Jedro

Od 18. 3. 2006 dalje po materialnem pravu (na podlagi zakona) ni bilo več podlage za plačilo tistih zapadlih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico. Če je bila izvršba na njihovo poplačilo dovoljena le opisno in so bile po tem datumu plačane v izvršilnem postopku, je upnik prejel več, kot je znašala njegova terjatev, dolžnik pa ima pravico do njihovega vračila.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama je tekel izvršilni postopek, v katerem je tožnica nastopala kot dolžnica. Trdi, da je toženec, tedaj upnik, dobil 61.813,27 EUR več, kot je znašala njegova terjatev, saj je ostalo prezrto pravilo ne ultra alterum tantum.

2. Sodišče prve stopnje je najprej tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je izvršilni postopek tekel na podlagi pravnomočne odločbe: sklepa o izvršbi, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Sodišče druge stopnje je to odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. To je v ponovnem sojenju ugotovilo, da je toženec po 18. 3. 2006, ko se je tudi za to obligacijsko razmerje uveljavilo pravilo ne ultra alterum tantum, na račun zamudnih obresti prejel 61.650,50 EUR več, kot je znašala njegova terjatev, upoštevajoč, da so zamudne obresti od dolgovane glavnice tekle le do 1. 1. 2002, ter v tej višini ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku.

3. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo toženčevi pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa spremenilo tako, da je tožnici priznalo le 14.629,93 EUR. V presežku je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da časovni mejnik, do katerega lahko tečejo zamudne obresti, predstavlja 18. 3. 2006, in izračunalo toženčevo terjatev na ta dan.

4. Revizijo vlaga tožnica. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in toženčevo pritožbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi. Zahteva povračilo revizijskih stroškov. Stališču pritožbenega sodišča o časovni meji pripisuje zmotnost. Opozarja, da je bila z ustavno odločbo razveljavljena prehodna določba 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, in da je začela učinkovati 18. 3. 2006. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred tem, če je bilo do tega dne o njih pravnomočno odločeno. Učinek pravnomočnosti ima po njeni oceni poplačilo v izvršilnem postopku, ki že samo po sebi pomeni konec postopka, saj izvršilna pravila ne predvidevajo sklepa o koncu izvršilnega postopka po dokončnem poplačilu terjatve. Zato plačilo preprečuje uporabo ustavne odločbe za tiste zakonske zamudne obresti, ki so bile plačane pred začetkom njenega učinkovanja. Omejitev do višine glavnice pa je treba upoštevati glede obresti, ki do pričetka njenega učinkovanja še niso bile plačane. Kakor razume odločbe Vrhovnega sodišča, ni podlage za uveljavitev obogatitvenega zahtevka le v tistih primerih, ko so zakonske zamudne obresti presegle glavnico in so bile plačane pred uveljavitvijo te odločbe. Ugotovljeno je, da so zamudne obresti od glavnice na dan 1. 1. 2002 že dosegle glavnico (glavnica znaša 17.087,21 EUR, obresti pa 25.599,86 EUR), skupaj pa je tožencu plačala 115.564,65 EUR. Plačila, katerih vračilo terja, so bila opravljena po uveljavitvi ustavne odločbe. Ocenjuje, da zaradi zmotne presoje pritožbeno sodišče ni ugotavljalo posameznih plačil, koliko je torej plačala do vključno 17. 3. 2006 in koliko po tem, kar pa je presojalo sodišče prve stopnje. Opisuje toženčevo terjatev in kaj zajema posamezen znesek ter zaključuje, da je tožencu plačala 61.604,88 EUR več, kot je bila dolžna.

