Jedro

Tožnica, ki je delala kot kuhinjska pomočnica v kuhinji prvo tožene stranke, pri kateri je bila zaposlena, se je poškodovala, ko ji je na obrabljenih in spolzkih kuhinjskih ploščicah spodrsnilo, zaradi česar je padla in si poškodovala levo roko. Kuhinjske ploščice, na katerih je tožnici spodrsnilo, so bile obrabljene in spolzke, prvo tožena stranka pa je bila s tem seznanjena. Ker prvo tožena stranka ni zagotovila varnosti delavcev na delovnem mestu v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD, je podana protipravnost njenega ravnanja, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo. Materialnopravno zmotna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, ker keramične ploščice predstavljajo nevarno stvar. Sodna praksa se je že postavila na stališče, da keramične ploščice, niti če so mokre, ne predstavljajo nevarne stvari. Da bi bile v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih bi ploščice postale nevarne, pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Okoliščina, da zdrsnosti tal običajno skrbna oseba pri delu v kuhinji ne pričakuje, ne predstavlja kriterija za določitev neke stvari za nevarno. Stvar je namreč lahko nevarna tudi, če je ta lastnost za oškodovanca pričakovana, saj je odločilno le dejstvo, da obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda ter da te škode kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti. Tožnica pa tudi ni prispevala k nastanku škodnega dogodka, saj je nosila ustrezno obutev in je imela okolico svojega delovnega mesta počiščeno. Zato sta toženi stranki za nastalo škodo odgovorni v celoti, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki in posledično izpadom dohodka v višini plače, ki bi jo tožnica prejemala, če bi bila pri toženi stranki še vedno zaposlena. Ker v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, da je tožnica povzročila, da je (bila) škoda večja, kot bi bila sicer, oziroma je tožnica celo dokazala, da je bila aktivna pri zmanjševanju škode s tem, da je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je določeno obdobje prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti (oziroma tega ni izgubila), je tožena stranka tožnici odgovorna za vso škodo, ki ji je nastala zaradi izgube zaposlitve. Utemeljeno je namreč pričakovati, da bi bila tožnica po rednem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, še naprej zaposlena pri toženi stranki in bi bila upravičena do določenega dohodka.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v 2. in 3. alineji I. točke izreka in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. alineja I. točke izreka).

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženima strankama, da tožnici v roku 15 dni solidarno: – plačata odškodnino za nematerialno škodo v znesku 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2010 dalje do plačila; – plačata odškodnino za materialno škodo iz naslova izgube na zaslužku v neto znesku 1.438,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe; – mesečno za nazaj od vsakega 15. dne v mesecu plačujeta rento zaradi izgube na zaslužku, in sicer za čas od 18. 11. 2013 do 17. 12. 2013 v neto znesku 154,50 EUR, za čas od 18. 12. 2013 do 17. 9. 2014 v mesečnem neto znesku 274,60 EUR, za čas od 18. 9. 2014 do 17. 4. 2015 v mesečnem neto znesku 334,67 EUR in za čas od 18. 4. 2015 dalje v mesečnem neto znesku 635,00 EUR, tako da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačata v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. v mesecu za nazaj, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, s tem, da je drugo tožena stranka vse navedeno dolžna plačati le do višine dogovorjene zavarovalne vsote, to je do zneska 37.000,00 EUR, ustrezno valoriziranega na dan dokončnega plačila odškodnine (I. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2009 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas od 17. 1. 2009 do 16. 1. 2010 ter tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo iz naslova izgubljenega zaslužka v znesku 69,03 EUR neto in za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred datumi iz I. točke izreka (II. točka izreka).

Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni tožnici solidarno povrniti stroške postopka v višini 1.662,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v I. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka se pritožujeta obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške toženih strank, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da delo kuhinjske pomočnice, ki ga je opravljala tožnica, samo po sebi ni nevarno, kar pomeni, da mokra oziroma spolzka tla v kuhinji ne predstavljajo takšne okoliščine, ki bi izvirala iz dela samega in ki je s primerno skrbnostjo ne bi bilo mogoče odpraviti. Tožnica bi morala zatrjevati in dokazati, da je do nezgode prišlo zato, ker je prvo tožena stranka zanemarila predpise iz varstva pri delu oziroma ravnala v nasprotju s svojimi dolžnostmi. Ne zadostujejo zgolj splošne navedbe, da prvo tožena stranka ni izvedla ustreznih ukrepov, da do nezgode ne bi prišlo, da tožnice ni opozorila na zdrsnost tal, oziroma da ni zagotovila nedrseče talne podlage. Prvo tožena stranka je trdila in dokazala, da so bila kuhinjska tla obložena s klasičnimi, nepoškodovanimi in tehnično brezhibnimi granitogrez ploščicami, ki so bile v skladu z varnostnimi standardi. Granitogrez je običajna in zelo razširjena talna obloga, ki ustreza vsem varnostnim zahtevam. Tožnica je uporabljala protizdrsno delovno obutev, ki ima nedrseč podplat za varno hojo. Tožnici ni uspelo z gotovostjo dokazati, da so bila tla ob njenem padcu mokra in spolzka, izvedeni dokazi pa ne izključujejo možnosti, da je tožnica padla zaradi svojega nerodnega koraka. Tožnica v postopku ni niti zatrjevala niti dokazovala, da so bila tla spolzka zaradi slabega prezračevanja v kuhinji in posledične vlage. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo načelo dispozitivnosti pravdnega postopka in poseglo v ustavno pravico do enakega varstva pravic in sodnega varstva prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tudi pri odločitvi o zahtevku za premoženjsko škodo je zmotno uporabilo materialno pravo. Funkcionalne posledice tožničine poškodbe še ne pomenijo, da je tožnica (delno) nesposobna za delo. Tožnica je zmožna za opravljanje dela na drugem delovnem mestu in ni težko zaposljiva oseba, kar dokazuje dejstvo, da je bila po nezgodi razporejena na delovno mesto servirke II. To pomeni, da med poškodbo, ki jo je tožnica utrpela, in njeno nesposobnostjo za delo ni vzročne zveze. Zgolj dejstvo, da je tožnica brez zaposlitve, ne dokazuje, da je brezposelnost posledica škodnega dogodka. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali bi se tožnica po prenehanju delovnega razmerja lahko zaposlila na ustreznem delovnem mestu oziroma zakaj ni mogla najti ustrezne zaposlitve. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je bila tožnica aktivna pri zmanjševanju škode v okviru poklicne rehabilitacije. Priglaša pritožbene stroške.

