Jedro

Zmotno je tudi prepričanje, da bi moral obdolženec pred podpisom zapisnika s strani poslujočega policista prejeti pravni pouk o pravici do molka, kajti postopek glede preverjanja obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti, potrebnih za varno vožnjo v cestnem prometu, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, še ni bil postopek o prekršku, kot to zmotno razloguje pritožnik, temveč je bil z njim voden postopek, ki je predpisan v določbah ZPrCP, konkretno v določbi člena 107 ZPrCP in le v primeru, če se ugotovi, da voznik v cestnem prometu ravna v nasprotju s posameznimi določbami tega člena, med drugim, da odkloni odrejen strokovni pregled s strani poslujočega policista, obstaja sum storitve prekrška in v takem primeru prekrškovni organ vloži obdolžilni predlog, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 255,00 (dvesto petinpetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi sodbe, sicer se ta sodna taksa izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za odgovornega ravnanja v nasprotju z osmim in desetim odstavkom člena 107 ZPrCP in mu posledično na podlagi določbe dvanajstega odstavka člena 107 istega zakonskega določila izreklo globo v višini 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, v plačilo pa mu je naložilo še sodno takso v višini 240,00 EUR.

2. Taki odločbi obdolženec nasprotuje z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe člena 154 ZP-1 in predlaga, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Iz izpodbijane sodbe skladno s spisovnim gradivom izhaja, da je prvo sodišče odločalo o utemeljenosti obdolžilnega predloga predlagatelja – PP C., ki je z obdolžilnim predlogom z dne 19. 4. 2021 obdolžencu očital storitev prekrška po določbi dvanajstega odstavka člena 107 ZPrCP. Spisovno gradivo še izkazuje, da je v tem postopku bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje, ki mu je bilo nato tekom postopka vrnjeno, obdolženec pa se ves čas postopka ni udeleževal razpisanih narokov za zaslišanje, sodelovanje je izrecno odklonil, obveščen pa je bil tudi o zaslišanju prič, policistke R. L. in policista D. V., pa se tudi teh narokov ni udeležil. Na podlagi dokazne ocene izpovedb obeh zaslišanih prič in listinske dokumentacije o tem, kako je potekalo ugotavljanje obdolženčeve psihofizične sposobnosti, potrebne za varno vožnjo v cestnem prometu 8. 4. 2021, je prvo sodišče nato zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec odrejen strokovni pregled, ki je bil odrejen s strani poslujočega policista, odklonil in s tem ravnal v nasprotju z določbama iz osmega in desetega odstavka člena 107 ZPrCP.

5. Prvi sklop pritožbenih navedb se nanaša na očitek sodišču prve stopnje, ki je nepravilno uporabilo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), z utemeljitvijo, da sodišče prve stopnje ne loči pravnih norm od določb ZP-1 in je nato nezakonito vodilo upravni, ne pa prekrškovni postopek, na podlagi določb upravnega postopka pa posamezniku ni mogoče izreči sankcije. Takšno navajanje je pravno povsem napačno.

6. Obravnavana prekrškovna zadeva se je vodila po določbah rednega postopka o prekršku (10. poglavje ZP-1), kjer je v določbi člena 67 izrecno določeno, da kolikor s tem zakonom ni določeno drugače, se v rednem postopku o prekršku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), glede vročanja pa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, medtem, ko vsi upravni organi, tudi prekrškovni organ, ki je predlagatelj obdolžilnega predloga v tem postopku, poslujejo po določbah ZUP. Prvo sodišče je torej postopek izvajalo na podlagi določb rednega postopka o prekršku, na določbe ZUP-a pa se je sklicevalo le v delu, ko je utemeljevalo in dokazno ocenjevalo zapisnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo (v nadaljevanju: zapisnik, priloga A 1), ki je bil sestavljen v postopku preizkusa obdolženčeve psihofizične sposobnosti, potrebne za varno vožnjo, ki ga je odredil prekrškovni organ, ta postopek pa še ni bil postopek o prekršku. Pravilno je obrazložilo, da je ta zapisnik dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka, ki ga je opravil prekrškovni organ (ne pa sodišče), razen tistih delov zapisnika, h katerim je preizkušanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Zato je tudi pravilno razlogovalo, da je obstajala zakonita podlaga, da je policist obdolžencu odredil strokovni pregled na podlagi rezultata hitrega testa in rezultatov preliminarnega postopka, ki sta utemeljevala obstoj suma, da je obdolženec v cestnem prometu vozil pod vplivom prepovedanih substanc. Pritožnikovo razlogovanje o nepravilni uporabi postopkovnih določb je torej povsem nepravilno in kaže na njegovo nerazumevanje vodenja prekrškovnih postopkov (hitrega in rednega), zato pritožbeni očitek o kršitvi postopkovnih določb ZP-1 ni utemeljen. Pri tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so najmanj nekorektne, če ne žaljive navedbe pritožnika v vloženi pritožbi o tem, da je sodnica, ki je vodila prekrškovni postopek pred sodiščem prve stopnje brez avtonomnega pravnega mišljenja in da je poslovala po inerciji, kar arhetipsko ni prav in je bila vsled tega tudi pristranska, česar pa pritožnik ne obrazloži z okoliščinami, ki so lahko razlogi za izločitev, temveč le pavšalno in brez vsakršne pravne argumentacije skuša omajati odločitev v izpodbijani sodbi, ki je sicer pravilna in zakonita.

