Jedro

Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil pri oškodovanki prisoten le blažji sekundarni strah za izid zdravljenja, saj je šlo za lažjo poškodbo. Ker pa ni bilo ugotovljeno, da bi bilo pri oškodovanki porušeno njeno psihično ravnovesje in ker navaden, običajen strah za izid zdravljenja ni pravno priznana škoda, oškodovanki odškodnina iz tega naslova ne gre.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah I 1442/2007 z dne 5. 12. 2008 razveljavi v prvem odstavku izreka še za znesek 1.087,15 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 396,58 EUR za čas od 7. 3. 2007 do plačila ter od zneska 690,57 EUR od 5. 11. 2017 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; - v točki II izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 926,10 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 147,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah I 1442/2007 z dne 15. 2. 2008 ohrani v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.489,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.163,11 EUR od 7. 3. 2007 dalje in od zneska 1.326,20 EUR od 5. 11. 2007 dalje ter ji povrniti stroške po sklepu o izvršbi 94,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2008 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.287,67 EUR s pripadki.

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je mnenje izvedenca, da bi lahko vozilo J. povzročilo poškodbe na vozilu C. nevzdržno, saj pri kotu 5 do 15 stopinj pnevmatika oziroma platišče ne pogledata izza blatnika vozila J. Navedeno pomeni, da če bi bila poškodba povzročena s kolesom vozila J., bi morala biti temu ustrezno poškodovana tudi odbijač in blatnik vozila J., ta dva pa nista bila bistveno deformirana oziroma poškodovana. Toženec je na navedeno dejstvo opozoril v pripombah na izvedeniško mnenje, vendar se je izvedenec odgovoru izognil z dogmatično trditvijo, da je platišče vozila togo vpeto na karoserijo vozila in ima veliko togost deformacije ter da ima blatnik istega vozila majhno togost deformacije, hkrati pa veliko možnost elastične deformacije in da iz tega sledi, da je lito platišče povzročilo poškodbe na vozilu C., kljub temu, da niti platišče, niti pnevmatika nista bila poškodovana. Da poškodbe na vozilih niso mogle nastati na način, kot to zatrjuje tožeča stranka, sta izpovedali tudi priči B. K. in I. K., ki sta popravljala vozilo toženca. Če bi se trk med voziloma zgodil tako, kot prikazuje priča S. Ž., do poškodb, ki jih izkazujejo fotografije, ne bi moglo priti. Če bi vozilo J. vozilo naravnost po voznem pasu voznice vozila C. in bi ona zavila levo in bi vozilo J. zadelo v bočni del vozila C., bi po sami fiziki morala zadeti v bočni del z desnim odbijačem, desnim blatnikom in desno lučjo tako močno, da bi prišlo do deformacije teh delov vse do pnevmatike, da bi lahko pnevmatika v nadaljevanju poškodovala oziroma iztrgala sporni tečaj zadnjih vrat vozila C. in povzročila poškodbe na desnem boku, kot so razvidne iz fotografije. Ker pa na vozilu J. ni znatne poškodbe odbijača in blatnika, ni mogoče sprejeti zaključka, da sta odbijač in blatnik vozila J. povzročila poškodbe na vozilu C., kakor tudi zaključka, da je pnevmatika vozila J. povzročila poškodbo na vozilu C. Ne drži, da se mesto trčenja, ki ga je izvedencu ob ogledu pokazal toženec, ne ujema s strani toženca zatrjevanim potekom prometne nesreče. Izvedenec je namreč povedal, da je potek nesreče, kot ga je opisal in pokazal toženec, možen in logičen, le da bi moralo biti mesto oplaženja bližje stranski cesti. Pri presoji se mora sodišče postaviti v življenjsko situacijo voznika, ko mu nekdo ponoči iz stranske ceste zapelje na prednostno. Poleg slabe vidljivosti zaradi noči je potrebno upoštevati še, da se je dogodek pripetil hipoma in v gibanju dveh vozil in da je iz tega razloga zelo težko na meter natančno določiti mesto oplaženja. Ugotovitev sodišča, da je za odločitev v tej zadevi bistveno, da je prišlo do trčenja med vozilom J. in vozilom C. in da samo ugotavljanje točnega kraja trčenja za odločitev v zadevi ni pomembno, je zmotna, saj je iz mesta trčenja mogoče ugotoviti, kateri od udeležencev je odgovoren za škodni dogodek, kar se rezultira v ugoditvi ali zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe priče E. R. in priče A. R. v delu, ko sta opisala, kje je prišlo do prometne nesreče in kako, in ki sta potrdila, da je do nezgode prišlo na mestu in na način, kot navaja toženec. V celoti je sodišče prezrlo izpovedbe prič B. K. in I. K., izpoved A. R. in E. R. pa je ocenilo le delno in sicer glede zapustitve kraja, ni pa ocenilo njunih izpovedi o kraju nesreče in s tem kako je do nesreče prišlo, s čimer sta kršeni določbi 8. in 14. točke 339. člena ZPP. Meni, da nepremoženjska škoda ni dokazana. Dokaz o nepremoženjski škodi je zdravstvena dokumentacija in zaslišanje poškodovancev o bolečinah, neugodnostih v času zdravljenja in o strahu. Nepremoženjska škoda je subjektivna, zaradi česar je potrebna izpovedba oškodovanca. Izvedensko mnenje in zabeležke v zdravstvenem kartonu izpovedbe poškodovanca ne morejo nadomestiti. Z izvedeniškim mnenjem se le preverja, ali so poškodovanci utrpeli poškodbe, bolečine, neugodnosti in strahove, da se pa to preveri, je potrebna izpoved poškodovancev. Če bi bili S. Ž., S. H. in E. D. resnično poškodovani, bi se zagotovo spomnili vsaj mesta oziroma predela poškodovanega telesa.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožeča stranka vtožuje povračilo zneskov, ki jih je izplačala oškodovancem za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter za odvetniške stroške.