4. Drugo tožena stranka v pritožbi navaja, da je nepravilna ocena sodišča prve stopnje, da so izpovedi prič, katerih zaslišanje sta predlagali toženi stranki, neverodostojne zato, ker so priče zaposlene pri prvo toženi stranki. Ker je sodišče prve stopnje verodostojnost prič ocenilo le na podlagi pogodbenega odnosa s prvo toženo stranko, je toženima strankama onemogočilo dokazovanje njunih navedb in s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje pa je po drugi strani nekritično verjelo tožnici in pričam, katerih zaslišanje je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do listinskih dokazov, ki sta jih predložili toženi stranki. Iz fotografije tal jasno izhaja, da granitogrez ploščice niso bile obrabljene, iz EC izjave o skladnosti pa, da so imele ustrezen faktor trenja in so bile za uporabo varne. Zaposleni so uporabljali obutev s protizdrsnim podplatom. Iz izpovedi prič izhaja, da suhe ploščice niso drsele in da so bila tla ustrezna, da niso bila obrabljena in da niso drsela, sicer jim zdravstvena inšpekcija ne bi dovolila dela v kuhinji. Zdrsnost ploščic tudi ni bila razlog za prenovo kuhinje, kar izhaja tudi iz listinskih dokazov. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja krivdna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je mimo trditvene podlage ugotovilo, da so bile kuhinjske ploščice drseče oziroma spolzke zaradi slabega prezračevanja in posledično vlažnosti tal. Tožnica tega ni nikoli trdila, ampak je trdila, da ji je spodrsnilo, ker so bile ploščice obrabljene in umazane. Nobena priča ni potrdila, da bi bile ploščice obrabljene. Tožnica v izpovedi ni omenjala nobene vlažnosti ploščic, tudi priča A.A. je izpovedala, da so bila tla v kuhinji suha. Tožničin padec sam po sebi še ne dokazuje, da so bila tla spolzka. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke. Čeprav bi bila tla zaradi mokrote spolzka, to ni razlog za obstoj objektivne odgovornosti. Keramične ploščice v skladu s sodno prakso same po sebi niso nevarna stvar. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je več delavk v preteklosti padlo zaradi spolzkosti tal v kuhinji, saj so padle iz drugih razlogov (počena cev, polito čistilo, padec s pulta). Meni, da je tožnica v veliki meri sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Odškodnina za nepremožensko škodo je prisojena v previsokem znesku, v tem delu pa je tudi napačna odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. V zvezi z odločitvijo o zahtevku za premoženjsko škodo sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, ampak je le povzelo navedbe tožnice. Tožnica ni niti zatrjevala niti dokazovala, da za delo ni sposobna in da je zaradi škodnega dogodka nezaposljiva. Samo dejstvo, da je nekdo invalid III. kategorije, še ne pomeni, da se ne more zaposliti, pač pa le, da mora v to vlagati več naporov. Ker je bila tožnici pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki odpovedana iz poslovnega razloga, tožnica pa se zoper njo ni pritožila, ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in vtoževano škodo. Ne strinja se z višino prisojene rente. Za izračun povprečja plače bi moralo sodišče vzeti daljše časovno obdobje. Opraviti bi moralo poizvedbe na ZPIZ o tem, do kakšnih prejemkov in v kakšni višini bi bila tožnica v skladu z veljavno zakonodajo upravičena od 6. 11. 2012 dalje. Tudi po tem datumu je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost. Če te pravice ni uveljavljala, to ne more iti na škodo toženih strank. Nadomestilo za invalidnost je znašalo 107,10 EUR in ne 109,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbi prereka pritožbene navedbe toženih strank in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, toženima strankama pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožnice. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je podana tako krivdna kot objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, pravilna pa je tudi odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter renta. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarjata pritožbi. Z izjemo odločitve o zahtevku za odškodnino za premoženjsko škodo je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi škodnega dogodka 6. 12. 2007. Tega dne je tožnica delala kot kuhinjska pomočnica v kuhinji prvo tožene stranke, pri kateri je bila zaposlena. Zatrjevala je, da ji je na obrabljenih in spolzkih kuhinjskih ploščicah spodrsnilo, zaradi česar je padla in si poškodovala levo roko. Odškodnino zahteva od prvo tožene stranke kot svojega delodajalca na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) in od drugo tožene stranke, pri kateri je imela prvo tožena stranka sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). Tožnica v tem sporu zatrjuje tako krivdno kot objektivno odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke. Krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v prvem odstavku 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Objektivno odškodninsko odgovornost pa opredeljuje drugi odstavek istega člena, ki določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru prvo tožena stranka za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku 6. 12. 2007, krivdno odškodninsko odgovorna. Tožnica je v postopku zatrjevala, da so bile kuhinjske ploščice, na katerih ji je spodrsnilo, obrabljene in spolzke. Navedeno so poleg tožnice potrdile zaslišane priče (B.B., A.A., C.C. in D.D.), ki so skladno izpovedale, da so kuhinjske ploščice zelo drsele, kadar so bile mokre oziroma tudi kadar so bile suhe. Izpovedale so tudi, da je več drugih delavk padlo prav zaradi drsečih ploščic oziroma da jim je velikokrat spodrsnilo, vendar do padca na srečo ni prišlo. Nasprotno so sicer res izpovedale priče E.E., F.F. in G.G., vendar njihove izpovedi za odločitev niso odločilne, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, saj gre za vodstvene delavce oziroma za delavce, zadolžene za varstvo pri delu, ki so zgolj kategorično zanikali, da bi bile kuhinjske ploščice neustrezne. Da so bile ploščice drseče in zato neustrezne, potrjujejo tudi padci drugih delavk. Priči C.C. in A.A. sta izpovedali, da sta padli zaradi drsečih tal (to so potrdile tudi druge priče), C.C. pa je tudi izpovedala, da je v kuhinji vsem drselo in da ji je zdrsnilo vsaj petkrat dnevno, vendar se je večinoma uspela ujeti (enako izhaja tudi iz izpovedi B.B.). Zaradi drsečih tal pa je padla tudi H.H., kot izhaja iz izpovedi tožnice in A.A.. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da so padle tudi druge delavke, ne glede na to, da iz izpovedi prič ni jasno, ali je delavka I.I. padla s pulta ali zaradi drsečih tal in ne glede na to, da je delavka J.J. padla, ker je stopila na čistilo.

10. Glede na to, da iz izpovedi priče B.B., ki je bila vodja prehrane v času škodnega dogodka, izhaja, da so ploščice zelo drsele in da so se delavke zaradi tega pritoževale, je bila tožena stranka z navedenim dejstvom seznanjena. Ker se ni ustrezno odzvala, da bi zagotovila varnost delavcev na delovnem mestu v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.), je podana protipravnost njenega ravnanja, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka. Ne glede na to, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, kaj je bil neposreden vzrok za padec tožnice, je z verjetnostjo, večjo od polovične, tožnica uspela dokazati, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če kuhinjske ploščice ne bi drsele. Kot izhaja iz izpovedi večine prič, so bile ploščice zelo drseče, to pa je bil tudi vzrok za padce več delavk. Tožnica sicer res ni trdila, da bi bile kuhinjske ploščice drseče zaradi vlage v kuhinji, nastale v posledici slabega prezračevanja. Vendar pa je tožnica zatrjevala, da je padla zaradi spolzkih ploščic, ki niso bile ustrezna talna podlaga v kuhinji tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako s tem, ko je ugotovilo, da je do zdrsa tožnice prišlo zaradi spolzkih keramičnih ploščic, ostalo v okviru tožničine trditvene podlage in ni kršilo razpravnega načela iz 7. člena ZPP, kot neutemeljeno navajata toženi stranki v pritožbi. Ker je tožnica izkazala tudi nastanek škode, tožena stranka pa ni dokazala, da ni kriva za nastanek škodnega dogodka, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

