Jedro

Pripoznava zahtevka je eden od načinov razpolaganja z zahtevkom. Izražena mora biti izrecno, nedvoumno in brezpogojno - ustno na naroku ali pisno z vlogo na sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razveljavilo 1. in 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. I 261/2002, z dne 14.6.2002 in zavrnilo zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo najemnine in stroškov stanovanja na B. c. 25, nastalih in zapadlih v plačilo v letih 2000, 2001 in 20002, skupaj z obrestmi.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sklicuje se na toženkino izpoved, s katero je potrjeno, da so računi po letu 1991 začeli prihajati na njeno ime in jih je nekaj časa redno plačevala, potem pa s plačevanjem očitno nehala, saj sicer zoper njo ne bi bile vložene izvršbe. Po odhodu moža v letu 1991 je bila toženka v stanovanju sama z otroci. Niti lastnik niti upravnik nista bila obveščena, da se je toženka odselila in da ni več najemnica oz. da odpoveduje najem. Toženka se je sama štela za najemnico in plačnico računov, saj jih sicer ne bi plačevala. Tudi M.K. ni nikomur povedal, da se je izselil. Sodišče bi moralo počakati na odgovor Ministrstva za obrambo glede najema stanovanja oz. odpovedi, ker je to vprašanje odločilnega pomena. Toženka se je vodila kot uporabnica stanovanja in nikomur ni sporočila oz. odpovedala najema in uporabe ter koriščenja stanovanja. Z delnim plačilom je toženka pripoznala tožbeni zahtevek. Dejstvo, na kakšen način je do plačila prišlo, označuje za pravno nepomemben. Nasprotuje priznanim stroškom pričnine, ker se je priča M.K. pripeljal s toženko iz Slovenije in ne iz Srbije; enako kot toženkina mati, ki stroškov prihoda na sodišče ni zaznamovala.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam in pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ( 1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Na očitek, da na osnovi izvedenega dokaznega postopka sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno, pritožbeno sodišče zato ne odgovarja.

Pritožbena trditev, da je toženka z delnim plačilom pripoznala tožbeni zahtevek, ni mogoče slediti. Pripoznava zahtevka je eden od načinov razpolaganja z zahtevkom. Izražena mora biti izrecno, nedvoumno in brezpogojno - ustno na naroku ali pisno z vlogo na sodišče. Take izjave tožeča stranka ne zatrjuje. Pritožnica smiselno zatrjuje, naj bi toženka s plačilom priznala določena dejstva, s čemer pa posega na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku.

Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na dve ključni ugotovitvi: da toženka ni bila najemnica stanovanja na B. c. 25 in da v obdobju, iz katerega izvirajo stroški uporabe stanovanja in že več let pred tem, v stanovanju ni živela. Ob takih ugotovitvah so pravno nepomembna dejstva, katerih ugotovitev je pritožnik predlagal s poizvedbami pri Ministrstvu za obrambo: da toženka o svoji izselitvi ni obvestila niti upravnika niti lastnika in na kakšen način je postala koristnica in uporabnica stanovanja. Sodišče prve stopnje zato s tem, da predlaganih poizvedb ni izvedlo, procesnih pravil ni kršilo.

Storjene niso bile niti absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je materialno pravo, na uporabo katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno uporabljeno (2. odstavek 350 čl. ZPP).

Priči M.K. je sodišče upravičeno priznalo stroške prihoda na zaslišanje iz Srbije, saj priča tam živi. To izhaja iz spisovnih podatkov in tudi pritožnik ne trdi drugače. Dolžini poti, ki jo je pri tem moral premagati, pritožnik niti ob odmeri stroškov na naroku niti v pritožbi ne ugovarja. Pritožbeni trditvi, da naj bi priča ne bila upravičena do povrnitve stroškov od P. do B., ker se je na narok pripeljala s tožnico, ni mogoče slediti, saj v postopku nobena od strank ni zatrjevala, da z delom poti priča ni imela stroškov. Razen tega je ta del poti v primerjavi z oddaljenostjo pričinega bivališča bagatelen in zatrjevana pritožbena trditev na odločitev o stroških praktično ne bi vplivala, tudi če bi bila izkazana.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

Sodnica posameznica določa na osnovi 5. odstavka 458. čl. ZPP.