Jedro

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (15. 11. 2023), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine in brezposelnosti.

3. Na osebnem razgovoru (29. 1. 2024) je tožena stranka tožnika seznanila z odločitvijo Vlade Republike Slovenije o uvrstitvi Maroka na seznam varnih držav, nato pa ga je vprašala glede razlogov za zapustitev izvorne države. V zvezi s tem je iz tožnikovih izjav razvidno, da je Maroko zapustil zaradi pomanjkanje dela in zaposlitve. Delal je, da je lahko preživljal člane svoje družine, še posebej brezposelno sestro. V Maroku je premalo dela in zaposlitev. Tožnik je nikalno odgovoril na vprašanje, ali je bil v Maroku kakorkoli ogrožen. Denar za pot do Evrope (3500 EUR) si je sposodil od prijateljev in ga mora vrniti, ko bo začel delati. Delo je poskušal najti v Marakešu, Casablanci, Tetuanu in Suerji. Tam je opravljal začasna in priložnostna dela z gipsom ter slikopleskarska dela. Če bi ostal v izvorni državi, bi občasno delal dva do štiri mesece na leto, stalne zaposlitve ne bi imel. Njegovi ciljni državi sta bili Italija in Španija, ker je tam dovolj dela, za katerega je usposobljen. Če bi se vrnil v Maroko, bi se lahko zgodilo marsikaj.

4. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

5. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo in pogoji za življenje.

6. Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje le z ekonomskimi težavami in nedostojnim življenjem v Maroku, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz korupcije in posledične nezmožnosti najti dobro plačano zaposlitev. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih navedb ni razvidno, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja tožnikovih pravic in uničenja ekonomske eksistence. Iz tožnikovih izjav prav tako ne izhaja, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ali da bi bili zoper njega sprejeti kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Še več, tam je delal kot voznik tovornjaka, občasno pa je opravljal tudi dela z gipsom in slikopleskarska dela, kar po njegovi presoji ni bilo dovolj za preživetje. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dejstev oziroma razlogov, iz države ga je gnala le želja po boljšem življenju. Njegovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju in nezmožnosti najti zaposlitev tako ni mogoče povezati s preganjanjem, saj navedene težave ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic.

7. Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 8. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju tožnikovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država, saj tam ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na tožnikove navedbe, iz katerih je razvidno le njegovo nezadovoljstvo nad slabim življenjem v Maroku in ekonomsko stisko, pri čemer tožnik ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod iz države, po presoji tožene stranke ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

9. Ob takih okoliščinah je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. _Tožnikove trditve_

10. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

11. Po tožnikovih navedbah iz listin v spisu ni razvidno, da bi mu bili natančno pojasnjeni utemeljeni razlogi za mednarodno zaščito in da je bil opozorjen, da navaja nepomembna dejstva. Tožnik meni, da v tem pogledu ne zadošča vabilo na osebni razgovor, kljub temu da je navedel, da je razumel, saj se prvič sooča z uradnim postopkom v državi, ki ima drugačen sistem in kulturo. Ker ni zaključil niti osnovnega šolanja, "bi bila na mestu vprašanja", ali je njegova bralna pismenost takšna, da zna prebrati besedilo in ali ga razume, še posebej zato, ker gre za težko zakonsko besedilo. Tožena stranka bi morala tožnika podrobneje poučiti o resnosti postopka in na to, da so njegove izjave nepomembne ter mu dati možnost, da jih dopolni.

12. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil tožnik seznanjen z dokazno oceno tožene stranke glede svojih izjav. Zato mu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da bi se izjasnil o vseh okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločbo. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je bil tožnik seznanjen s tem, da ima pravico do seznanitve z dokazno oceno, zato je bila kršena njegova pravica do izjave.

_Odgovor na tožbo_

13. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da mora tožnik sam navesti vse okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tožnik ni navedel osebnih okoliščin, ampak posplošene izjave, ki jih kljub dodatnim podvprašanjem ni konkretiziral. 14. Z nadaljnjimi navedbami tožena stranka pojasnjuje, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi, če dejansko stanje lahko ugotovi na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedel prosilec v prošnji za mednarodno zaščito. Tožena stranka ponovno opozarja, da tožnik ni navajal okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1, saj je kot glavni razlog za zapustitev izvorne države navedel slabo ekonomsko situacijo in pogoje za življenje. Tožnik na osebnem razgovoru ni trdil, da bi imel težave v izvorni državi, čeprav je bil seznanjen z zaupnostjo postopka in pomembnostjo navajanja resničnih in natančnih navedb. Izrecno je celo izjavil, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič hujšega in da tam ni bil ogrožen.

