Jedro

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožeča stranka ne izpolnjuje zakonskega pogoja glede prebivanja v R Sloveniji, saj živi v tujini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožničini vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnica skupaj s svojim možem (umrl dne 15.8.1992) vložila pri oddelku za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je tožnica na dan 23.12.1990 sicer imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa je bilo ugotovljeno, da tožnica živi in dela v tujini. S tem pa ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. Zato tožena stranka tožničini vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni mogla ugoditi.

Tožnica v tožbi navaja, da je bila v letih od 1966 - 1968 sezonsko zaposlena v A. Februarja leta 1969 je odpotovala na začasno delo v Nemčijo. V Nemčiji je spoznala pok. moža se z njim poročila in imela dva otroka. Leta 1973 sta kupila parcelo v Republiki Sloveniji. Tam je zgradila hišo, v katero se je družina vselila leta 1981. Leta l984 je družina v Republiki Sloveniji na navedenem naslovu tudi prijavila stalno prebivališče. 9. aprila 1985 se je zaposlila v ..., kjer je bila zaposlena do 17.6.1989, ko je ponovno odšla k možu v Nemčijo, kjer se je tudi ponovno začasno zaposlila. Hčerki sta se v Sloveniji izučili in zaposlili. Obe hčerki sta dobili status državljana Republike Slovenije. Dne 15.8.1992 je nenadoma umrl mož, zato je ostala sama v Nemčiji. Na željo otrok bi se rada vrnila v Republiko Slovenijo za stalno. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje zakonitega pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnica kot državljanka druge republike namreč v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, kar izhaja iz njenih navedb v tožbi. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožničini vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Sodišče pojasnjuje tožnici, da njene tožbene navedbe ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.