obrazložilo okoliščine, pomembne za odločitev, zato je standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji. Iz navedenega razloga tudi revizijsko sodišče ne odgovarja na vse obširne revizijske navedbe, saj sta na tiste, ki so relevantne, odgovorili že sodišči prve in druge stopnje.

10. Z navedbami glede neupoštevanja listinskih dokazov in drugih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, revidentka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodi v sfero dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dokazno oceno izpodbija tudi z navedbami glede verodostojnosti listin, ki tvorijo pretežni del revizije, in z navedbami, da tožena stranka blaga ni naročila in prejela, da ni prejela spornih računov, da tožeča stranka svojih trditev ni dokazala, ker ni predložila originalov sporne dokumentacije, ter da naročanje blaga med pravdnima strankama ni potekalo ustno.

11. Čeprav drži, da se prvi narok za glavno obravnavo ni zaključil že 12. 9. 2007 (kot je zapisalo sodišče druge stopnje), saj iz zapisnika glavne obravnave izhaja, da je bil preložen in se je tako zaključil šele 18. 1. 2008, pa kljub temu ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, ker se je do navedb glede verodostojnosti računov vsebinsko opredelilo tako prvostopenjsko sodišče kot tudi pritožbeno sodišče (3. stran sodbe sodišča druge stopnje), ki je sicer zavzelo stališče, da je bila tožena stranka s temi navedbami prekludirana. Sodišči sta vsebinsko presodili, da so računi verodostojni, te dokazne ocene pa z revizijo ni več mogoče izpodbiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem ni šlo za ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje, kot trdi revidentka, saj vprašanje, kaj sodi v trditveno podlago stranke, ne sodi v sfero dejanskega stanja. Z navedbami, da tožena stranka ni imela možnosti izpodbijati verodostojnosti spornih računov, pa revidentka pod navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb ZPP poskuša izpodbiti dejansko stanje, kar ni dovoljeno.

12. Dokazno oceno in s tem dejansko stanje skuša neuspešno izpodbiti tudi z očitkom o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi jo zagrešili sodišči in ki se nanaša na ugotavljanje načina naročanja blaga med pravdnima strankama.

13. Nadalje so neutemeljeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke za postavitev izvedencev, za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani ter za soočenje posameznih prič. Sodišče samo odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je obrazloženo in pravilno pojasnilo, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

14. Neutemeljen je tudi očitek o napačni uporabi pravil o dokaznem bremenu pri ocenjevanju verodostojnosti spornih računov in pri reševanju vprašanja prejema blaga, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo.

15. Pravilno sta sodišči prve in druge stopnje šteli, da gre za podjemno pogodbo (619. in naslednji členi Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Glede na določbo prvega odstavka 464. člena OZ sta tudi pravilno opredelili, da morajo biti napake grajane konkretizirano, kar pomeni, da bi morala tožena stranka natančno označiti stvari, ki so imele napako (kar se je glede na ugotovitve, da je imel vsak del ohišja svojo serijsko številko, dalo) in natančno navesti, kakšne te napake so.(2)

16. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožena stranka napake grajala nekonkretizirano, je neutemeljen tudi njen očitek, da zaradi prepoznega grajanja napak ni izgubila svojih pravic, ker naj bi tožeča stranka za napake vedela. Zaradi nekonkretiziranega grajanja napak namreč ni bilo mogoče preveriti, ali gre za napake, ki so bile tožeči stranki znane, saj sploh ni jasno na katerih ohišjih oziroma na katerih delih ohišij so se napake pojavile.

17. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo pobotnega ugovora tožene stranke ter da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njenih pritožbenih navedb glede pobota. Prvostopenjsko sodišče se je do navedenega opredelilo na 15. in 16. strani sodbe, sodišče druge stopnje pa na 4. strani sodbe. Odločitev sodišč je materialnopravno pravilna.

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo, v delu, ki se nanaša na plačilo 10.504,80 EUR, pa zavrglo (377. člen ZPP).

19. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžna povrniti 1.101,65 EUR stroškov odgovora na revizijo z 20 % DDV v višini 220,33 EUR. Stroškov za sodno takso revizijsko sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj iz spisa ne izhaja, da bi jo plačala.

Op. št. (1): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 961/2007 z dne 12. 11. 2009 in II Ips 205/2006 z dne 15. 10. 2008. Op. št. (2): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 118/2001 z dne 21. 3. 2002.