Jedro

Revidentka šele v reviziji prvič vzpostavlja dvom v zakonitost ravnanja pritožbenega organa. Ker omenjeno ni bilo (niti ni moglo biti) predmet obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, temu ni mogoče očitati, da je v tem pogledu zagrešilo katero od nepravilnosti, zaradi katerih je mogoče vložiti revizijo. V takem primeru pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

Ker je predmet presoje v upravnem sporu prvostopenjska odločba, s katerim je bilo odločeno o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi (prvi in drugi odstavek 2. člena ZUS-1), torej njen izrek, to samo po sebi ne izključuje upoštevanja razlogov (čeprav drugačnih) pritožbenega organa, s katerimi je odločitev potrdil. Zato bi morala revidentka glede tega oblikovati konkretno pravno vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Velenje št. 214-588/2013-25 z dne 20. 12. 2013. Z njo je toženka zavrnila tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Sodišče je med drugim zavzelo stališče, da tožnica ni izkazala upravičene odsotnosti iz Slovenije zaradi razlogov iz prve in tretje alineje tretjega odstavka 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta. To stališče je v skladu z Ustavo RS (tako Ustavno sodišče v sklepih Up-858/08, Up-1124/08).

5. Po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revident mora med drugim natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka navaja, da je obravnavani primer četrti primer revizije zaradi nezakonitega odločanja in nato še nezakonitega upravnega sojenja na podlagi ZUSDDD. V njem se poleg podobnih, stalno ponavljajočih se nezakonitosti v upravnem odločanju, ki so bila kot pomembna pravna vprašanja navedena že pri prvi in tretji reviziji (podatki o tem naj bi bili v tretji reviziji, ki je bila vložena zoper sodbo III U 119/2014-7 z dne 12. 9. 2014), pojavljajo še nova pravna vprašanja. Pri tem izpostavi vprašanje, ali je zakonito in v skladu z ustavnimi pravicami stranke ravnanje pritožbenega organa, ki zavrne prošnjo iz drugega razloga kot prvostopenjski organ, pri tem pa odločbe ne spremeni, upravno sodišče pa nato izpodbijano prvostopenjsko odločbo razglasi za pravilno in zakonito na podlagi razlogov, navedenih v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi, čeprav je upravni spor mogoč le zoper prvostopenjsko odločbo.

7. Revidentka z navedenim ni zadostila predhodno navedenim zahtevam za dovoljenost revizije. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, v tožbi namreč ni problematizirala načina odločanja upravnega organa druge stopnje v primerih, ko sicer potrdi prvostopenjsko odločitev, a zanjo navede povsem druge razloge, ampak je izražala le nestrinjanje z zakonsko ureditvijo upravnega spora, ki ne dopušča izpodbijanja drugostopenjske odločbe (v nadaljevanju je ugovarjala tudi njenim razlogom). To pa pomeni, da šele v reviziji prvič vzpostavlja dvom v zakonitost ravnanja pritožbenega organa. Ker omenjeno ni bilo (niti ni moglo biti) predmet obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, temu ni mogoče očitati, da je v tem pogledu zagrešilo katero od nepravilnosti, zaradi katerih je mogoče vložiti revizijo. V takem primeru pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen (prim. tudi sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 30/2009 z dne 26. 2. 2009 in X Ips 68/2015 z dne 2. 4. 2015).

8. Z ugotovitvijo, ki se nanaša na izpodbijano sodbo, revidentka sprašuje, ali je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe upravnega spora, ko se je sklicevalo na medsebojno različne razloge upravnih aktov obeh stopenj.(1) Navedeno je sicer lahko problematično v smislu trditve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvo točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1), vendar pa je to stvar konkretnih okoliščin obravnavanega primera. Upoštevaje, da je predmet presoje v upravnem sporu prvostopenjska odločba, s katerim je bilo odločeno o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi (prvi in drugi odstavek 2. člena ZUS-1), torej njen izrek, to samo po sebi ne izključuje upoštevanja razlogov (čeprav drugačnih) pritožbenega organa, s katerimi je odločitev potrdil. Zato bi morala revidentka glede tega oblikovati konkretno pravno vprašanje. Ker tega ni storila, ni mogoč sklep, da gre po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje, niti ob tako splošnem vprašanju ni videti njegovega pomena za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

9. Glede na navedeno pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (89. člen ZUS-1).

(1) Prvostopenjski upravni organ je zahtevo zavrnil, ker je štel, da je bila prosilka upravičeno odsotna iz Republike Slovenije (RS) iz razlogov po 1. alineji (zaradi izbrisa) in 3. alineji (ker ni mogla pridobiti dovoljenje za prebivanje, čeprav je organ ob tem navedel navedel, da iz uradnih evidenc ni razvidno, da bi tako vlogo sploh vložila) tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, vendar ni uspela dokazati, da se je v zakonsko določenem časovnem obdobju poskušala vrniti v RS (pogoj iz četrtega odstavka istega člena). Drugostopenjski upravni organ pa je menil, da pri prosilki nista podana že razloga upravičene odsotnosti iz RS (na podlagi ugotovljenih dejstev je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju). Glede odsotnosti zaradi izbrisa je upošteval, da je RS zapustila skoraj dve leti in pol po njem, da je pred odhodom pridobila dovoljenji za začasno prebivanje in da ne v življenjepisu ne v tam navedenih izjavah izbrisa ni navedla kor razlog za zapustitev RS.