Up-24/04 - 6

21. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki jo zastopata B. B. in C. C. C., odvetnici v Z., na seji senata dne 31. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 270/2002 z dne 21. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 262/2000 z dne 21. 6. 2002 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1133/99 z dne 10. 5. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je to zavrnilo pritožbo zoper sodbo delovnega sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pritožnice na razveljavitev odločb Republiškega zavoda za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) in za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas štiriindvajsetih mesecev od 14. 1. 1999 do 14. 1. 2001. Pri tem je pritrdilo stališču nižjih sodišč, da četrti odstavek 61. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 69/98 – v nadaljevanju ZZZPB-D) za pritožnico ne pride v poštev, ker ni izpolnjevala pogojev za uvrstitev med starejše delavce. Zato ji je bilo pravilno odmerjeno denarno nadomestilo med brezposelnostjo za čas devetih mesecev.

2.V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje svojo odločitev oprli na ugotovitev, da je Zavod četrti odstavek 61. člena ZZZPB-D pravilno uporabil. Vrhovno sodišče naj bi sicer ugotovilo, da gre v njenem primeru za poseg v načelo varstva zaupanja v pravo, vendar je istočasno ugotovilo, da poseg ni prekomeren in da je dopusten. Pritožnica zato uveljavlja kršitev pravice varstva zaupanja v pravo. Navaja, da je zaupala, da bo dejansko uveljavila pravice iz naslova brezposelnosti v obsegu, kot so obstajale v času dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to je v trajanju 24 mesecev. Zato je odklonila ponujeno drugo neustrezno delo, sedaj pa je brez dela in po poteku devetih mesecev brez nadomestila. Pritožnica zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Meni, da so sodišča z razlikovanjem med pridobljenimi in pričakovanimi pravicami kršila to ustavno določbo. Ob tem navaja, da je oseba na podlagi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja kot tehnološki presežek glede nastopa pravnih posledic v enakem položaju kot oseba, ki je pravice iz naslova brezposelnosti že nastopila. Zato bi moral zakon glede varstva pravic za primer brezposelnosti enako obravnavati vse delavce, ki jim je že bil izdan dokončen sklep, ne glede na to, kdaj so pravice iz tega naslova uveljavili. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijane sodne odločbe, podrejeno, da razveljavi ZZZPB-D.

B.

3.Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnica se zato pri utemeljevanju ustavne pritožbe ne more sklicevati na 2. člen Ustave, ker ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države).

4.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je procesnopravno jamstvo, ki bi lahko bilo kršeno, če sodišče svoje odločitve ne bi obrazložilo, če bi brez utemeljitve odločilo drugače, kot sicer odloča, ali če bi ob uporabi zakona zavzelo stališče, ki ne bi bilo v skladu z Ustavo. Da bi sodišča ravnala v neskladju z 22. členom Ustave, pritožnica ne izkaže. Sodišča so namreč svojo odločitev, zakaj v obravnavani zadevi pritožnica ni upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZZZPB-D, dovolj izčrpno in prepričljivo obrazložila. Pri tem so svojo odločitev oprla tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-216/99 z dne 24. 1. 2002 (Uradni list RS, št. 12/02 in OdlUS XI, 4), v kateri je Ustavno sodišče že presojalo ustavnost četrtega odstavka 61. člena ZZZPB-D in odločilo, da navedena določba ni v neskladju z Ustavo. Kolikor je torej mogoče pritožničino utemeljitev ustavne pritožbe razumeti tako, da uveljavlja kršitev 22. člena Ustave, do katere naj bi prišlo zaradi neustavnosti zakonske ureditve iz razlogov, kot jih navaja pritožnica, je očitno, da ta kršitev glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-216/99 ni izkazana.

5.Podrejene pobude Ustavno sodišče ni obravnavalo, ker ZUstS ne omogoča, da bi pritožnica ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložila pobudo za oceno ustavnosti predpisa in zato Ustavno sodišče takšne podrejene pobude ne presoja. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijane odločbe temeljijo na protiustavnem zakonu, ta zakon razveljavilo po uradni dolžnosti (drugo odstavek 59. člena ZUstS). Kot je bilo že navedeno, je Ustavno sodišče o očitku neskladnosti zakonske ureditve odločilo že z odločbo št. U-I-216/99.

6.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan