Jedro

Obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, je sicer treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno (45. člen ZIKS-1), vendar prav iz tega zakona ne izhaja izenačevanje položaja delavca v delovnem razmerju in obsojenca na prestajanju kazni. To se med drugim kaže že v določbah o plačilu (ne o plači), višini plačila, nadomestilu za čas začasne nezmožnosti za delo, pokojninskem in invalidskem zavarovanju, itd. Med Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij in obsojencem, ki med prestajanjem kazni zapora opravlja delo, ne gre za odnos delavca in delodajalca z elementi delovnega razmerja, kot so določeni v 4. členu ZDR. Za tak odnos ne gre niti med obsojencem in zunanjim delodajalcem, pri katerem obsojenec (tožnik) dejansko opravlja delo. Za določitev pristojnosti delovnega sodišča pa je sicer pomembno tudi, da ne gre niti za spor med delavcem in delodajalcem, kot to izhaja iz določbe b.) točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Res ZDSS-1 v h.) točki prvega odstavka 5. člena določa tudi pristojnost delovnega sodišča, če je v kakšnem drugem zakonu določeno, da je pristojno za odločanje delovno sodišče. Vendar takšna pristojnost ne izhaja iz določbe 45. člena ZIKS-1.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 25. 2. 2013 pri Upravnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) vložil tožbo, s katero uveljavlja štiri zahtevke: da je bilo z dejanjem (kot kaže - ni pa povsem jasno - s prenizkim izplačilom za delo, ki ga kot obsojenec med prestajanjem kazni zapora opravlja v Javnem gospodarskem zavodu P. - v nadaljevanju J. P.) poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika (1), da se prepove nadaljevanje dejanja, odpravi posledica dejanje s tem, da se mu za nazaj izplača znesek v višini 3.736,15 EUR do 31. 12. 2012 z obrestmi in izplača nadaljnje neizplačane zneske do izreka sodbe ter se odpravi in spremeni napadeni abstraktni upravni akt (5. člen Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o količnikih za določitev osnovnih plačil, o kriterijih in merilih za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela obsojencev ter o nagradah mladoletnikov - Uradni list RS, št. 52/2002, 86/2009; v nadaljevanju Pravilnik). V vlogi z dne 6. 5. 2013 je umaknil zahtevo za odpravo in spremembo abstraktnega upravnega akta, dodal pa je zahtevo za odpravo in spremembo napadenega akta (nejasno katerega) in ugotovitev, da je Upravno sodišče stvarno pristojno v tem primeru. Tožena stranka je spremembi ugovarjala. Tožnik je v kasnejši vlogi jasno navedel, da je hotel le natančno razložiti napačno uporabno navedenega pravilnika (in ne izpodbijati tega pravilnika), izpodbija pa konkreten upravni akt - obvestilo o odločitvi.

2. Upravno sodišče se je s sklepom I U 327/2013-22 z dne 23. 10. 2013 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Novem mestu (pravilno Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani). Med drugim je obrazložilo, da se po določbi prvega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in prvem odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Med strankama ni sporno, da tožnik ni v delovnem razmerju z J. P. v smislu točke b.) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), saj je bil na podlagi osebnega načrta razporejen na delo v J. P. Tožnik nima pogodbe o delovnem razmerju z J. P. in tudi po zakonu ni upravičen do takšne pogodbe, saj je na prestajanju kazni in ima status obsojenca tudi med opravljanjem dela. Delovno in socialno sodišče zato ne more biti pristojno za odločanje o predmetni tožbi na podlagi b.) točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, temveč kvečjemu na podlagi h.) točke istega člena, ki določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje o individualnem delovnem sporu, za katerega tako določa zakon. Upravno sodišče kljub temu meni, da značilnosti dela, ki ga opravlja tožnik, kažejo na to, da gre v predmetni zadevi za „delovni spor“ v smislu prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 in da gre za učinkovito in primarno sodno varstvo, ki izključuje upravni spor. Tem „zahtevam zadostuje“ določba 45. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po kateri je treba obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela, zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno. Tudi določba Pravilnika, da sta zoper obračun plačila predvidena ugovor in pritožba, po stališču Upravnega sodišča ne izključuje pristojnosti delovnega sodišča. Pristojnost sodišča v upravnem sporu bi bila podana samo pod pogojem, da bi zakonodajalec izrecno določil, da je odločitev o obračunu plačila obsojencu upravni akt oziroma, da je za sodno varstvo pravic obsojencev v zvezi z opravljanjem dela po ZIKS-1 pristojno sodišče v upravnem sporu.