7. Da pritožnik ne pozna razlike med rednim in hitrim postopkom o prekršku, pa kažejo tudi njegove navedbe o tem, da bi moral obdolženec v postopku, ki sta ga vodila oba poslujoča policista prejeti pravni pouk po določbi tretjega odstavka člena 55 ZP-1 in kar bi moralo biti zabeleženo tudi v zapisniku. V določbi člena 55 ZP-1 je določen postopek pred prekrškovnim organom in v določbi tretjega odstavka tega zakonitega določila je navedeno, da je obvezen pravni pouk storilcu, da se lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška in da tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, da pa če se bo izjavil, ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje in da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku več ne bo mogel uveljavljati. Takšen pravni pouk je torej obligatoren v hitrem postopku o prekršku in se v takem primeru tudi vnese v zapisnik ali pa v uradni zaznamek, v obravnavanem primeru pa gre za redni postopek o prekršku, torej na podlagi vložitve obdolžilnega predloga, zato bi obdolženec takega pravnega pouka bil deležen le v primeru, če bi se udeležil zaslišanja, na katerega je bil vabljen 21. 5. 2021, pa je udeležbo tako na tem zaslišanju, kot tudi na zaslišanju obeh vabljenih prič v svoji vlogi z dne 19. 5. 2021 izrecno zavrnil. 8. Povsem nejasne so tudi pritožbene navedbe v zvezi s pravilno obrazložitvijo v točki 5) izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je za obdolžencu očitan prekršek v skladu z določbo dvanajstega odstavka člena 107 ZPrCP predviden izrek globe in pa obligatorni izrek stranske sankcije 18 KT, ki ima podlago že v določbi drugega odstavka člena 22 ZP-1, iz katere jasno izhaja, da se KT v cestnem prometu izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, takšna dikcija zakona pa pomeni obvezen – obligatoren izrek stranske sankcije KT, zato je tudi v tem delu pritožnikovo elaburiranje z določbami ZP-1 materialnopravno napačno.

9. Prvo sodišče je na podlagi izpovedb policistke R. L. in policista D. V. ter listinskih dokazov, predvsem zapisnika (priloga A1) o preliminarnem postopku, ki ga je obdolženec kot preizkušanec podpisal in v katerem je v opombah celo navedeno, da naj bi obdolženec pred vožnjo užival drogo, pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru na podlagi določbe sedmega odstavka člena 107 ZPrCP obstajala pravna podlaga, da je poslujoči policist zaradi ugotovitve, ali je obdolženec v konkretnem primeru vozil v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih substanc, odredil strokovni pregled. Za takšno odločitev je bila podlaga v pozitivnem rezultatu hitrega testa in izsledkih preliminarnega postopka, ki so zabeležene v zapisniku, obdolženec, ki pa je posedoval veljavno vozniško dovoljenje in je torej bil seznanjen z vsemi določbami ZPrCP pa bi moral takšno odredbo poslujočega policista spoštovati, vendar pa je strokovni pregled odklonil. Zato so nerelevantne in povsem nerazumljive pritožbene navedbe, v katerih pritožnik izpostavlja, da ni odklonil strokovnega pregleda in da je odklonil le odvzem telesnih tekočin. Strokovni pregled je namreč sestavljen iz kliničnega pregleda, ki ga opravi pristojni zdravnik in pa odvzema telesnih tekočin (urin, kri), in če strokovni pregled ni opravljen v celoti, se šteje, da sploh ni opravljen. V konkretnem primeru pa gre za to, da obdolženec k opravi strokovnega pregleda sploh ni pristopil, saj ga je odklonil, zato tudi klinični del strokovnega pregleda ni mogel biti opravljen. Zato so tudi nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da je bil obdolženec v kritičnem času sposoben obvladovati svoje ravnanje, ker se obdolžencu namreč ne očita vožnja pod vplivom prepovedanih substanc, temveč se mu očita nespoštovanje policistove odredbe za opravo strokovnega pregleda. Zmotno je tudi prepričanje, da bi moral obdolženec pred podpisom zapisnika s strani poslujočega policista prejeti pravni pouk o pravici do molka, kajti postopek glede preverjanja obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti, potrebnih za varno vožnjo v cestnem prometu, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, še ni bil postopek o prekršku, kot to zmotno razloguje pritožnik, temveč je bil z njim voden postopek, ki je predpisan v določbah ZPrCP, konkretno v določbi člena 107 ZPrCP in le v primeru, če se ugotovi, da voznik v cestnem prometu ravna v nasprotju s posameznimi določbami tega člena, med drugim, da odkloni odrejen strokovni pregled s strani poslujočega policista, obstaja sum storitve prekrška in v takem primeru prekrškovni organ vloži obdolžilni predlog, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru.