5. Toženec na vročeno revizijo ni odgovoril. 6. Revizija je utemeljena.

7. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 delno razveljavilo določbo 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR,(1) čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. ZOR se je z izjemo nekaterih določb z dnem uveljavitve OZ namreč prenehal uporabljati, po 1060. členu OZ pa se še naprej uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Določila OZ so načelo ne ultra alterum tantum uveljavila tudi za zamudne obresti (tedaj veljavni 376. člen OZ, umeščen med splošne določbe odseka o obrestih, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico). Dolžniki, katerih obligacijska razmerja so nastala pred uveljavitvijo OZ, so tako dolgovali zamudne obresti, ne glede na to, ali so obresti že dosegle oziroma presegle glavnico. Tisti dolžniki, katerih razmerja so nastala po njegovi uveljavitvi, pa le do višine glavnice. Zakonodajalec je s tem dolžnike, katerih terjatve izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, postavil v neenak položaj v primerjavi z dolžniki, katerih terjatve izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih po njegovi uveljavitvi. Ker čas nastanka obligacijskega razmerja po presoji Ustavnega sodišča ni razumen razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere pravilo ne ultra alterum tantum velja, in tistimi, za katere se glede na določbo 1060. člena OZ to pravilo ne uporablja, je prehodno določbo 1060. člena OZ v zgoraj opisanem obsegu razveljavilo.

8. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati (dan po objavi odločbe v Uradnem listu RS), če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen Zakona o Ustavnem sodišču, v nadaljevanju ZUstS). Ureditev, po kateri je omejitev zamudnih obresti v nepravnomočno končanih razmerjih nastopila ne glede na to, ali gre za razmerje, nastalo pred ali po uveljavitvi OZ, je tako veljala od 18. 3. 2006 do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) 22. 5. 2007, ko je bil črtan 376. člen OZ in vsebinsko enaka določba prenesena med določbe o pogodbenih obrestih (sedaj veljavni 382 a. člen OZ). Omejitev teka zamudnih obresti pa je nastopila 1. 1. 2002 (uveljavitev OZ), če so tedaj obresti že dosegle ali presegle glavnico, ali na katerikoli poznejši datum do 22. 5. 2007, na katerega so obresti dosegle glavnico.

9. Tožnica nima pravice do vračila zamudnih obresti, plačanih pred 18. 3. 2006, saj so do tedaj opravljena plačila imela pravno podlago (1060. člen OZ, ki odkazuje na uporabo ZOR, pred intervencijo Ustavnega sodišča),(2) lahko pa bi imela pravico do vračila kasneje plačanih zamudnih obresti, če so te kljub izdanemu sklepu o izvršbi in izpeljanemu izvršilnemu postopku prenehale teči zaradi uveljavitve pravila ne ultra alterum tantum. Za odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka je treba ugotoviti torej le še, koliko je ob plačilu v izvršilnem postopku znašala toženčeva terjatev, in posledično, ali so bile tedaj plačane zamudne obresti, za plačilo katerih ni bilo nobene pravne podlage.

10. Zamudne obresti so v izrekih izvršilnih naslovov praviloma določene zgolj opisno. Vrhovno sodišče je večkrat odločilo, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti v izvršilnem naslovu od določenega dneva do plačila ne pomeni, da tečejo obresti po zakonsko določeni obrestni meri vselej prav do plačila, pač pa, da lahko tečejo tudi le do tedaj, ko obveznost iz naslova obresti preneha na podlagi zakona, tudi na podlagi pravila ne ultra alterum tantum.(3) Konkretna kondikcijska tožba v pravdnem postopku ima podobno vlogo kot institut nasprotne izvršbe v izvršilnem postopku.(4) Oba lahko temeljita na tem, da omejitev obresti ni bila upoštevana, pa bi morala biti, torej na argumentu, da je upnik prejel več, kot je bila njegova terjatev, upoštevajoč tudi, da je na podlagi zakona nastopila omejitev teka zamudnih obresti.

