Jedro

Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja stečajnega dolžnika. Materialna predpostavka ločitvene pravice je torej obstoj premoženja, na katerem lahko imetnik te pravice uveljavlja prednostno poplačilo. Ta predpostavka se lahko kaže v obliki zavarovanega premoženja ali v obliki posebne razdelitvene mase, ki se je oblikovala s prodajo tega premoženja. Ta predpostavka mora biti podana glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Druga toženka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 20.703,40 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi drugega odstavka 308. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.(1) V stečajnem postopku nad dolžnikom M., d. o. o. iz Ljubljane je namreč tožeča stranka prerekala ločitvene pravice, ki jih je uveljavljalo šest bank upnic na dveh blagovnih znamkah, registriranih na ime stečajnega dolžnika. S primarnim zahtevkom je uveljavljala ugotovitev, da ne obstajajo zastavne pravice upnikov na podlagi sklenjenih pogodb o zastavi blagovnih znamk v obliki notarskega zapisa na blagovnih znamkah „A“ pod reg. št. 9370974 in „B“ pod reg. št. 9370978 in da ne obstaja pravica do ločenega plačila za terjatev posameznega upnika v stečajnem postopku nad dolžnikom M. d. o. o. - v stečaju. S podrejenim zahtevkom pa je uveljavljala razveljavitev učinkov sklenjenih pogodb o zastavi blagovnih znamk v razmerju do stečajne mase in ugotovitev, da ne obstaja pravica do ločenega poplačila za terjatve posameznega upnika v stečajnem postopku nad istim stečajnim dolžnikom.

2. V teku pravde je namesto prvotne druge toženke (A., d. d., Ljubljana) in namesto tretje toženke (K., d. d.) v njun položaj v pravdi vstopila Družba za upravljanje terjatev bank, d. d. iz Ljubljane (sedaj druga toženka).

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarne kot podrejene tožbene zahtevke in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov vseh toženk.

4. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da ne obstajajo ločitvene pravice na znamkah „A“ in „B“ za terjatve posamično navedenih upnikov v stečajnem postopku nad dolžnikom M., d. o. o. - v stečaju. V preostalem delu je glede primarnih tožbenih zahtevkov sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka tako, da je toženkam naložilo povrnitev vsaki sorazmernega dela pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V zakonskem roku je druga toženka zoper odločbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša nanjo, vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 370. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne primarni in podrejeni zahtevek zoper drugo toženko, podrejeno temu pa, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi v delu, ki se nanašata na drugo toženko in zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obeh primerih je uveljavljala povrnitev pravdnih stroškov celotnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne in priglasila stroške odgovora na revizijo.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe

7. 21. 12. 2006 je bila sklenjena prodajna pogodba med tožečo stranko kot prodajalko in družbo M., d. o. o. kot kupko, katere predmet sta bili blagovni znamki „A“ in „B“.

8. V juliju 2008 je družba M., d. o. o. z bankami sklenila zastavne pogodbe v obliki notarskega zapisa, s katerimi so banke z zastavnimi pravicami na teh dveh blagovnih znamkah zavarovale terjatve iz sklenjenih kreditnih pogodb.

9. 4. 8. 2008 so bile zastavne pravice vpisane v register znamk.

10. 20. 4. 2009 je bil začet stečajni postopek nad družbo M., d. o. o. Pravni prednici revidentke (A., d. d. in K., d. d.) sta prijavili terjatve in ločitvene pravice na znamkah „A“ in „B“. Tožeča stranka je v stečajnem postopku prerekala ločitvene pravice, zato je bila s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 8. 10. 2010 napotena na ugotovitev neobstoja prerekanih ločitvenih pravic. 10. 2. 2010 je vložila tožbo.

11. V stečajnem postopku nad družbo M., d. o. o. sta bili obe blagovni znamki prodani in 30. 3. 2015 s sklepom sodišča izročeni kupcem. Kupnina za obe znamki je znašala 268.827,00 EUR.