5. Tožeča stranka je zatrjevala, da je dne 9. 10. 2006 prišlo do prometne nezgode, v kateri sta bili udeleženi vozili J. ... (v nadaljevanju J.), ki ga je vozil toženec in C. ... (v nadaljevanju C.), ki ga je vozila S. Ž. Toženec je zapeljal na nasprotno levo smerno vozišče v trenutku, ko je iz nasprotne smeri po svojem voznem pasu pravilno pripeljala voznica S. Ž. Voznica se je nezgodi skušala izogniti, vendar trčenja ni mogla preprečiti. Toženec je po trčenju odpeljal s kraja nezgode. Nasprotno pa je toženec navedel, da navedenega dne ni bil udeležen v prometni nesreči z vozilom C., ki ga je vozila S. Ž. in v okoliščinah, ki jih navaja tožeča stranka. Med njunima voziloma do trka ni prišlo. Po zatrjevanju toženca je do oplaženja, ki naj bi ga povzročilo vozilo črne barve, sicer prišlo istega dne, vendar pa v zgodnejših urah ter 150 metrov višje od mesta, kot je navedeno v policijskem zapisniku.

6. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu,2 ki v drugem odstavku 7. člena določa, da ima v primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali zavarovalnimi pogoji, zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračila izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, od sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe, ter v zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so Splošni pogoji zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-04. 7. Sodišče prve stopnje je pravno odločilne dejanske okoliščine glede načina vožnje in povzročitve prometne nesreče obeh udeležencev prometne nesreče pravilno ugotovilo na podlagi policijskega zapisnika, pravnomočne odločbe sodnika za prekrške, s katero je bil toženec spoznan za odgovornega prekrška iz 234. člena v zvezi s šestim odstavkom 25. člena ZVCP, iz katere izhaja, da je toženec povzročil prometno nesrečo, v kateri sta bila udeležena toženec z vozilom J. in S. Ž. z vozilom C., ker toženec ni vozil po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, izpovedb S. Ž., S. H., E. D. ter nenazadnje na podlagi izvedeniških mnenj izvedencev za raziskavo prometnih nezgod, ki sta izčrpno in natančno opisala podlago za ugotovitev, da je med voziloma nedvomno prišlo do trčenja. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so obširni, v njih je tudi odgovorjeno na vse ugovore toženca, s katerimi se je v postopku branil pred izgubo zavarovalnih pravic. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP ni bila storjena. Bistvo pritožbenih očitkov je usmerjeno v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in življenjsko logična. Razlogi za takšno oceno so jasni in prepričljivi ter brez logičnih protislovij. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo. V pritožbi toženec v bistvenem ponavlja ugovorne navedbe, usmerjene zoper izdelani izvedeniški mnenji, na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje.

8. Ko sodišče presodi, da za ugotovitev ali razjasnitev določenega dejstva nima strokovnega znanja, izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). Izvedenec je neodvisen, samostojen procesni subjekt, ki sodišču posreduje abstraktna pravila znanosti in stroke iz določenega področja. Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno, razumljivo in korektno povzelo izvedeniški mnenji, ju ocenilo in tudi pojasnilo, v kakšnem obsegu jima sledi. Rezultat opravljenega izvedeniškega dela je sodišče prve stopnje ovrednotilo kot jasnega in popolnega. S takšno oceno v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pripombe toženca, ki jih je podal na izvedeniški mnenji in jih je izvedencema poslalo s pozivom, da nanje odgovorita. Oba izvedenca sta v dopolnitvah mnenj odgovorila na vse pripombe toženca in podala tudi izčrpna pojasnila. Natančno, obširno in argumentirano je izvedenec S. H. pojasnil svoje ugotovitve tudi na glavni obravnavi ter prepričljivo odgovoril na vsa vprašanja tako sodišča kot tudi pravdnih strank. Po mnenju pritožbenega sodišča je bilo že izvedeniško mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod S. H. popolno. Izvedenec je prepričljivo ovrgel trditev toženca, da dne 9. 10. 2006 ni prišlo do prometne nezgode, v kateri sta bili udeleženi njegovo vozilo in vozilo znamke C., ki ga je upravljala S. Ž. Tudi drugo izvedeniško mnenje Fakultete za ..., ki je izvedeniško delo poverila mag. S. L., potrjuje ugotovitve izvedenca S. H., da je toženčevo vozilo lahko povzročilo poškodbe na vozilu C., kot izhajajo iz fotografij3. Na pripombo toženca, ki jo ponavlja še v pritožbi, da vozilo J. ni moglo povzročiti poškodbe na vratih in stebričku vrat vozila C., je izvedenec S. H. odgovoril in sodišče nima razlogov, da izvedencu kot strokovnemu pomočniku sodišča, ki razpolaga s potrebnim znanjem, ne bi v celoti sledilo. Izvedenec je izvedeniško mnenje glede na pripombe toženca dopolnil 28. 9. 2012, ko je odgovoril tudi na pritožbeno navedbo, da je največjo poškodbo, ki je nastala ob kotu trčenja od 5 do 15 stopinj, gledano na vzdolžne osi obeh vozil in ne zasuka volana (kolesa), kot to predvideva toženec, povzročilo platišče in ne pnevmatika, zato tudi odbijač in blatnik na vozilu J. nista bila tako močno poškodovana. Izvedenec je nato v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 15.10.2012 tudi obrazložil, zakaj meni, da je zmotno mnenje toženca, da platišče na njegovem vozilu ni moglo povzročiti poškodb na vozilu C., ne da bi se pri tem poškodoval blatnik, ki obdaja platišče. Tožencu je na navedeni pomislek odgovoril tudi izvedenec S. L. v dopolnitvi izvedeniškega mnenja na strani 5. 9. Ugotovitve obeh izvedencev, da poškodbe na vozilih izkazujejo, da so dejansko nastale na način, kot to zatrjuje tožeča stranka, ne moreta izpodbiti izpovedbi B. K. in I. K., ki sta popravila vozilo toženca.

10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženec zapustil kraj prometne nesreče, zaradi česar je posledično prišlo do izgube njegovih zavarovalnih pravic. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj ne sledi toženčevim navedbam, da ni neupravičeno zapustil kraja dogodka, ne da bi posredoval svoje podatke in podatke o zavarovanju vozila. Izpovedbe oškodovancev ter podatki policijskega zapisnika (policisti so prišli na kraj dogodka že v sedmih minutah po obvestitvi) ne puščajo nobenega dvoma.

O višini odškodnine

11. Kot izhaja iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. A. B., je oškodovanka S. Ž. ob škodnem dogodku utrpela nateg obhrbteničnega mišičevja v prsnem predelu. Po poškodbi je trpela en teden bolečine srednje intenzivnosti, blažje pa je nato trpela občasno še do zaključka zdravljenja - kumulativno trajanje teh bolečin izvedenec ocenjuje na tri tedne. Petkrat je obiskala zdravnika ter petkrat fizioterapijo. Sodišče prve stopnje ji je priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 550,00 EUR, za strah pa 350,00 EUR. Oškodovanec E. D. je utrpel udarnino desne rame in desne strani prsnega koša. Po poškodbi je en teden trpel bolečine srednje intenzivnosti, bolečine manjše intenzivnosti pa je trpel občasno vse do 9. 11. 2006. Štirikrat je obiskal zdravnika in je imel šest obiskov fizioterapije. Sodišče prve stopnje mu je priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 400,00 EUR. S. H. je v prometni nesreči utrpel udarnino desne rame in nateg obhrbteničnega mišičevja v ledvenem predelu. Zaradi poškodbe je imel en teden bolečine srednje intenzivnosti in nato še občasne lažje bolečine štiri tedne. Sodišče prve stopnje mu je priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 400,00 EUR.

