Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, po katerem je tožnica kot redna študentka upravičena do preživnine (123. člen ZZZDR) in je toženec zaslužil povprečno na mesec približno 67.000,00 SIT ter za sinovo preživljanje porabil 13.000,00 SIT, je v skladu z določbo 129. člena ZZZDR odločitev, da prispeva za tožničino preživljanje v obravnavanem obdobju po 10.000,00 SIT na mesec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici preživnino po 10.000,00 SIT mesečno za čas od 1.8.1996 do 30.9.1998. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 93.085,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodbi ugotavljata, da je tožnica od jeseni 1996 dalje redna študentka Filozofske fakultete. Zaradi šolanja v Ljubljani znašajo njene preživninske potrebe od 60.000,00 do 65.000,00 SIT mesečno. Toženec je v obravnavanem obdobju preživljal mladoletnega sina M. S. Toženec je imel težave z zaposlitvijo. Deloma je bil brezposeln, sicer pa je imel razne zaposlitve. Povprečno je mesečno zaslužil po 67.396,00 SIT. Od tega je moral za preživljanja sina M. prispevati po 13.000.00 SIT mesečno. Glede na to bo mogel plačati tožnici preživnino po 10.000,00 SIT mesečno.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. V njej navaja, da so napačne ugotovitve o njegovih dohodkih, ker je delal kot trgovski potnik, niso pa upoštevani stroški za avtomobil. V zvezi s tem predlaga, naj se poizve pri njegovih delodajalcih, koliko je dobil na račun potnih stroškov. Navaja, da je stroške za gorivo in popravila avtomobila kril iz svojega. Zato sta s sinom živela v stiski. Glede prodaje premičnin zahteva spisek stvari, ki jih je prodal in sprašuje sodišče, od kod mu podatek, da je s tem zaslužil 400.000,00 SIT.

Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) v tej zadevi uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo vse podatke, na podlagi katerih odloča o pravici do preživnine (1. odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) in o višini preživnine (129. člen ZZZDR). Toženec z revizijo ne zanika svoje preživninske obveznosti do tožnice. To bi se tudi ne skladalo z njegovo delno pripoznavo tožbenega zahtevka za čas od 1.10.1998 dalje. Iz njegovih revizijskih navedb pa izhaja, da skuša dokazati, da v obdobju od 1.8.1996 do 30.9.1998 zaradi lastne premoženjske stiske ni bil sposoben plačevati preživnine, ki mu je naložena s sodbo. Pri tem izpodbija dejanske ugotovitve, na katerih slonita sodbi prve in druge stopnje. Zahteva, da se pri ugotavljanju njegovih dohodkov upoštevajo tudi izdatki, ki jih je imel z opravljanjem svojega dela. Vendar na revizijski stopnji s tako zahtevo ne more uspeti. Toženec namreč zahteva dopolnitev dokaznega postopka in ugotavljanje novih dejstev. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Vse to, kar toženec uveljavlja z revizijo, ni predmet revizijske presoje. Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo glede pravilne uporabe materialnega prava in glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na podlagi dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno s sodbama prve in druge stopnje. Le v zvezi z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je mogoče navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze (387. člen ZPP). Izpodbijanje dokazne ocene in dokazni predlogi, ki jih toženec podaja v reviziji, pa se nanašajo na dejansko stanje kot podlago za odločanje. To, kot je bilo že povedano, pa ni predmet revizijske obravnave.

Toženec izpodbija ugotovitev, da je prejel 400.000,00 SIT s prodajo premičnin. V zvezi s tem zahteva spisek premičnin, sprašuje, če je bilo sodišče zraven pri prodaji in izjavlja, da ne dovoli, da se z njim manipulira. Toda na glavni obravnavi dne 23.11.1998 (l. št. 144 spisa) je zaslišan kot stranka izjavil: "Od letos prodanih skupnih premičnin, ki so pripadale meni, pa sem dobil cca. 400.000,00 SIT". Glede na tako toženčevo izjavo sodišču ni bilo treba ugotavljati spiska stvari. Če je imel toženec s temi revizijskimi navedbami namen uveljavljati kršitve postopka, to ni utemeljeno, ker sodbi natančno povzemata prav to, kar je toženec sam izjavil sodišču. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, po katerem je tožnica kot redna študentka upravičena do preživnine (123. člen ZZZDR) in je toženec zaslužil povprečno na mesec približno 67.000,00 SIT ter za sinovo preživljanje porabil 13.000,00 SIT, je v skladu z določbo 129. člena ZZZDR odločitev, da prispeva za tožničino preživljanje v obravnavanem obdobju po 10.000,00 SIT na mesec. Revizijskih razlogov, ki smiselno izhajajo iz toženčeve revizije, in tistih, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).