11. Toženima strankama sodišče prve stopnje ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko je izpovedi prič E.E., F.F. in G.G. ocenilo za neverodostojne zaradi njihove zaposlitve pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje navedenim pričam ni verjelo zato, ker so pri toženi stranki zaposlene kot vodilni delavci oziroma kot delavci, zadolženi za varstvo pri delu, in ne le zaradi golega dejstva zaposlitve (tudi priča D.D. je pri toženi stranki zaposlena, pa ji je sodišče prve stopnje verjelo). Dokazna ocena izpovedi navedenih prič je ustrezno in prepričljivo obrazložena. Zgolj dejstvo, da se toženi stranki z dokazno oceno ne strinjata, pa ne pomeni, da bi bila z nezakonitim postopanjem sodišča toženima strankama odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Ne nazadnje bi toženi stranki lahko v dokaz svojih trditev predlagali zaslišanje še drugih prič ali postavitev izvedenca za varstvo pri delu, pa tega nista storili. Podana ni niti absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očitata toženi stranki zato, ker se ni opredelilo do listinskih dokazov, predvsem fotografij tal in EC izjave o skladnosti, saj sodba kljub omenjeni pomanjkljivosti vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tudi sicer ugotovljeno dejansko stanje zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do navedenih listinskih dokazov, ni zmotno ugotovljeno. Fotografije tal so neprimeren dokaz za ugotavljanje dejanskih lastnosti talne površine, zato se tega dejstva s tem dokazom niti ne bi moglo ugotavljati. Iz izjave o skladnosti pa samo po sebi tudi ne izhaja, ali so ploščice drsele ali ne. Za ugotavljanje tega dejstva so odločilnega pomena izpovedi oseb, ki so dejansko delale v prostoru s sporno talno površino, te osebe pa je sodišče prve stopnje zaslišalo. Ustrezna kvaliteta konkretne talne površine bi se sicer lahko ugotavljala tudi z izvedencem za varstvo pri delu (ki bi lahko ocenil koeficient trenja površine), vendar tega dokaza toženi stranki nista predlagali.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage v zvezi z zatrjevano krivdno odškodninsko odgovornostjo prvo tožene stranke. Glede na to, da je tožnica navedla, da so bila tla spolzka, obrabljena, da prvo tožena stranka ni izbrala ustrezne in varne talne obloge, da tal ni pregledala oziroma da je dopustila, da so se takšna nevarna tla uporabljala za delo ter da ni priskrbela pisnih navodil in tožnice opozorila o vseh nevarnostih, je po oceni pritožbenega sodišča podala zadostno in dovolj konkretizirano trditveno podlago v zvezi z zatrjevano krivdno odškodninsko odgovornostjo prvo tožene stranke.

13. Materialnopravno zmotna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, ker keramične ploščice predstavljajo nevarno stvar. Sodna praksa(1) se je že postavila na stališče, da keramične ploščice, niti če so mokre, ne predstavljajo nevarne stvari. Da bi bile v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih bi ploščice postale nevarne, pa iz izvedenih dokazov ne izhaja (ne glede na to, da je poleg tožnice na teh ploščicah padlo še več drugih delavk). Okoliščina, da zdrsnosti tal običajno skrbna oseba pri delu v kuhinji ne pričakuje, pa ne predstavlja kriterija za določitev neke stvari za nevarno. Stvar je namreč lahko nevarna tudi, če je ta lastnost za oškodovanca pričakovana, saj je odločilno le dejstvo, da obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda ter da te škode kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti. Navedeno zmotno materialnopravno stališče pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, saj je obveznost za plačilo odškodnine s strani toženih strank (drugo tožene stranke le do višine zavarovalne vsote, tj. 37.000,00 EUR) podana na podlagi ugotovljene krivdne odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke.

14. Iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da bi tožnica sama kakorkoli prispevala k nastanku škodnega dogodka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je nosila ustrezno obutev, okolico svojega delovnega mesta pa je tudi imela počiščeno (iz dokazov ne izhaja nasprotno). Glede na navedeno sta toženi stranki za nastalo škodo odgovorni v celoti, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici za nepremoženjsko škodo prisodilo odškodnino v višini 17.000,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju 6.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR. Toženi stranki neutemeljeno menita, da je dosojena odškodnina glede na nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela, previsoka.

16. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (ki jim pritožbi ne nasprotujeta) izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zdrobljen zlom leve koželjnice, kar je srednje huda telesna poškodba (klasifikacija poškodbe izhaja iz izvedenskega mnenja medicinske stroke, zato je neutemeljena navedba prvo tožene stranke, da gre za lahko telesno poškodbo), in odkrušenje šiljastega podaljška leve podlahtnice, kar je lahka telesna poškodba. Tožnici so zlom naravnali in ga stabilizirali z doramenskim mavcem. Kasneje je bila hospitalizirana zaradi operacijskega posega, s katerim so ji zlom stabilizirali s ploščo in vijaki. Tožnica je v času zdravljenja, ki je trajalo do 14. 1. 2009 (do takrat je bila tudi v bolniškem staležu), opravila več zdravniških pregledov in ciklov fizikalne terapije. Na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi tožnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je trpela hude telesne bolečine skoraj mesec dni, srednje hude tri tedne in lahke stalno tri tedne, občasno pa jih trpi še vedno. Trpela je tudi številne nevšečnosti (rentgensko slikanje, fizikalna terapija, zdravniški pregledi, dva posega v splošni anesteziji, nošenje mavca, hospitalizacija, infuzija, drenaža, vezanost na bolnišnično posteljo in pričvrstitev roke na nosilec). V zvezi s strahom je ugotovilo, da je bil padec zanjo nenaden, nepričakovan, boleč in za njeno telo agresiven dogodek, da ji je postalo slabo od bolečine, bila je omotična, v šoku. Nato je trpela strah za svoje zdravstveno stanje in izid zdravljenja, ki je trajal štiri mesece, ko se je gibljivost roke pričela izboljševati. Tožnica je po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaradi posledic škodnega dogodka invalidka III. kategorije, ima trajno zmanjšano moč leve roke (dvigovanje bremen do 7 kg) in zmanjšano gibljivost leve podlahti in levega zapestja. Omejena je pri vsakodnevnih opravilih (oblačenje, umivanje), pri domačih opravilih in pri športno-rekreativnih dejavnostih, ki zahtevajo grobo moč leve roke ali popolno gibljivost levega zapestja. Zaradi poškodbe za delo kuhinjske pomočnice, ki ga je opravljala v času škodnega dogodka, ni več sposobna.

17. Glede na navedene dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče ocenjuje, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 17.000,00 EUR (6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za strah in 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ustreza standardu pravične denarne odškodnine v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ in je skladna z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih(2). Drugo tožena stranka se v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sklicuje na sodno prakso, ki pa bodisi ni objavljena (zadeva opr. št. II Ips 10/2006) in se zato pritožbeno sodišče do nje ne more opredeliti bodisi iz nje obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni razviden oziroma sploh ni bil zahtevan (zadeve opr. št. II Ips 582/2007, II Ips 380/2009 in II Ips 528/2007). Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je tožničino zdravljenje potekalo brez težav. Celjenje zloma ni potekalo brez zapletov, zato je bila potrebna operacija, s katero so tožnici na zlomljen predel kosti namestili ploščo in vijake. Tudi v nadaljevanju se je tožnici razvila bolečina z oteklino roke, nezmožnostjo stiska pesti in omejitvijo gibljivosti zapestja. Na dejstvo, da zdravljenje ni potekalo brez težav, pa kaže že sama dolžina bolniškega staleža tožnice (več kot leto in en mesec). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da iz zdravstvene dokumentacije niso razvidne težave, ki jih tožnica navaja po zaključku zdravljenja. Trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je tožnica dokazala ne le s svojo izpovedjo in izvedenskim mnenjem, ampak tudi z listinsko dokumentacijo (predvsem odločbama ZPIZ, s katerima je bila tožnici priznana invalidnost III. kategorije). Drugih konkretnejših navedb v zvezi z prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo pritožbi toženih strank ne vsebujeta.

18. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo od 17. 1. 2010. Iz obrazložitve navedene odločitve izhaja, da je tožnica 15. 1. 2010 na drugo toženo stranko naslovila odškodninski zahtevek, ki ga je slednja prejela 16. 1. 2010. V njem je, enako kot kasneje s tožbo, zahtevala plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je že takrat v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ podala zahtevo za izpolnitev obveznosti plačila odškodnine za vtoževane oblike nepremoženjske škode. Na to pa ne vpliva dejstvo, da je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje višino zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo zvišala. Drugo tožena stranka (in s tem tudi prvo tožena stranka) je torej v zamudo prišla z naslednjim dnem po prejemu odškodninskega zahtevka 17. 1. 2010 (prvi odstavek 378. člena OZ), zato je dolžna od takrat dalje plačati še zakonske zamudne obresti.

