Jedro

Rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru je opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni; če pa se se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda.

Iz besedila relevantnih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: "I. Tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti od zneska 35.907,14 EUR za čas od 3. 3. 2018 do 30. 8. 2020, se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 813,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 345,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti od zneska 35.907,14 EUR za čas od 3. 3. 2018 do 30. 8. 2020 (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati (tudi) stroške postopka v znesku 2.209,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka uvodoma naveden sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 35.907,14 EUR za čas od 3. 3. 2018 do 30. 8. 2020, v celoti zavrne, v II. točki izreka pa tako, da stroške postopka ustrezno zniža. Tožeči stranki naj naloži še povračilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Te je tožena stranka priglasila v stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki v plačilo naloži tožničine stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je pritožbene stroške priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

4. Pritožba je utemeljena.

_O tožbenem zahtevku in o še spornem delu tega zahtevka_

5. Pravdni stranki sta bili v pogodbenem razmerju na podlagi Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015 – 2019, v skladu s katero je tožeča stranka opravljala storitve zdravstvene nege, tožena stranka pa je bila opravljene storitve dolžna plačati. Tožeča stranka je v tem sporu zahtevala plačilo 36.157,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2018 do plačila. Ta znesek predstavlja razliko med dejansko vrednostjo opravljenih zdravstvenih storitev v obdobju od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 ter zneskom, ki ga je tožeči stranki za navedeno obdobje obračunala in izplačala tožena stranka.1 Slednja tožeči stranki namreč ni priznala in izplačala povišanih cen za opravljene programe oziroma storitve, do katerih je prišlo zaradi povišanja plač zaposlenih delavcev tožeče stranke.

6. V posledici delnega umika tožbe (tožena stranka je sklicujoč se na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 16/2020, III Ips 19/2020 in III Ips 29/2020 ter ostale, ki obravnavajo pravno stanje, relevantno tudi za to pravdo, zaradi zvišanja cen zdravstvenih storitev v obdobju 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 pripoznala tožbeni zahtevek v znesku 35.907,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2020 do 5. 5. 2021, kar skupaj znaša 37.856,27 EUR, in navedeni znesek dne 5. 5. 2021 tožeči stranki tudi že plačala), kateremu je sledil sklep prvostopenjskega sodišča I Pg 219/2020 z dne 7. 9. 2021 o (delni) ustavitvi postopka,2 je v predmetnem postopku ostal sporen le še zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.907,14 EUR za čas od 3. 3. 2018 do 30. 8. 2020. Kot je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka namreč zamudo utemeljuje s prvim dnem po zapadlosti po poračunu z dne 31. 1. 2018, tj. 3. 3. 2018 (saj meni, da je bila tožena stranka najpozneje pri izdelavi končnega letnega poračuna dolžna opraviti poračun razlike v ceni za posamezno obračunsko obdobje, kar pomeni, da bi najpozneje takrat morala napraviti poračun razlike v ceni za drugo polovico leta 2017), in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ ter 1. točko 40. člena Splošnega dogovora za leto 2017, pa tudi njegovo 4.6 točko), tožena stranka pa jo – drugače – utemeljuje na dejstvu, da je (šele) 21. 8. 2020 prejela izvensodni zahtevek za plačilo odškodnine z rokom 8 dni, kar pomeni, da je zamuda nastopila šele 30. 8. 2020. Slednja se pri tem sklicuje na drugi odstavek istega člena.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek v še spornem delu utemeljen (tj. za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.907,14 EUR za čas od 3. 3. 2018 do 30. 8. 2020). Zavzelo je stališče, da je odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do preostalih vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.907,14 EUR, odvisen od opredelitve pravne narave zahtevka za plačilo (pripoznane) glavnice v smislu izpolnitve ali odškodnine. Pri tem je presodilo, da je obravnavani zahtevek izpolnitveni, in se oprlo na določbo prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Upoštevajoč dejstvo, da tožena stranka ni ugovarjala, da se je rok za plačilo storitev, opravljenih v času od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017, iztekel dne 2. 3. 2021 (pravilno: 2. 3. 2018, tj. rok za plačilo po poračunu z dne 31. 1. 2018), je tako ugotovilo, da je bila tožena stranka znesek 35.907,14 EUR dolžna plačati do 2. 3. 2018 in zaključilo, da je zaradi neplačila dne 3. 3. 2018 prišla v zamudo ter odločilo, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve.