3. Delovno sodišče pristojnosti ni sprejelo. Na podlagi 24. in 25. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je predlagalo, da v sporu o pristojnosti odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Po stališču delovnega sodišča je za odločanje stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Trebnjem. Tožnik je namreč obsojenec, ki med prestajanjem kazni zapora opravlja delo. Z njim ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zato ga ni mogoče šteti za delavca v delovnem razmerju. Tudi če bi sklenil pogodbo o delu, bi bilo za spore, ki bi izvirali iz te pogodbe, pristojno sodišče splošne pristojnosti. Za opredelitev pristojnosti sodišča v individualnem delovnem sporu je poleg vsebine spora pomemben tudi subjektivni element, to je, da gre za spor med delavcem in delodajalcem. V predmetni zadevi ne gre za takšen spor, temveč za spor med obsojencem in Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Poleg tega ne gre za pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, pač pa za plačilo iz naslova opravljanja dela, torej za civilno zadevo.

4. Za odločanje v zadevi je stvarno pristojno Upravno sodišče. 5. Čeprav sodišče, ki je prejelo tožbo, ni odpravilo vseh nejasnosti, ki se nanašajo na kompetenčno dejansko stanje in so ostali nejasni tudi tožbeni zahtevki, sodišče pa tudi ni odločilo o delnem umiku, delni spremembi oziroma (kot je tožnik navedel) o popravku dela tožbe, je že v tej fazi postopka - že glede na dosedanje navedbe - očitno, da je odločitev o pristojnosti delovnega sodišča napačna.

6. Tožnik ni delavec v delovnem razmerju (2). Obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, je sicer treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno (45. člen ZIKS-1), vendar prav iz tega zakona ne izhaja izenačevanje položaja delavca v delovnem razmerju in obsojenca na prestajanju kazni. To se med drugim kaže že v določbah o plačilu (ne o plači), višini plačila, nadomestilu za čas začasne nezmožnosti za delo, pokojninskem in invalidskem zavarovanju, itd. Upravno sodišče sicer napotuje, da gre v konkretnem primeru za nekakšno sui generis delovno razmerje, vendar neutemeljeno. Med Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij in obsojencem, ki med prestajanjem kazni zapora opravlja delo, ne gre za odnos delavca in delodajalca z elementi delovnega razmerja, kot so določeni v 4. členu ZDR. Za tak odnos ne gre niti med obsojencem in zunanjim delodajalcem, pri katerem obsojenec (tožnik) dejansko opravlja delo. Za določitev pristojnosti delovnega sodišča pa je sicer pomembno tudi, da ne gre niti za spor med delavcem in delodajalcem, kot to izhaja iz določbe b.) točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 (3).

7. Res ZDSS-1 v h.) točki prvega odstavka 5. člena določa tudi pristojnost delovnega sodišča, če je v kakšnem drugem zakonu določeno, da je pristojno za odločanje delovno sodišče. Vendar takšna pristojnost ne izhaja iz določbe 45. člena ZIKS-1, ki je po svoji naravi materialnopravna določba in ne določba o pristojnosti sodišč. Pristojnost delovnega sodišča tudi ne izhaja iz ostalih določb ZIKS-1. Stališče Upravnega sodišča o pristojnosti delovnega sodišča je torej napačno.

8. Glede na takšno presojo se v nadaljevanju zastavlja predvsem vprašanje, ali je za odločanje v tem sporu (oziroma ali je za odločanje o vseh zahtevkih v tem sporu) pristojno Upravno sodišče ali Okrajno sodišče v Ljubljani (glede na sedež tožene stranke to ne bi moglo biti Okrajno sodišče v Trebnjem). Kot navedeno Upravno sodišče ni odpravilo nejasnosti, ki se nanašajo na kompetenčno dejansko stanje, torej dejanske okoliščine, na podlagi katerih sodišče lahko ugotovi, ali je podana njegova pristojnost (glej drugi odstavek 17. člena ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1) in nejasnosti v zvezi z zahtevki tožnika, ki so vendarle tudi lahko pomembni pri odločanju o pristojnosti.