15. Tožena stranka še pojasnjuje, da je tožnik prejel vabilo na osebni razgovor v pisni obliki skupaj s prevodom, kjer je natančno pojasnjeno namen tega razgovora, prav tako iz vabila jasno in nedvoumno izhaja, kaj pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji in kdaj se osebi prizna status begunca ali status subsidiarne oblike zaščite. Poleg tega je bil tožnik pred vložitvijo prošnje in na osebnem razgovoru izrecno opozorjen na dolžnost, da je v postopku dolžan govoriti resnico in izpovedati vsa dejstva, pri tem pa mu je bilo predstavljeno, da so podatki zaupne narave in da ne bodo posredovani v izvorno državo. Tožnik je bil pred začetkom osebnega razgovora, na katerem je bila prisotna tudi njegova pooblaščenka, ponovno pozvan, ali želi dodatno pojasnitev glede upravičenosti do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vendar se je temu odpovedal. _Presoja tožbe_

16. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

19. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 20. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.2 Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3

21. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

22. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.4

23. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.5 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.6 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.7

24. Na táko stališče ne vplivajo tožbene navedbe, da tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni bil ustrezno informiran.8 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno (1) tožnikovo potrdilo z dne 15. 11. 2023, da je seznanjen s svojimi postopkovnimi pravicami in dolžnostmi in (2) tožnikov nikalni odgovor na vprašanje ob začetku osebnega razgovora, ali poleg pojasnil iz vabila na osebni razgovor, potrebuje dodatno razlago v zvezi z upravičenostjo do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Poleg tega tožnik, ki je bil na osebnem razgovoru zastopan po kvalificirani pooblaščenki, ni imel pripomb na zapisnik. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o (za odločitev) pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da sta mu uradna oseba in (tožnikova) pooblaščenka v zvezi z razlogi preganjanja postavili številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. S tem je bila tožniku zagotovljena možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.9

25. Tožnik še trdi, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je bil (tožnik) poučen, da ima pravico do seznanitve z dokazno oceno. Zaradi posplošenosti tožbenega ugovora lahko sodišče na splošni ravni sicer pritrdi tožniku, da z določbami ZMZ-1 ni izključeno prosilčevo sodelovanje v postopku glede njegove seznanitve z uspehom dokazovanja in možnostjo, da se o tem izreče, kar narekuje uporabo 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).10 Vendar pa ZUP od upravnega organa ne terja, da stranko o uspehu dokazovanja (o svoji dokazni oceni) vselej seznanja po uradni dolžnosti pred izdajo odločbe, temveč mora stranki omogočiti, da se s tem seznani oziroma o tem izreče.11 To predpostavlja aktivno ravnanje stranke (prosilca) za uresničitev svoje možnosti, pri čemer pa mora upravni organ paziti, da ji njena morebitna neukost oziroma nevednost pri uresničevanju te pravice ne bo v škodo (7. člen ZUP).12

26. Iz okoliščin obravnavane zadeve ne izhaja, ali je tožnik zahteval táko seznanitev, čeprav je bil zastopan po kvalificirani pooblaščenki in bi mu zato ob ustrezni skrbnosti moralo biti poznano navedeno upravičenje. Prav tako iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razvidno, da bi bilo tožnikovo sodelovanje v upravnem postopku izključeno glede njegove seznanitve z uspehom dokazovanja in možnostjo, da se o tem izreče. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do izjave.

27. Sodišče le pripominja, da ob takih okoliščinah v obravnavani zadevi, ko ni podan subjektivni element13, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.14

28. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, ki s tožbo niti ni izpodbijano, je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

29. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II15 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.16 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.17 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.18 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

30. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Sodišče le pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.19

31. Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.20 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.21, 22 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).23

32. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 5 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 6 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 7 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (34. točka obrazložitve). 8 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 9 Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve). 10 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (13. točka obrazložitve). 11 Prav tam (15. točka obrazložitve). 12 Prav tam. 13 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 14 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 15 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 16 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 17 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 18 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 19 Prav tam, 16. točka obrazložitve. 20 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 21 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 22 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 23 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.