12. V pravdnem postopku med tožečo stranko in družbo M., d. o. o. - v stečaju je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 21. 12. 2006 glede obeh blagovnih znamk. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 892/2015 z dne 7. 7. 2015, ki je postala pravnomočna 19. 9. 2015, je bilo poleg ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe družbi M., d. o. o. naloženo tudi, da mora tožeči stranki namesto vračila znamk plačati znesek 268.827,00 EUR, ki predstavlja višino prejete kupnine za obe prodani znamki.

Glede pomanjkljivosti uveljavljanega primarnega zahtevka

13. Revidentka izrecno izpodbija kot zmotno presojo sodišča druge stopnje, ko je iz primarno uveljavljanega tožbenega zahtevka(2) izluščilo tisti del, ki je skladen z vsebino zahtevka, kot ga opredeljuje 2. točka drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP. Pritrditi je sicer stališču revidentke, da je navedena določba procesnopravne narave. 308. člen ZFPPIPP namreč ureja porazdelitev procesnega bremena v primeru izpodbijanja ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova. To breme je prevaljeno na tistega, ki je prerekal ločitveno pravico, ki je nastala na ta način. Zakon mu omogoča izpodbijanje ločitvene pravice na dva načina: (1) z vložitvijo izpodbojne tožbe v skladu z 275. členom ZFPPIPP ali (2) z uveljavljanjem ugotovitvenega zahtevka, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja. Če uveljavlja zahtevek na podlagi 2. točke drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP, za določno opredelitev zahtevka zadostuje uveljavljanje ugotovitve neobstoja ločitvene pravice, ki jo je v stečajnem postopku uveljavljal upnik, ki mu je bila ta pravica prerekana. Podatki, ki jih mora tožnik v tem delu zahtevka navesti, služijo torej predvsem jasni identiteti tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem smislu dovolj opredeljen, da je bilo iz njega mogoče razbrati, na katere uveljavljane ločitvene pravice toženih strank se nanaša. Izrek izpodbijane sodbe v točki I. 1. vsebuje identifikacijske podatke izpodbijanih ločitvenih pravic, med drugim tudi pravic revidentke (v točkah I.1.(2) in (3)). Ti podatki so bili opredeljeni v primarnem zahtevku tožeče stranke. Ker je tožeča stranka izpodbijala ločitvene pravice več upnikov na istem premoženju (blagovnih znamkah), tudi podatki o terjatvah, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, služijo identifikaciji izpodbijanih ločitvenih pravic. Zato teh podatkov ni mogoče razumeti v smislu izpodbijanja tudi drugih ločitvenih pravic v zvezi s to terjatvijo, na kar se sklicuje revidentka. Pri tem namreč niti ne zatrjuje, da bi v zvezi s temi terjatvami uveljavljala tudi druge ločitvene pravice.

14. Neutemeljen je tudi revizijski očitek v delu, ko izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe glede primarnega zahtevka v delu, ki presega zahtevek iz 2. točke drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP. Sodišče druge stopnje je odločitev o zavrženju tega dela tožbe oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka glede tega dela ugotovitvenega zahtevka ni izkazala pravne koristi, ki naj bi jo imela od ugotovitve neobstoja zastavne pravice. Gre za pozitivno procesno predpostavko za vodenje pravde, ki jo mora izkazati tožeča stranka (drugi odstavek 181. člena ZPP). Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo sicer izražala nestrinjanje s takšno argumentacijo, vendar revizije zoper ta del odločitve sodišča druge stopnje ni vložila. Zato se revizijsko sodišče do teh navedb tožeče stranke ni dolžno opredeljevati. Ker tožeča stranka v tem delu ni izkazala procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o njenem tožbenem zahtevku, je neutemeljeno sklicevanje revidentke (zgolj) na njen pravni interes za vsebinsko odločitev in zavrnitev tožbenega zahtevka.