11. Ker so bila plačila opravljena v izvršilnem postopku, je upnikova terjatev lahko le terjatev, za poplačilo katere je bila pravnomočno dovoljena izvršba. Odgovor na zastavljeno vprašanje o njeni višini je zato v izdanem in pravnomočnem sklepu o izvršbi in ne že v izdanem izvršilnem naslovu. Že res, da ima upnik pravico do izterjave obresti le, če so priznane z izvršilnim naslovom, vendar je to treba upoštevati že v sklepu o izvršbi. Če bi izvršilno sodišče to spregledalo in drugače odločilo, bi pravnomočnost sklepa o izvršbi sanirala njegovo napačnost. Tedaj bi plačila zamudnih obresti imela pravno podlago. Toženčevi ugovori temeljijo ravno na tem, da ni dolžan vrniti zahtevanih plačil, ker so imela pravno podlago v sklepu o izvršbi (in ne zgolj v izvršilnem naslovu), saj ta ni bil nikoli razveljavljen ali spremenjen.

12. Kot izhaja iz razlogov pritožbenega sodišča, je bila v konkretnem primeru izvršba dovoljena za izterjavo 4.094.779,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1997 dalje. Izterjava zamudnih obresti je bila torej dovoljena opisno, zato je omejitev teka zamudnih obresti kljub izdanemu sklepu o izvršbi nastopila po samem zakonu. Ker od 18. 3. 2006 dalje po materialnem pravu ni bilo več pravne podlage za tožničino plačilo tistih zapadlih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico ali višino obresti, doseglo na dan 1. 1. 2002, lahko zahteva njihovo vračilo. S strani pritožbenega sodišča opravljeno zavrnitev njenega tožbenega zahtevka pa utemeljeno izpodbija, saj časovni mejnik, do katerega tečejo zamudne obresti, ni 18. 3. 2006, ko je pričela učinkovati razveljavitev Ustavnega sodišča, pač pa 1. 1. 2002, če so obresti že dosegle ali presegle glavnico, ali katerikoli poznejši datum do 22. 5. 2007, na katerega so obresti dosegle glavnico. Osnovno izhodišče pritožbenega sodišča pri izračunu toženčeve terjatve je zato zmotno. Posledično manjkajo tudi razlogi o tem, kdaj so bile posamezne zamudne obresti plačane. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni mogoče razbrati, katera plačila od skupnega zneska 115.564,65 EUR odpadejo na račun zamudnih obresti in kdaj so bila opravljena (v kakšni višini so bila torej opravljena po 18. 3. 2006, iz česar bi lahko sledil materialnopravni zaključek, da so bila opravljena brez pravne podlage). Vrhovno sodišče zaradi tega izpodbijane sodbe niti, če bi ob pravilnem izhodišču samo izračunalo toženčevo terjatev, ni moglo spremeniti.

13. Reviziji je zato ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje opraviti še pritožbeno presojo razlogov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zgoraj izpostavljeno časovno komponento opravljenih plačil na račun zamudnih obresti, in ob pravilnem materialnopravnem izhodišču izračunati višino toženčeve terjatve, katere poplačilo v izvršilnem postopku je imelo podlago.

Op. št. (1): Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zveznim zakonom. Vendar tečejo v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih obresti višja od obrestne mere zamudnih obresti, te obresti tudi po dolžnikovi zamudi.

Op. št. (2): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 402/2011 in II Ips 51/2011. Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 983/2007, II Ips 136/2011, III Ips 191/2007, II Ips 557/2009,...

Op. št. (4): 67. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ): Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil:

1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev;

2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega;

3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen;

4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo, ki je že bila opravljena;

5. če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe.

Predlog za nasprotno izvršbo, ki se lahko pošlje na predpisanem obrazcu, lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek.

Če je sodišče pravnomočno v celoti ali delno razveljavilo ali spremenilo sklep o izvršbi na podlagi predloga iz 41.a člena tega zakona zaradi ugovora po četrtem odstavku 61. člena tega zakona, začne teči rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Pred iztekom roka iz drugega odstavka tega člena dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku.