Jedro

V Pogodbi ni nič določeno glede pravice zastopnika do provizije za primer inventurnega manjka. Ta ugotovitev pa po razlagi, na katero napotuje prvi odstavek 82. člena OZ, pomeni le, da provizija zastopniku za primer ugotovljenega inventurnega manjka ni bila določena.

Če je tožena stranka blago, ki je predmet inventurnega manjka, prodala (ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča, da tožeče stranke o pogodbah ni obveščala, da prodanega blaga ni odjavila in da ni prenesla na tožečo stranko niti kupnin niti terjatev do kupcev), je to storila le v svojem lastnem imenu in za lasten račun.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se ugotovi, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke napram tožeči stranki v višini glavnice 62.406,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.220,57 EUR od 15. 9. 2009 do plačila in od zneska 34.186,00 EUR od 26. 10. 2009 dalje do plačila; - v IV. točki izreka tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 191545/2009 z dne 21. 1. 2010 v veljavi v prvem odstavku izreka tudi za: - znesek 1.978,11 EUR z zakonskimi zamudnim obrestmi od 31. 8. 2009 do plačila, - znesek 26.242,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2009 do plačila, - znesek 34.186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2009 do plačila; - v V. točki izreka tako, da ostane citirani sklep o izvršbi v veljavi za izvršilne stroške 61,10 EUR, - v VI. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 12.410,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 2.549,12 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke napram tožeči stranki v višini glavnice 62.406,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.220,57 EUR od 15. 9. 2009 do plačila in od zneska 34.186,00 EUR od 26. 10. 2009 do plačila, (II) ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke napram tožeči stranki v višini glavnice 582.451,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2009 do plačila in v višini zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.186,00 EUR od 15. 9. 2009 do 26. 10. 2009, (III.) vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 191545/2009 z dne 21. 1. 2010 v prvem odstavku izreka za zneske glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi kot so navedeni v III. točki sodbenega izreka, (IV.) v preostalem delu citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v razveljavljenem delu zavrnilo, (V.) citirani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za znesek 55,00 EUR, v ostalem pa razveljavilo, (VI.) toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 10.167,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (I., IV., V. in VI. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena, razen v delu, ki napada odločitev o odmeri pravdnih stroškov.

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek delno zavrnilo zaradi ugotovitve o obstoju v pobot uveljavljane terjatve v višini 62.406,57 EUR spp. Zaključilo je, da je tožena stranka, ki je bila trgovski zastopnik tožeče stranke, blago, zaračunano v vtoževanih računih kot inventurni manjko, prodala in da je zaradi tega upravičena do plačila provizije, dogovorjene s pogodbo o trgovskem zastopanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 1. 3. 2008 (A3, v nadaljevanju: Pogodba). Pritožba utemeljeno opozarja, da je navedeni zaključek prvega sodišča materialnopravno zmoten.

5. Pogodbeni stranki sta se v 8. členu Pogodbe dogovorili, da bosta ob koncu vsakega trimesečja skupaj pregledali zaloge zastopnika in o tem sestavili zapisnik in da je v primeru, da naročnik (tožeča stranka) pri tem ugotovi inventurni manjko, zastopnik (tožena stranka) dolžan plačati vrednost blaga po veljavnem ceniku naročnika v roku 30 dni od datuma izstavljenega računa. V 14. členu Pogodbe pa se je naročnik (tožeča stranka) zavezal, da bo zastopniku (toženi stranki) za opravljeni posel trgovskega zastopanja plačal mesečno provizijo; da je zastopnik upravičen do provizije za pogodbe, ki jih je sklenil v imenu in za račun naročnika, v kolikor je bil za to pooblaščen ter za pogodbe, ki so bile sklenjene z njegovim posredovanjem in da zastopnik pridobi pravico do provizije, ko sopogodbenik (kupec) izpolni svoje obveze iz pogodbe, to je ko plača v kupnino, razen v izjemnih situacijah s katerimi se obe stranki strinjata.

6. Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Zgoraj citirani pogodbeni določili sta po mnenju pritožbenega sodišča dovolj jasni in določni, da ju je mogoče uporabiti tako, kot se glasita. O njihovi vsebini in pomenu med strankama niti ni bilo nobenega spora, zato ni bilo podlage za uporabo drugega odstavka 82. člena in 83. člena OZ. Pravilna je bila ugotovitev prvostopnega sodišča, da v Pogodbi ni nič določeno glede pravice zastopnika do provizije za primer inventurnega manjka. Ta ugotovitev pa po razlagi, na katero napotuje prvi odstavek 82. člena OZ, pomeni le, da provizija zastopniku za primer ugotovljenega inventurnega manjka ni bila določena. Nasprotnega tožena stranka niti zatrjevala (da ji po pogodbi pripada provizija v primeru ugotovljenega inventurnega manjka).

7. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da so bile trditve tožene stranke, da je inventurni manjko prodala, zelo pavšalne in tudi po oceni pritožbenega sodišča precej meglene. V tej smeri (komu, kdaj in za koliko je kaj prodala) tožena stranka ni navedla nobenih konkretiziranih trditev in tudi ni predložila nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage v trditvah tožene stranke za zaključek, da je tožena stranka blago, ki je predmet inventurnega manjka, prodala. Nanj je sklepalo zgolj na podlagi okoliščine, da gre za veliko količino blaga. Sicer pa ima pritožba prav, da tudi ugotovljeno dejstvo prodaje inventurnega manjka ne zadošča za nastanek pravice do provizije v skladu s 14. členom Pogodbe.

8. Pogodba o trgovskem zastopanju je, kot pritožba pravilno poudarja, pogodba o posredovanju med naročnikom in potencialnimi kupci njegovih proizvodov. Temeljna funkcija trgovskega zastopnika je, da vzpostavi stike med naročnikom in bodočimi kupci, da torej kupce pripelje k naročniku in na ta način razširi in okrepi naročnikovo prodajno mrežo. Prvi odstavek 807. člena OZ določa, da se s pogodbo o trgovskem zastopanju zastopnik zaveže, da bo za določeno plačilo skrbel, da bodo tretje osebe sklepale pogodbo z njegovim naročnikom in da bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem. Tudi 3. člen Pogodbe toženi stranki nalaga skrb za to, da bodo potencialni kupci sklepali pogodbe z naročnikom.

9. Navedeno pomeni, da tudi, če je tožena stranka blago, ki je predmet inventurnega manjka, prodala (ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča, da tožeče stranke o pogodbah ni obveščala, da prodanega blaga ni odjavila in da ni prenesla na tožečo stranko niti kupnin niti terjatev do kupcev), je to storila le v svojem lastnem imenu in za lasten račun. Okoliščina, na katero se je v postopku na prvi stopnji sklicevala, da ji je bil oviran dostop do računalniškega sistema tožeče stranke, je v obravnavanem kontekstu nerelevantna, saj bi tožena stranka o pogodbah, če bi jih sklenila v imenu tožeče stranke in za njen račun, tudi brez dostopa do računalniškega sistema lahko in morala obvestiti tožečo stranko in ji tudi izročiti vse, kar je na podlagi teh pogodb prejela. Tega ni storila niti tekom postopka na prvi stopnji.

10. Za prodajo blaga tožeče stranke tretjim v lastnem imenu in na lasten račun pa ne samo, da toženi stranki pravica do provizije ne pripada, pač pa gre za kršenje zastopnikovih obveznosti iz Pogodbe. V nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava bi bilo, da bi bila tožena stranka za kršitev obveznosti iz pogodbe o trgovskem zastopanju nagrajena s plačilom provizije. Zato tudi razlog prvostopnega sodišča, da je njegova odločitev skladna s temeljnimi načeli obligacijskega prava, ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Tožena stranka s prodajo tožnikovega blaga v lastnem imenu in za lasten račun ni izpolnila pogodbenih obveznosti, zato ni upravičena do provizije. Pogodbena določila so jasna in tudi skladna s splošnimi načeli obligacijskega prava; v primeru ugotovljenega inventurnega manjka je položaj takšen, kot da bi tožena stranka blago kupila sama, in je (v razmerju do tožeče stranke) nerelevantno, kaj je s tem blagom v nadaljevanju storila.

11. Zaradi napačne uporabe materialnega prva je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških tako, da je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo vse po sodišču prve stopnje pravilno odmerjene pravdne stroške v višini 12.410,00 EUR. Način, na katerega je sodišče prve stopnje izračunalo višino teh stroškov, je razviden iz stroškovnika tožeče stranke v spisu. Po ustaljenem stališču sodne prakse se šteje, da je s tem strankam omogočen preizkus pravilnosti odmere stroškov. Iz navedenega stroškovnika izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo povračilo sodne takse za tožbo v višini 6.225,00 EUR ter povračilo odvetniških stroškov za nagrado za postopek po tar. št. 3100 Odvetniške tarife v višini 2.697,50 EUR in za pristop na narok po tar. št. 3102 Odvetniške tarife v višini 2.490,00 EUR in povračilo pavšalnih komunikacijskih stroškov po tar. št. 6002 Odvetniške tarife v višini 20,00 EUR. Zahteva tožeče stranke, da ji pripada povračilo stroškov za tri naroke po tar. št. 3102, je neutemeljena, saj se navedena nagrada nanaša na zastopanje na glavni obravnavi ne glede na to, na kolikšnem številu narokov se je odvijala. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno prištelo 20 % DDV le k nagradi, ne pa tudi k sodni taksi in pavšalnim stroškom, saj odvetnik ni zavezanec za plačilo DDV od navedenih stroškov.

12. Zaradi uspeha s pritožbo je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini nagrade za postopek po tar. št. 3210 (ob upoštevanju pritožbenega pcto) v višini 1.177,60 EUR + 20 % DDV=1.413,12 EUR, sodne takse 1.116,00 EUR ter pavšalni znesek za PTT v višini 20,00 EUR.