10. Nerazumevanje razlik med rednim in hitrim postopkom o prekršku kažejo tudi pritožnikove navedbe, v katerih le-ta izpostavlja določbo četrtega odstavka člena 105 ZP-1, v kateri je določeno, da mora prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu obrazložiti oceno, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije, kajti ta določba se ne nanaša za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisan izrek stranske sankcije KT v takem številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (določba 6. alineje drugega odstavka člena 52 ZP-1), kot je to tudi v obravnavanem primeru, temveč na tiste postopke, v katerih so podani pogoji za izrek stranske sankcije, kot je to v primeru zasega predmetov. Zato so v nadaljevanju tudi povsem nerazumljive in neutemeljene pritožbene navedbe, ki oporekajo razlogom v izpodbijani sodbi (točka 9) za izrek KT, ko je že prvo sodišče pravilno pojasnilo, da je za storitev prekrška po določbi dvanajstega odstavka člena 107 ZPrCP obvezen izrek tudi stranske sankcije 18 KT, kajti KT v cestnem prometu se predpišejo v višini od 1 – 18 KT v določenem številu za prekršek zoper varnost cestnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice, oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica in že zakonodajalec je zavezan k temu, da pri predpisovanju KT upošteva kriterij nevarnosti, ki pa je v primeru prekrška lahko samo abstraktna, sodišče pa jih v primeru, če so predpisane, tudi mora izreči. Pritožnikovim navedbam, da pa izrečena stranska sankcija nima določenih časovnih in krajevnih okoliščin, ki bi kazale na povzročitev nevarnosti za nastanek hude posledice iz razloga, ker je policist prekršek ugotovil v času, ko je bilo vozilo izločeno iz prometa, torej, ko je mirovalo, pa prav tako ni priznati uspeha. Kot je ugotovilo prvo sodišče, sta namreč poslujoča policistka in policist opravljala kontrolo cestnega prometa v naselju K., ko je po lokalni cesti iz smeri S.proti Š. pripeljal obdolženec, ki sta ga imela namen ustaviti in kontrolirati. Ker pa je obdolženec približno 50 do 100 m pred mestom, kjer je bila izvajana kontrola, zavil levo in nadaljeval z vožnjo in ustavil šele pri stanovanjski hiši, pa sta poslujoča policistka in policist zapeljala za njim in tam opravila kontrolo z obdolžencem. Zato so povsem neutemeljene in tudi življenjsko nelogične navedbe, da iz razloga, ker je bil obdolženec kot voznik motornega vozila izločen iz prometa in procesuiran, ni šlo za ogrožanje in da mu tudi iz tega razloga ne bi smele biti izrečene KT v cestnem prometu. Pritožnik v nadaljevanju izpostavlja več odločb nekaterih sodišč v RS, ki pa so neprimerljive z obravnavano zadevo in ne omajajo pravilnih zaključkov v izpodbijani sodbi, nekatere izmed njih (sodba VSC II Kp 24080/2013 z dne 13. 10. 2015 in sodba VS RS IX Ips 44415/2010 z dne 22. 6. 2010) pa se sploh ne nanašajo na vodenje postopka o prekršku, temveč na kazenski postopek, ki se vodi po določbah KZ-1 in ZKP.

11. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zanesljivo je ugotovilo, da obdolženec v kritičnem času ni ravnal po odredbi poslujočega policista in ni pristopil k opravi strokovnega pregleda, s katerim bi se ugotovilo, ali je v kritičnem času vozil v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih substanc. Pravilno je uporabilo materialno pravne določbe ZP-1 in ZPrCP in obdolžencu na podlagi določbe dvanajstega odstavka člena 107 ZPrCP izreklo tudi zakonito sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) in pri tem ni ugotovilo nepravilnosti, zato poseg v tako izrečeno sankcijo ni potreben, pritožnik pa po sami višini izrečene globe tudi ni problematiziral. 12. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje ob odsotnosti kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

13. Obdolženec ni uspel z vloženo pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati sodno takso v višini 255,00 EUR. Ta sodna taksa je odmerjena na podlagi tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah ter 8114 ZST-1 v višini 255,00 EUR. Odmerjeno sodno takso je dolžan obdolženec poravnati v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.