19. Tožnica v tem sporu poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteva še odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izpada dohodka, deloma v obliki rente. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ z dne 17. 11. 2009 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (ročnim prenašanjem bremen do 7 kg). Zaradi navedene odločbe je tožena stranka tožnico premestila na delovno mesto servirka II na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2009. V tem času je tožnica prejemala plačo 525,00 EUR, poleg plače pa še nadomestilo za invalidnost na podlagi 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) v višini 109,00 EUR. Po njenih navedbah v tem času prikrajšanja pri plači ni trpela. Tožnica odškodnino zaradi izpada dohodka uveljavlja od 6. 11. 2012, ko ji je ZPIZ ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker je takrat postala dokončna in pravnomočna odločba ZPIZ z dne 16. 7. 2012, s katero je bila tožnica ponovno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na delovno mesto z (dodatnimi) omejitvami (brez dvigovanja bremen nad 7 kg, brez dela s hitrimi, ponavljajočimi se gibi v zapestju). Prvo tožena stranka tožnici ni mogla zagotoviti dela na ustreznem delovnem mestu na podlagi nove odločbe ZPIZ, zato ji je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere ji je delovno razmerje 18. 9. 2013 prenehalo. Tožnica je nato 19 mesecev do vključno 17. 4. 2015 prejemala denarno nadomestilo iz zavarovanja za primer brezposelnosti (prve tri mesece v višini 480,53 EUR neto, nadaljnjih devet mesecev v višini 360,40 EUR neto in zadnjih sedem mesecev v višini 300,33 EUR neto). Sodišče prve stopnje je pri izračunu odškodnine za premoženjsko škodo upoštevalo, da bi tožnica po rednem teku stvari prejemala dohodek v višini 635,00 EUR, nato pa je od tega zneska v posameznih obdobjih v času od 6. 11. 2012 dalje odštelo plačo, ki jo je tožnica prejemala na delovnem mestu servirka II, oziroma denarno nadomestilo iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Način izračuna sodišča prve stopnje jasno izhaja iz 30., 31. in 32. točke obrazložitve sodbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da je sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki in posledično izpadom dohodka v višini plače, ki bi jo tožnica prejemala, če bi bila pri toženi stranki še vedno zaposlena. Ne glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in ne iz razloga invalidnosti), tako iz navedb pravdnih strank kot tudi iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A17) izhaja, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana zaradi tožničine invalidnosti in posledičnih omejitev. Ker je torej tožničina invalidnost vplivala na prenehanje delovnega razmerja, vzročna zveza med škodnim dogodkom in izpadom dohodka, ki je tožnici zaradi prenehanja delovnega razmerja nastal, ni prekinjena. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam toženih strank, da tožnica ni uspela izkazati, da je nezaposljiva in da je to posledica njene invalidnosti in s tem škodnega dogodka. Tožnica je izkazala, da je prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in da je v času od 18. 9. 2013 do vključno 17. 4. 2015 prejemala nadomestilo iz zavarovanja za primer brezposelnosti. V času prijave na Zavodu RS za zaposlovanje je imela tožnica pravico in obveznost vključiti se v ukrepe aktivne politike zaposlovanja na podlagi zaposlitvenega načrta (112., 113. in 114. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/10 in nadalj.), kar že samo po sebi zadošča za ugotovitev, da se je tožnica trudila iskati zaposlitev (oziroma se še vedno trudi) kljub svoji invalidnosti in torej ni povzročila, da je (bila) škoda večja, kot bi bila sicer (prvi odstavek 171. člena OZ). Da se je tožnica trudila najti zaposlitev, izhaja tudi iz dejstva, da s svojim ravnanjem ni povzročila, da bi ji prenehala pravica do nadomestila za čas brezposelnosti na podlagi 3., 4., 9., ali 10. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD (10. alineja prvega odstavka 65. člena ZUTD)(3). V nasprotju s poslovno odškodninsko odgovornostjo pa pri neposlovni odškodninski odgovornosti oškodovancu ni treba storiti vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšal škodo (primerjaj četrti odstavek 243. člena OZ), ampak odgovarja le za njegovo povečanje. Ker v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, da je tožnica povzročila, da je (bila) škoda večja, kot bi bila sicer, oziroma je tožnica celo dokazala, da je bila aktivna pri zmanjševanju škode s tem, da je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je določeno obdobje prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti (oziroma tega ni izgubila), je tožena stranka tožnici odgovorna za vso škodo, ki ji je nastala zaradi izgube zaposlitve. Utemeljeno je namreč pričakovati, da bi bila tožnica po rednem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, še naprej zaposlena pri toženi stranki in bi bila upravičena do dohodka v višini 635,00 EUR (v času, ko je prejemala takšen dohodek, namreč izpada dohodka po njenih navedbah ni trpela). Toženi stranki sta sicer ugovarjali višini plače, ki jo je prejemala na delovnem mestu servirka II in v zvezi s tem navajali, da bi bilo treba upoštevati povprečno plačo letnega obdobja (in ne le tromesečja), vendar plačilnih list, s katerima razpolaga prvo tožena stranka, nista predložili. Za ugotovitev izgube na zaslužku se upošteva plača, ki so jo na enakem delovnem mestu v spornem obdobju prejemali drugi (primerjalni) delavci. Če pa takega delovnega mesta ali primerjalnih delavcev ni, se upošteva plača oškodovanca v obdobju neposredno pred spornim obdobjem, s čimer se vzpostavi premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega ravnanja (169. člena OZ). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo povprečno plačo tožnice za zadnje tri mesece, tj. s strani tožnice zatrjevano mesečno plačo v višini 525,00 EUR (oziroma skupaj z nadomestilo za invalidnost 635,00 EUR). Drugih ugovorov v zvezi z dohodkom, ki bi ga tožnica prejemala, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, v višini 635,00 EUR mesečno, toženi stranki nista podali, zato je sodišče prve stopnje pri izračunu odškodnine zaradi izgubljenega dobička pravilno upoštevalo navedeni znesek.