9. Ob napačni utemeljitvi, da je za odločanje pristojno delovno sodišče, se Upravno sodišče tudi ni določno izreklo o siceršnjih podlagah za svojo pristojnost oziroma nepristojnost. Glede na dosedanje navedbe ostaja nejasno, ali so tožnikovi zahtevki usmerjeni prvenstveno na kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na uveljavljanje ustreznega plačila za delo oziroma plačilo konkretnega zneska razlike plačila za delo ter odpravo akta, pri čemer naj bi šlo najprej za Pravilnik, nato pa za konkreten upravni akt oziroma „obvestilo o odločitvi.“ Glede tega ni povsem jasno, kaj predstavlja: ali obračunski list, obvestilo o ugovoru, odgovor na pritožbo ali kaj drugega. Glavnina tožbenih navedb se nanaša na to, da je Pravilnik v 11. členu - ta določa, da se za potrebe obračuna plačil obsojencev ugotovijo urne postavke tako, da se zmnožek količnika za posamezne kategorijo dela (iz 10. člena Pravilnika) in osnovno za izračun plačila za delo obsojencev, ki jo predstavlja 25% osnovne plače prvega plačnega razreda iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, deli z mesečnim številom redni ur - v nasprotju z določbo 54. člena ZIKS-1, ki v prvem odstavku določa, da je osnova za izračun dela obsojencev 25% za izračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja. Glavnina teh navedb se na drugi strani ne ujema s tožbenimi zahtevki, glede katerih tožnik prvenstveno izhaja iz tega, da naj bi bilo z dejanjem (nekoliko nejasno katerim) tožene stranke poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, kar bi prvenstveno kazalo na pristojnost sodišča v upravnem sporu glede na določbo 4. člena ZUS-1. Tudi glede na zahtevek za odpravo „abstraktnega upravnega akta“ oziroma Pravilnika in v nadaljevanju izpodbijanje konkretnega upravnega akta v dosedanji fazi postopka niso izkazane okoliščine, iz katerih bi sklepali o nepristojnosti Upravnega sodišča - ne glede na to, da je sporno, ali sploh gre za dokončen upravni akt, glede katerega je možna sodna presoja (4). Nejasno je tudi, ali je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.736,15 EUR samostojen zahtevek o premoženjski pravici med fizično in pravno osebo, ali pa se veže na odpravo posledic dejanj v povezavi z zahtevkom zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

10. Ne dovolj razčiščeno kompetenčno dejansko stanje (vsaj v tej fazi postopka) (5) vendarle kaže na pristojnost Upravnega sodišča. Dosedanjih navedb v tožbi ni mogoče reducirati zgolj na navedbe o premoženjskem sporu med fizično in pravno osebo zaradi premajhnega plačila za delo (kar bi pomenilo pristojnost rednega sodišča).

11. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo kot izhaja iz izreka sklepa.

Op. št. (1): Iz tožbenega zahtevka ne izhaja jasno, v katere pravice tožnika naj bi bilo poseženo, sicer pa v svojih navedbah le navrže (v povezavi s po njegovem mnenju prenizkim plačilom) ekonomsko nasilje, kršitev pravic obsojencev in kršitev spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva.

Op. št. (2): Tožnik je bil na podlagi osebnega načrta dne 22. 2. 2011 kot obsojenec v skladu z 48. členom ZIKS-1 razporejen na delo v J. P. O delu obsojenca zunaj zavoda sklene zavod z delodajalcem pogodbo (ki je v spisu ni), v kateri se podrobneje določijo pogoji dela in medsebojne pravice in obveznosti (53. člen ZIKS-1).

Op. št. (3): Iz te določbe izhaja, da morata biti za pristojnost delovnega sodišča podana tako pogoj, da gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kot tudi da gre za spor med delavcem in delodajalcem - in ne med delavcem in tretjo osebo.

Op. št. (4): Seveda pa tudi ugotovitev, da nimamo opravka s takšnim aktom, ne preprečuje (upravnemu) sodišču, da tožbe v zvezi s tem zahtevkom ne zavrže. Op. št. (5): Kar bo v nadaljevanju zahtevalo tudi ustrezno ukrepanje sodišča.