_**O pritožbi**_

8. Tožena stranka s pritožbo (celotno) odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija. Navaja, da je glede spornega vprašanja, kdaj so začele teči zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 35.907,14 EUR, sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da gre v zadevi za izpolnitveni zahtevek (in ne za odškodninskega iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti), ter posledično nastop zamude tožene stranke ugotavljalo glede na zapadlost poračuna z dne 31. 1. 2018. Pri tem se sicer strinja z obrazložitvijo iz izpodbijane sodbe, da je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti odločilna opredelitev narave zahtevka za plačilo glavnice, se pa nikakor ne strinja z zaključkom, da gre za izpolnitveni zahtevek. Po njenem mnenju je namreč treba upoštevati, kakšen zahtevek je uveljavljala tožeča stranka oziroma kaj je zatrjevala in dokazovala v zvezi z glavnico, to pa je po njenih trditvah nedvomno odškodninsko odgovornost tožene stranke.

_**Odgovor na pritožbene navedbe**_

9. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, je pritožba tožene stranke utemeljena.

10. Posledica dolžnikove zamude s plačilom denarne obveznosti je nastanek upnikove terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). V primerih, ko je rok za izpolnitev obveznosti določen oziroma določljiv, nastopi zamuda avtomatično ob dospelosti (prvi odstavek 299. člena OZ). V ostalih primerih, ko stranki roka za izpolnitev nista določili, je za nastanek zamude potreben upnikov opomin (drugi odstavek 299. člena OZ).

11. Predhodno3 povzet zaključek prvostopenjskega sodišča, da (upoštevajoč dejstvo, da tožena stranka ni ugovarjala), da se je rok za plačilo storitev, opravljenih v času od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017, iztekel dne 2. 3. 2018, je materialnopravno pravilen le glede tistih zneskov zdravstvenih storitev, katerih plačilo med pravdnima strankama ni bilo sporno. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, pa takšen zaključek ni pravilen glede zneska, ki ga je v tem postopku po tožbi vtoževala tožeča stranka – glavnice v višini 35.907,14 EUR, ki je bila med pravdnima strankama sporna in predstavlja razliko do dejanske vrednosti storitev iz obdobja med 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017. V določilih Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015 – 2019 (v nadaljevanju: Pogodba) in Splošnega dogovora za leto 2017 (A 19), na katere se je sklicevala tožeča stranka, ni določen rok za plačilo tistih zdravstvenih storitev, katerih plačilo je bilo med pravdnima strankama sporno.

12. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo vsebine pogodbenega prava, ki je urejalo razmerje med pravdnima strankama, je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP samo dopolnilo postopek. Vsebina pogodbenih določil Pogodbe in Splošnega dogovora za leto 2017, na katera se je pri utemeljevanju roka za izpolnitev obveznosti sklicevala tožeča stranka, med pravdnima strankama namreč ni bila sporna.

13. Tožeča stranka se je v prid svojemu stališču glede zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti sklicevala na določila 6. točke 37. člena ter 1. in 4.6 točke 40. člena Splošnega dogovora za leto 2017 ter na 10. člen Pogodbe.4 Presojo, ali je v navedenih določilih Splošnega dogovora za leto 2017 določen rok za plačilo višjih cen zdravstvenih storitev, plačilu katerih se je tožena stranka upirala, pa je opravilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 16/2022 z dne 13. 12. 2022 in presodilo, da takšen rok tam ni določen. Razlogom Vrhovnega sodišča RS v navedeni odločbi pritožbeno sodišče sledi v celoti.

14. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da _določili prvega odstavka ter 4.6 točke drugega odstavka 40. člena Splošnega dogovora za leto 2017 urejata obveznost priprave obračuna, pa tudi na čem naj ta obračun temelji. Iz njunega besedila ni mogoče izluščiti opredelitve roka za plačilo denarne obveznosti Zavoda. Rok za plačilo denarnih obveznosti Zavoda ureja prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora. Iz te določbe izhaja, da Zavod plačuje pravilno in pravočasno izstavljene račune in zahtevke za plačilo najpozneje v roku 30 dni po prejemu popolne dokumentacije. Pravilno izstavljeni računi in zahtevki so tisti, ki se vsebinsko in količinsko ujemajo s pogodbo in obvestili o obračunu. To obvestilo sestavi Zavod, kot to sledi iz prvega stavka šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora, ki določa, da Zavod o višini obračuna za posamezno obračunsko obdobje obvešča izvajalce. Določbe predhodnih odstavkov 37. člena Splošnega dogovora natančno urejajo (med drugim) obveznosti izvajalca v pogledu sestavljanja računov, zahtevkov in poročil, pa tudi rokov za ta opravila, sklicujoč se pri tem še na navodila o beleženju in obračunavanju storitev in izdanih materialov_.5 Poleg tega Splošni dogovor za leto 2017 _ureja tudi položaj morebitnega nestrinjanja izvajalca z višino obračuna, ki ga posreduje Zavod izvajalcu in ki je podlaga za sestavo (pravilnega) računa. Kot določa predzadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora, mora izvajalec kljub temu, da se z višino obračuna iz obvestila Zavoda ne strinja, izstaviti račun v višini iz obvestila Zavoda; sporni del obračuna pa izvajalec in Zavod rešujeta naknadno, kot to ureja zadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora_.6

15. Na podlagi obrazloženega je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da je _rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); če pa se se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda (prim. zadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora). To pomeni, da ima izvajalec možnost ugovarjati znesku iz obvestila Zavoda, ki je podlaga za izstavitev računa. Na ta način sproži nadaljnjo fazo procesa obračunavanja med izvajalcem in Zavodom, ki zaobjame med njima sporni del domnevne obveznosti Zavoda. Del tega procesa je logično lahko tudi opredeljevanje roka za plačilo še spornega dela obveznosti Zavoda, upoštevaje pri tem obligacijsko zakonsko pravo. Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej_.7

16. K navedenemu pa je potrebno še dodati, da po presoji pritožbenega sodišča do drugačnega zaključka ni mogoče priti niti s sklicevanjem na 10. člen Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015 – 20198 v tem postopku. To določilo ureja zgolj splošno obveznost tožene stranke, da v roku 30 dni po prejemu popolne dokumentacije poravna pravilno in pravočasno izstavljene račune izvajalcev zdravstvenih storitev, enako kot to določa tudi prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora za leto 2017. Kot je bilo obrazloženo, tako določen rok za plačilo storitev velja zgolj v primerih, ko njihovo plačilo med Zavodom in izvajalci ni sporno, ne pa za v tem postopku vtoževano in že sicer pripoznano glavnico. To izhaja tudi iz 27. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS, v kateri je pojasnjeno, da rok zapadlosti za sporni del denarne terjatve ni opredeljen z opredelitvijo zapadlosti nespornega dela.

17. Ker to pomeni, da je – v nasprotju s presojo prvostopenjskega sodišča – v tem primeru uporaba prvega odstavka 299. člena OZ izključena, je nastop zamude potrebno vezati na nastop enega od dejanskih položajev, ki so urejeni v drugem odstavku istega člena.9 V zvezi s tem pa je tožeča stranka v tožbi sama zatrjevala, da je v smislu sporazumnega reševanja nastalega spora toženi stranki poslala odškodninski zahtevek z dne 20. 8. 2020, katerega pa je slednja po svoji Območni enoti ... s pisnim odgovorom z dne 28. 8. 2020 v celoti zavrnila tako po temelju kot po višini, češ da storitve zdravstvene nege plačuje v skladu z veljavnim Splošnim dogovorom (drugi odstavek 4. točke tožbe z dne 3. 9. 2020). Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje tudi ni zanikala trditev tožene stranke, da je omenjeni zahtevek prejela dne 21. 8. 2020, da je to razvidno iz prejemne štampiljke in da je tožeča stranka v njem postavila osemdnevni rok za plačilo, ki se je iztekel dne 29. 8. 2020. Te okoliščine med pravdnima strankama očitno niso sporne.

18. Je pa tožeča stranka v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala tudi, da je bila tožena stranka k izpolnitvi svoje pogodbene obveznosti pozvana tako v imenu tožnika kot tudi ostalih socialnih zavodov že z dopisom Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS) z dne 26. 9. 2017 (A 10), in zato menila, da ji pravzaprav ni bilo potrebno tožene stranke ponovno pozivati na izpolnitev njene pogodbene obveznosti.

19. Glede na zgoraj obrazloženo posebno ureditev postopka obračunavanja med pravdnima strankama spornih terjatev, poziva SSZS, ki je bil toženi stranki vročen pred izdelavo končnega letnega obračuna opravljenih storitev, ni mogoče šteti kot opomina v smislu drugega odstavka 299. člena OZ. V procesu obračunavanja in plačevanja zdravstvenih storitev ima namreč vsak izvajalec zdravstvenih storitev sodelovalno dolžnost, da v primeru razhajanj z Zavodom (tj. toženo stranko) glede višine cene zdravstvenih storitev, po prejemu obvestila o višini obračuna za posamezno obračunsko obdobje, ki ga sestavi Zavod, tega takrat opozori na to razhajanje. Reševanje spornega dela domnevne obveznosti Zavoda je torej po zakonski ureditvi predvideno šele po izdaji navedenega obvestila Zavoda. Takšna ureditev je odraz tesnega sodelovanja Zavoda in izvajalcev pri obračunavanju in plačevanju opravljenih zdravstvenih storitev, katerih namen je transparentna in pravilna poraba javnih sredstev, zbranih za točno opredeljeni namen v zdravstveni blagajni.10

20. Pritožbeno sodišče se s pritožbenimi navedbami o tem, kakšno naravo ima zahtevek tožeče stranke za plačilo glavnice, ni ukvarjalo (360. člen ZPP). Vrhovno sodišče RS je ob reševanju revizijskega vprašanja o teku zakonskih zamudnih obresti, ki je ključno tudi za obravnavani spor, pojasnilo, da se je ob presoji relevantnih določb Splošnega dogovora, ki pripelje do uporabe drugega odstavka 299. člena OZ, opredelitev pravne narave denarnega predpravdnega in kasneje tožbenega zahtevka (po katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo razlike do višje cene storitev zdravstvene nege) izkazalo za neodločilno.

21. Izpostavljeni dejanski okvir v 16. točki te obrazložitve pripelje torej do materialnopravnega zaključka o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti v delu, ki so predmet pritožbenega preizkusa. Pritožba pravilno opozarja, da tožena stranka pred pozivom k plačilu, ki ga je prejela dne 21. 8. 2020, ni mogla priti v zamudo. Pritožba je zato utemeljena.

_**O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje**_

22. Sprememba odločitve v zvezi z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka glede odločitve o spornem zahtevku po delnem umiku tožbe v celoti uspela, v pritožbi utemeljeno navaja, da mora stroške postopka, ki so tožeči stranki nastali po umiku tožbe za plačilo glavnice, ta nositi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeči stranki tako ne gredo stroški sestave prve in druge pripravljalne vloge v skupni višini 700 točk. 23. Utemeljen pa je tudi njen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo nagrado za sestavo izvensodnega zahtevka po 1. točki tar. št. 38 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT). Ta tarifna številka ureja odvetniške storitve v zvezi z zahtevki, na podlagi katerih poteka pred določenim organom pravne osebe poseben postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tožeča stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na določili 54. člena Splošnega dogovora za leto 2017 in 17. člena Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015 – 2019, ki vsebujeta zgolj dogovor, da bosta pogodbeni stranki spore, ki bodo nastali pri izvajanju Splošnega dogovora za leto 2017 ali sklenjenih pogodb med izvajalci in Zavodom, reševali sporazumno. Priznanje nagrade za sestavo izvensodnega zahtevka po tar. št. 38 OT utemeljujejo zgolj stroški obveznega predhodnega postopka ali zunajsodnega opomina. Iz navedenih pogodbenih določil ne izhaja, da bi bil v obravnavanem primeru predhodni postopek oziroma sodni opomin nujni formalni predpogoj za začetek postopka, zato stroški sestave izvensodnega zahtevka v višini 700 točk ne spadajo med pravdne stroške, ki nastanejo med postopkom ali zaradi njega (151. člen ZPP).11