21. V času od 6. 11. 2012 (ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost) do 17. 9. 2013 (prenehanje delovnega razmerja) je tožnica prejemala plačo za delovno mesto servirka II v višini 525,00 EUR, ni pa prejemala nadomestila za invalidnost. Po stališču sodišča prve stopnje je tožnica v tem obdobju upravičena do odškodnine zaradi izpada nadomestila za invalidnost v višini 109,00 EUR, ker je tožena stranka ni razporedila na ustrezno delovno mesto (do nadomestila za invalidnost bi bila namreč upravičena, če bi jo tožena stranka razporedila na ustrezno delovno mesto). Odločitev, da tožnici iz tega razloga pripada odškodnina v višini izpadlega nadomestila, je po presoji pritožbenega sodišča vsaj preuranjena. V skladu s sodno prakso(4) bi bila namreč tožnica do nadomestila za invalidnost upravičena tudi za čas po pravnomočnosti nove invalidske odločbe, s katero so ji bile priznane nove omejitve, torej v času, ko je čakala, da pride do realizacije navedene odločbe s strani prvo tožene stranke. Ker se je tožnica zaradi priznane invalidnosti zaposlila na drugem delovnem mestu že na podlagi prve invalidske odločbe z dne 17. 11. 2009, je že takrat izpolnila pogoje za pridobitev nadomestila za invalidnost v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 in jih je izpolnjevala tudi po pravnomočnosti nove invalidske odločbe, saj je še vedno bila razporejena na drugo delovno mesto kot tisto, na katerem je delala pred ugotovljeno invalidnostjo. Tako kot je pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost odvisen od pričetka dela na drugem delovnem mestu, je tudi konec izplačevanja tega nadomestila odvisen od prenehanja dela na drugem delovnem mestu in ne od dokončnosti in pravnomočnosti odločbe, s katero so zavarovancu priznane nove pravice. Priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja namreč še ne pomeni avtomatičnega prenehanja prejšnje pravice. To nenazadnje izhaja tudi iz 158. člena ZPIZ-1, ki določa, da se delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo, ali tožnica v tem obdobju nadomestila za invalidnost ni prejemala po svoji krivdi (ker zoper odločbo ZPIZ ni vložila pravnega sredstva) oziroma ali je morda za to obdobje dejansko prejela nadomestilo za invalidnost (za nazaj). Zato je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu vsaj preuranjena in zato napačna, razveljaviti.

22. Če bo sodišče prve stopnje v novem postopku ugotovilo, da tožnica v času od 6. 11. 2012 do 17. 9. 2013 nadomestila za invalidnost ni prejemala in da za neprejemanje ni kriva sama, ji bo (poleg plače za delovno mesto servirke II) moralo priznati tudi odškodnino v višini izgubljenega nadomestila za invalidnost. Po potrebi bo moralo sodišče prve stopnje za ugotovitev relevantnih dejstev opraviti poizvedbe pri ZPIZ, kar sta toženi stranki utemeljeno predlagali že v postopku pred sodiščem prve stopnje (in na kar sedaj utemeljeno opozarjata v pritožbi). Toženi stranki namreč ne razpolagata z vsemi podatki, ki potrebni za ugotovitev, do katerih zakonskih pravic je tožnica upravičena (teh dejstev pa ni navedla niti tožnica sama), zato je utemeljen njun predlog, da se v zvezi s tem opravijo poizvedbe pri ZPIZ.

23. Sodišča prve stopnje je za obdobje po prenehanju delovnega razmerja 18. 9. 2013, ko je tožnica prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti (do vključno 17. 4. 2015), pravilno ugotovilo, da v tem obdobju ni bila upravičena do nadomestila za invalidnost. V času prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti je namreč zavarovanec vključen v obvezno invalidsko in pokojninsko zavarovanje (22. člen ZPIZ-1), zato mu na podlagi 161. člena ZPIZ-1 ne pripada nadomestilo za invalidnost. Kljub temu pa je tožnica v navedenem obdobju upravičena do odškodnine v višini razlike med prejetim zneskom nadomestila za brezposelnost in dohodkom v višini 635,00 EUR, do katerega bi bila po rednem teku stvari upravičena, kot že pojasnjeno, vendar ga je izgubila po krivdi prvo tožene stranke. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o obsegu izpada dohodka za obdobje prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti pravilna.