12. Res oškodovanci, na kar opozarja pritožba, niso izpovedovali subjektivnega doživljanja bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Kot izhaja iz izpovedi oškodovancev, je S. Ž. izpovedala le, da je odšla k zdravniku, ker jo je bolela rama, S. H. se ni spomnil, da bi bil v nesreči poškodovan, E. D. pa se je spomnil le, da je bil nekaj poškodovan, vendar se je sodišče prve stopnje za priznanje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v okoliščinah konkretnega primera, ker so bili oškodovanci v prometni nesreči le blažje poškodovani in ker je poteklo daljše časovno obdobje od prometne nesreče do njihovih zaslišanj4, pravilno oprlo le na mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je izdelal mnenje na podlagi zdravstvene dokumentacije oškodovancev, iz katere pa izhajajo zapisi o njihovih bolečinah, poškodbah in poteku njihovega zdravljenja.

13. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je bila oškodovanki S. Ž. odškodnina za strah neutemeljeno prisojena. Strah je namreč posebna oblika pravno priznane škode, za katero sodišče prisodi denarno odškodnino, če ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Sodna praksa loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob samem škodnem dogodku, tako imenovani primarni strah, in strah, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem, to je npr. strah za izid zdravljenja ali strah pred operacijo, tako imenovani sekundarni strah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oškodovanka primarnega strahu ni občutila, priznalo pa ji je odškodnino za sekundarni strah. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil pri oškodovanki prisoten le blažji sekundarni strah za izid zdravljenja, saj je šlo za lažjo poškodbo. Ker pa ni bilo ugotovljeno, da bi bilo pri oškodovanki porušeno njeno psihično ravnovesje5 in ker navaden, običajen strah za izid zdravljenja ni pravno priznana škoda, oškodovanki odškodnina iz tega naslova ne gre.

14. Toženec višini priznanih odškodnin oškodovancem izrecno ni oporekal, uradni pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem oškodovancem odmerilo v skladu s predpisanimi merili iz 179. člena OZ, ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera, zlasti ugotovljene stopnje in trajanja bolečin, pomena prizadete dobrine in namena odškodnine.

15. Prav ima pritožba, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec odvetniškim stroškom oškodovancev ni nasprotoval. Toženec je namreč že v prvi pripravljalni vlogi navedel, da oporeka tudi povrnitvi stroškov oškodovancev pri uveljavljanju njihovih odškodninskih zahtevkov, saj bi bili ti stroški nižji, če bi bila oškodovancem izplačana odškodnina, ki je skladna z višino odškodnin, ki se priznavajo za tovrstno škodo glede na težo poškodb in čas zdravljenja. Oškodovanki S. Ž. je bila izplačana odškodnina v višini 1.730,83 EUR ter stroški odvetniškega zastopanja v višini 826,20 EUR. S. H. je bila izplačana odškodnina v višini 2.000,00 EUR in priznani stroški zastopanja v višini 495,72 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na v tem postopku priznano odškodnino oškodovanki S. Ž. 1.017,37 EUR (467,37 EUR + 550,00 EUR) priznalo stroške odvetniškega zastopanja le v višini 485,63 EUR, ter oškodovancu S. H. glede na v tem postopku priznano odškodnino v višini 400,00 EUR, le v višini 99,14 EUR.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku izreka še za znesek 1.087,15 EUR (350,00 EUR + 340,57EUR + 396,58 EUR) s pripadki in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

17. Glede na spremembo sodbe na pritožbeni stopnji, znaša uspeh tožeče stranke 64,5% (po temelju je uspela v celoti, po višini pa je njen uspeh približno 29%). Upoštevajoč uspeh in odmerjene potrebne pravdne stroške tožnice v znesku 2.953,49 EUR, je tožeča stranka upravičena do povrnitve zneska 1.916,81 EUR, toženec pa glede na priznane potrebne pravdne stroške 2.790,74 EUR ter njegov uspeh (35,5%) do zneska 990,71 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan povrniti tožeči stranki še 926,10 EUR pravdnih stroškov.

18. Ker je pritožnik s pritožbo delno uspel, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP upravičen do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški toženca znašajo 474,91 EUR. Glede na njegov 31% pritožbeni uspeh je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti 147,22 EUR pritožbenih stroškov.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju ZOZP, 3 Poškodbe na obeh udeleženih vozilih se tako po višini kot tudi po barvi, ki je bila vidna na enem in drugem vozilu, ter po intenziteti ujemajo. 4 Prometna nesreča se je zgodila dne 9. 10. 2006, oškodovanci pa so bili zaslišani v maju 2014 oziroma juniju 2014. 5 Tožeča stranka niti ni pojasnila, kako naj bi se pri oškodovanki strah za izid zdravljenja pokazal, niti ne navede, da naj bi npr. njeno zdravljenje potekalo drugače od načrtovanja.