Jedro

Ob sicer še delno odprtem (zaradi delne razveljavitve) problemu višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti je tožničino zmanjšano življenjsko zmožnost ocenjevalo predvsem s stališča, da je kljub posledicam škodnega dogodka zaposlena poln delovni čas in da vsa prikrajšanja, ki jih ugotavlja izvedenec (ni zmožna za dela, kjer je potrebno hitro obračanje in pripogibanje vratne hrbtenice ter za dela, kjer je potrebno dvigovati več kot 10 kg težka bremena) ne povzročajo "takšnih duševnih bolečin, ki bi opravičevale odškodnino v znesku nad 1,000.000,00 SIT". Taka pravna presoja pa ne upošteva v celoti ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem objektivnih podatkov o relativni tožničini mladosti in ugotovitev izvedenca s stališča, ki zmanjšanje tožničinih življenjskih zmožnosti ocenjuje s precejšnjim odstotkom. Zato je potrebno za ta primer relativizirati izhodišče izpodbijane sodbe, da bi zahtevana odškodnina v znesku 1,500.000,00 SIT "porušila razmerje glede na zneske, ki pripadajo res težkim poškodovancem". Končno pa na pritožbeni stopnji znižana odškodnina ne odslikava pravega razmerja glede na dosojeno in še deloma odprto odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi glede na že opisano načelo, da se morajo zaradi uporabe določb 200. in 203. člena ZOR doseči približno enaka merila pri dosoji višine odškodnin za nepremoženjsko škodo v celoti in po posameznih postavkah, je na prvi stopnji dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT primerna in od sodne prakse ne odstopa.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob le delni ugoditvi pritožbi tožene stranke izpodbijana sodba sodišča druge stopnje pod točko 1 tako spremeni, da se spremenjena sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2,618.589,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.300,00 SIT od 1.3.1992 dalje, od zneska 96.219,50 SIT od 1.12.1992 dalje, od zneska 6.469,80 SIT od 1.3.1993 dalje, od zneska 2,500.000,00 SIT pa od 12.4.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 3,268.589,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka posameznih odškodninskih postavk ter s pravdnimi stroški. Od tega je prvo sodišče tožnici priznalo za prestane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 1,300.000,00 SIT, za strah 350.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 1,500.000,00 SIT. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožnici prisodilo znesek 2,118.589,30 SIT pri čemer je za prestani strah priznalo odškodnino v znesku 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1,000.000,00 SIT, za pretrpljene fizične bolečine znesek 800.000,00 SIT, v presežku glede zneska 500.000,00 SIT iz tega naslova pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da so nadaljnji stroški postopka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena in da bo tožnici znova priznana celotna vtoževana odškodnina za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Strah za izid zdravljenja je bil sicer zmerne intenzitete, vendar pa je trajal približno 1 leto. Na pritožbeni stopnji dosojena odškodnina v znesku 200.000,00 SIT je zato prenizka in je utemeljena le odškodnina v znesku 350.000,00 SIT, kolikor je tožnici že prisodilo sodišče prve stopnje. Glede trajnega zmanjšanja tožničinih življenjskih zmožnosti v posledici funkcionalne motenosti njene vratne hrbtenice, nezmožnosti za dela in za hitro obračanje, pripogibanje ali dviganje bremen pa je izvedenec ugotovil 20 odstotno prikrajšanje. Takšno dejansko stanje ne omogoča znižanja odškodnine iz tega naslova od zahtevanih 1,500.000,00 SIT na 1,000.000,00 SIT.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Uporaba določbe 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. V tem obsegu je zaradi uporabe navedene zakonske določbe treba doseči enaka merila pri dosoji višine odškodnin, kar pomeni, da je sodišče dolžno opraviti primerjavo med odškodninami za posamezne oblike škode tudi v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah pa mora priti do primernega izraza tudi razmerje znotraj posameznih prikrajšanj, zaradi katerih se uveljavlja odškodnina.

Pri določanju višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče druge stopnje ni v celoti upoštevalo navedenih izhodišč. Ob sicer še delno odprtem (zaradi delne razveljavitve) problemu višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti je tožničino zmanjšano življenjsko zmožnost ocenjevalo predvsem s stališča, da je kljub posledicam škodnega dogodka zaposlena poln delovni čas in da vsa prikrajšanja, ki jih ugotavlja izvedenec (ni zmožna za dela, kjer je potrebno hitro obračanje in pripogibanje vratne hrbtenice ter za dela, kjer je potrebno dvigovati več kot 10 kg težka bremena) ne povzročajo "takšnih duševnih bolečin, ki bi opravičevale odškodnino v znesku nad 1,000.000,00 SIT". Taka pravna presoja pa ne upošteva v celoti ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem objektivnih podatkov o relativni tožničini mladosti in ugotovitev izvedenca s stališča, ki zmanjšanje tožničinih življenjskih zmožnosti ocenjuje s precejšnjim odstotkom. Zato je potrebno za ta primer relativizirati izhodišče izpodbijane sodbe, da bi zahtevana odškodnina v znesku 1,500.000,00 SIT "porušila razmerje glede na zneske, ki pripadajo res težkim poškodovancem". Končno pa na pritožbeni stopnji znižana odškodnina ne odslikava pravega razmerja glede na dosojeno in še deloma odprto odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi glede na že opisano načelo, da se morajo zaradi uporabe določb 200. in 203. člena ZOR doseči približno enaka merila pri dosoji višine odškodnin za nepremoženjsko škodo v celoti in po posameznih postavkah, je na prvi stopnji dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT primerna in od sodne prakse ne odstopa. Vse to je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe (prvi odstavek 395. člena ZPP) z delno zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in vzpostavitvijo odškodnine iz navedenega naslova v skladu z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pri odločitvi o odškodnini za strah pa so vsa navedena izhodišča prišla do primernega izraza. Za pretrpljeni strah je po določbi 200. člena ZOR mogoče priznati denarno odškodnino v skladu s stopnjo strahu in njegovim trajanjem. Revizija trdi, da je tožnico bilo strah za izid zdravljenja 1 leto, kar naj bi utemeljevalo odločitev, da je primerna satisfakcija iz tega naslova le v zahtevanem znesku v višini 350.000,00 SIT. Vendar pa je opis sekundarnega strahu, kot je naveden v reviziji, v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami. Sodišče druge stopnje je namreč posebej upoštevalo, da so tožnici že 6.5.1992 priporočali snemanje trde Schanzove kravate, ker se je poškodba začela postopno celiti. Od tedaj dalje strah ni mogel biti več posebno intenziven. Zato je bilo znižanje odškodnine iz tega naslova na 200.000,00 SIT utemeljeno, revizija pa v tem obsegu ni uspešna. Revizijski uspeh je torej delen, dosojena odškodnina pa v celoti vzeto zvišana za 500.000,00 SIT. V tem obsegu je izpodbijana sodba v izreku pod točko 1 spremenjena. V ostalem delu je revizija kot neutemeljena zavrnjena. Tožeča stranka je torej z revizijo deloma uspela, vendar pa je revizijsko sodišče v skladu z določbo 166. člena ZPP odločilo, da so revizijski stroški, ki so v reviziji prijavljeni nadaljnji pravdni stroški. Ob delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje namreč razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da so nadaljnji pravdni stroški.