15. Zmoten je tudi revizijski očitek, da naj bi bil primarni tožbeni zahtevek nedoločno opredeljen v posledici zavrženja dela tožbe, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja zastavne pravice. Tožeča stranka je namreč oba zahtevka (na ugotovitev neobstoja zastavne pravice in neobstoja pravice do ločenega poplačila) uveljavljala skupaj kot enoten zahtevek. Zato se njeno sklicevanje v tožbenem zahtevku na obe blagovni znamki nanaša tudi na uveljavljan neobstoj ločitvene pravice. Ob takšnem obravnavanju zahtevka tožeče stranke je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma, da ga je samo preoblikovalo, kar naj bi predstavljalo kršitev procesnega ravnotežja in enakega obravnavanja strank (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Glede prenehanja pravnega interesa za tožbo

16. Materialnopravno zmotno je tudi revizijsko stališče, da naj bi zaradi prodaje blagovnih znamk v stečajnem postopku nad M., d. o. o. - v stečaju odpadel pravni interes tožeče stranke za tožbo. Pravni interes tožeči stranki za tožbo daje ZFPPIPP v 308. členu. Takšna tožba pomeni obrambno sredstvo zoper uveljavljano ločitveno pravico upnika v stečajnem postopku. Dokler upnik v stečajnem postopku uveljavlja ločitveno pravico, je potrebno tudi tistemu, ki je takšno pravico prerekal, priznati pravni interes za vztrajanje pri tožbi iz drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP.

17. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da bi tožeča stranka morala prilagoditi tožbeni zahtevek okoliščini, da sta bili blagovni znamki prodani. Res je, da so zastavne pravice s prodajo premoženja v stečaju prenehale. Vendar zgolj v posledici tega še ni prenehala tudi ločitvena pravica, saj se po prodaji premoženja še vedno kaže kot poplačilno upravičenje iz posebne razdelitvene mase, ki se oblikuje iz izkupička pri prodaji premoženja. Tako kot upniku, ki uveljavlja ločitveno pravico, vsebine le-te ni potrebno prilagajati po prodaji zavarovanega premoženja, tudi tistemu, ki izpodbija ločitveno pravico na podlagi drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP zadostuje, da vztraja pri zahtevku na ugotovitev neobstoja take pravice ne glede na fazo unovčevanja tega dela stečajne mase.

Glede samega obstoja ločitvene pravice

18. Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja stečajnega dolžnika. Materialna predpostavka ločitvene pravice je torej obstoj premoženja, na katerem lahko imetnik te pravice uveljavlja prednostno poplačilo. Ta predpostavka se lahko kaže v obliki zavarovanega premoženja ali v obliki posebne razdelitvene mase, ki se je oblikovala s prodajo tega premoženja. Ta predpostavka mora biti podana glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

19. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 892/2015 izhaja ugotovljena ničnost pogodbe o prodaji znamk „A“ in „B“. Z isto sodbo je bilo družbi M., d. o. o. - v stečaju naloženo plačilo tožeči stranki zneska v višini kupnine, ki jo je prejela od prodaje obeh blagovnih znamk. To pa pomeni, da je bilo do 26. 1. 2016, ko je bila v tej pravdi zaključena glavna obravnava pred prvostopenjskim sodiščem, pravnomočno že razsojeno, da mora premoženje, ki naj bi predstavljalo posebno stečajno maso, preiti (nazaj) k tožeči stranki. Iz tega izhaja, da se v stečajnem postopku nad dolžnikom M., d. o. o. - v stečaju ne more oblikovati posebna stečajna masa, na kateri bi revidentka lahko uveljavljala upravičenje do prednostnega poplačila. Učinek citirane pravnomočne sodbe je zato primerljiv s položajem uspešne uveljavitve izločitvene pravice ali posledicam naključnega uničenja predmeta zavarovanja. Zato ni mogoč drugačen materialnopravni zaključek, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, to je da revidentka nima ločitvene pravice na premoženju družbe M., d. o. o. - v stečaju.

20. Ker za preizkus pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi zadostujejo že navedeni materialnopravni razlogi, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do revizijskih razlogov, s katerimi tožeča stranka izpodbija razloge sodišča druge stopnje o tem, da revidentka ni pridobila zastavne pravice na blagovnih znamkah (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

Glede odločitve o reviziji

21. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Revidentka, ki z revizijo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče tožeči stranki, ki je vložila obrazložen odgovor na revizijo, priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT) v znesku 16.950,00 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22% DDV.

(1) Uradni list RS 126/2007 s spremembami - v nadaljevanju ZFPPIPP.

(2) Povzetega v 1. točki te obrazložitve.