24. Sodišče prve stopnje je tožnici za čas po prenehanju prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti od 18. 4. 2015 dalje prisodilo rento v višini 635,00 EUR. Toženi stranki v zvezi z navedeno odločitvijo utemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje ni preverilo, ali bo (je) tožnica v navedenem obdobju upravičena do prejemanja nadomestila za invalidnost oziroma do kakšnih drugih pravic iz socialnega zavarovanja. Pritožbeno sodišče je zato (kljub pravilni odločitvi, ki se nanaša na obdobje od 18. 9. 2013 do 17. 4. 2015) razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v 3. alineji I. točke izreka v celoti. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, po potrebi z opravo poizvedb pri ZPIZ, ugotoviti, do katerih pravic iz socialnega zavarovanja je tožnica upravičena za čas po prenehanju prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti in ali je te pravice že uveljavljala. Pri odločitvi o odškodnini zaradi izpada dohodka in pri odločitvi o odškodnini v obliki rente bo moralo upoštevati (odšteti) dohodek na podlagi pravic iz socialnega zavarovanja, ki ga prejema, oziroma ki ga ne prejema po svoji krivdi (ker na primer zanj ni zaprosila), in dohodek, za katerega je gotovo, da ga bo prejemala v prihodnosti. Upoštevati pa bo moralo tudi dejstvo, da tožnica v času prejemanja nadomestila za invalidnost (po 94. členu ZPIZ-1 oziroma 85. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nadalj.) ni obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana in si mora zato prispevke plačevati sama. Prejemnik nadomestila za invalidnost namreč ne sodi v krog oseb, ki so obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani po predpisih invalidskega in pokojninskega zavarovanja (13. do 17. člen ZPIZ-1 oziroma 14. do 19. člena ZPIZ-2). Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da je odškodnino v obliki rente oškodovancu mogoče priznati le za čas od odločitve sodišča prve stopnje dalje. Renta je namreč oblika izplačevanja odškodnine, ki se izplačuje mesečno vnaprej (drugi odstavek 174. člena OZ). Zato izrek sodbe ni ustrezno oblikovan, ker je sodišče prve stopnje tožnici v obliki rente prisodilo odškodnino zaradi izgube dohodka za čas pred izdajo izpodbijane sodbe. Tudi navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati (glede na formulacijo tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi tožnice) pri oblikovanju izreka sodbe, izdane na podlagi sprejete odločitve v novem postopku.

25. Pritožbena navedba drugo tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati nadomestilo za invalidnost v višini 107,10 EUR in ne 109,00 EUR pa predstavlja novo dejstvo, ki ga drugo tožena stranka v dosedanjem postopku ni zatrjevala. Ker v pritožbi ne izkaže, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti že prej (tožnica je odločbo ZPIZ z dne 10. 5. 2010 (A11), na katero se drugo tožena stranka sklicuje v pritožbi, vložila že s tožbo), navedene pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP).

26. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo, izpodbijani del sodbe delno razveljavilo v 2. in 3. alineji I. točke izreka v celoti (ker ni mogoče ločiti sicer pravilne odločitve, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine za obdobje do 18. 9. 2013 do 17. 4. 2015) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

27. Pritožbeno sodišče je v posledici delne razveljavitve izpodbijanega dela sodbe razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka, saj bo na podlagi sprejete odločitve v novem postopku lahko prišlo do spremembe uspeha strank.

28. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

29. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. II Ips 826/2006, II Ips 935/2007, II Ips 297/2011, II Ips 70/2006. (2) Glej odločitve pritožbenega in revizijskega sodišča v zadevah opr. št. II Cp 2829/2009, II Ips 62/2009, II Ips 21/2003, II Ips 80/1999, II Ips 591/1992. (3) Zavarovancu v skladu z 10. alinejo prvega odstavka 65. člena ZUTD preneha pravica do denarnega nadomestila z dnem nastanka razloga iz tretje (oseba odkloni vključitev v program APZ ali krši obveznosti, sprejete s pogodbo o vključitvi v program APZ), četrte (oseba odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali si pri razgovoru za zaposlitev ne prizadeva za pridobitev zaposlitve) in desete (oseba odkloni podpis zaposlitvenega načrta skladno s šestim odstavkom 113. člena tega zakona) alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD oziroma z dnem ugotovitve organa prve stopnje, da obstaja razlog iz devete alineje (oseba ni aktivni iskalec zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom) prvega odstavka 129. člena ZUTD.

(4) Glej na primer odločitev VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 66/2009 in odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Psp 336/2013, iz katerih izhaja, da ni ne dejanske ne pravne podlage za odločitev ZPIZ, da se izplačevanje nadomestila za invalidnost ustavi za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu, zato ker je zavarovanec pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi sprememb v stanju invalidnosti.