24. Prav tako je sodišče prve stopnje toženi stranki nepravilno naložilo v plačilo strošek sodne takse v znesku 636,00 EUR. Tožeča stranka je plačala sodno takso za redni del postopka v znesku 873,00 EUR. Ker se v skladu s tar. št. 1112 OT količnik za odmero sodne takse v primeru, kadar se postopek konča z umikom, iz 3 zniža na 1, je bila tožeča stranka upravičena do vrnitve 582,00 EUR. Za stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila po delnem umiku tožbe dolžna plačati še sodno takso v znesku 345,00 EUR, ki se odmeri od vrednosti spornega obrestnega zahtevka (7.164,40 EUR), v določilih ZST-1 ni mogoče najti opore (glej 32. člen ZST-1).12 Ker je tožeča stranka iz naslova vračila sodne takse zaradi delnega umika tožbe že prejela 237,00 EUR, bo moralo prvostopenjsko sodišče odrediti, da se tožeči stranki vrne še 345,00 EUR (prvi odstavek 37. člena ZST-1). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek sodne takse v višini 291,00 EUR.

25. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo nagrado za sestavo tožbe v višini 700 točk oziroma glede na vrednost točke (0,60 EUR) 420,00 EUR (1. točka tar. št. 19 OT), materialne stroške 14 točk, kar znese 8,40 EUR in 22 % DDV v višini 94,25 EUR. Ob upoštevanju pravilnega zneska sodne takse 291,00 EUR znašajo pravilno odmerjeni stroški tožnika 813,65 EUR.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

26. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.907,14 EUR od 3. 3. 2018 do 30. 8. 2020 zavrnilo, znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, pa znižalo na 813,65 EUR (prvi odstavek 351. člena ZPP).

_**O stroških pritožbenega postopka**_

27. O stroških pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti njene stroške pritožbenega postopka, stroške odgovora na pritožbo pa mora kriti sama. Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu s priglašenim stroškovnikom priznalo strošek sodne takse za pritožbo v znesku 345,00 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Gre za razliko med plačanimi zdravstvenimi storitvami po nespremenjenih cenah in zneskom, ki bi za isto število opravljenih zdravstvenih storitev moral biti tožeči stranki plačan po višjih, vtoževanih cenah (prim. 1. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 2 Prim. list. št. 35. 3 Tj. v 7. točki obrazložitve te sodbe. 4 Prim. 1. pripravljalno vlogo tožeče stranke, str. 4. 5 20. točka navedene sodbe. 6 21. točka navedene sodbe. 7 25. točka navedene sodbe. 8 Izvajalec bo izstavljal poročila oziroma račune za opravljene storitve najkasneje v rokih, določenih v veljavnem Dogovoru. Pravilno in pravočasno izstavljene račune bo Zavod poravnal najpozneje v 30. dneh po prejemu popolne dokumentacije. 9 Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. 10 Glej 24. točko sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 16/2022. 11 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 448/2021. 12 Prvi odstavek 32. člena ZST-1: Prvotna vrednost ostane podlaga za plačilo takse ne glede na to, ali se ta vrednost med postopkom spremeni, če ni v naslednjih odstavkih določeno drugače. Drugi odstavek navedenega člena ureja primer, ko sodišče ugotovi novo vrednost spornega predmeta po 31. členu tega zakona, tretji odstavek pa ureja postopanje sodišča v primeru spremembe vrednosti tožbenega zahtevka zaradi razširitve tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi ni podan nobeden od položajev po drugem ali tretjem odstavku 32. člena ZST-1.