Jedro

Že ugotovitev enega od razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 36. člena ZAzil, je dovolj za zavrnitev vloge za pridobitev azila v RS kot očitno neutemeljene in drugih razlogov niti ni treba presojati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. in 3. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) tožbi ugodilo, odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 19.7.2005, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnike oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena in 2. alineo 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) kot očitno neutemeljene zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34.člena ZAzil odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so tožniki Romi, muslimanske vere, državljani Srbije in Črne gore, da so nazadnje prebivali v B. na Kosovu ter da so po izjavah prvo tožnika in drugo tožnice zapustili izvorno državo zaradi problemov z albanskimi sovaščani, ki so jim verbalno grozili, med vojno leta 1999 pa so jim tudi uničili hišo. Strah jih je za življenje, ker so povsod preganjani, glavni razlog za njihovo preganjanje pa je po njihovem zatrjevanju to, da so Romi. Tožena stranka je na podlagi prošnje za azil in zaslišanja tožnikov sklepala, da razlogi, zaradi katerih tožniki vlagajo prošnjo za azil, ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo kot standard v azilnem postopku. Po presoji prvostopnega sodišča pa je takšno sklepanje tožene stranke preuranjeno. Navaja, da je v obravnavanem primeru tožena stranka sicer proučila Poročilo angleškega notranjega ministrstva, april 2005, ki ga povzema, ni pa pribavila poročila glede vračanja Romov v vas B. in tako ni ugotovila objektivnega stanja v tej vasi oziroma občini glede vračanja družine romske narodnosti. Ob upoštevanju tudi Poročil UNHCR, marec 2005, pa tožena stranka po presoji prvostopnega sodišča ni mogla obravnavati prošenj tožnikov za pridobitev azila v Republiki Sloveniji in odločiti v t.i. pospešenem postopku, ko tožniki uveljavljajo objektivno utemeljen strah pred preganjanjem zaradi romske narodnosti. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na razlog, da so tožniki lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo in povzema, v čem se izjave prvo tožnika in drugo tožnice razlikujejo, kar po presoji tožene stranke vzbuja resen dvom v verodostojnost njunih navedb. Ker tožena stranka tožnikoma ni predočila posameznih razlik v njunih izjavah, je preuranjeno sklepala, da je podan razlog zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je v obravnavani zadevi uporabila pravni standard preganjanja, kot se je izoblikoval v upravno sodni praksi na podlagi Direktive sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Direktiva) in definicije preganjanja, kot jo je opredelil J.C. Hathaway v knjigi Zakon o statusu begunca. Takšno opredelitev preganjanja je povezala z aktualnimi informacijami iz izvorne države, pri tem pa je uporabila zadnje dostopno poročilo, in sicer Poročilo angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za migracijo, o Kosovu, april 2005. Zato je sklepanje prvostopnega sodišča, da ni proučila aktualnih poročil, napačno. V postopku je proučila najaktualnejše poročilo, ki je bilo dostopno v času odločitve. Pospešeni postopek se lahko izpelje v primeru, ko zanj obstajajo utemeljeni razlogi. V obravnavanem primeru so bili takšni pogoji izpolnjeni, saj tožniki v azilnem postopku niso uspeli izkazati svoje splošne verodostojnosti oziroma kredibilnosti, ki pa je za presojanje ugotavljanja preganjanja ključnega pomena. Sklicevanje prvostopnega sodišča na to, da ni pribavila poročila glede vračanja Romov v vas B., je neutemeljeno, saj je sodišču znano, katera poročila, ki so verodostojna, objektivna in zaupanja vredna, je mogoče pridobiti in ustrezno proučiti. Poleg tega tožniki po njihovih navedbah niso ves čas živeli v tej vasi, ampak v Črni gori, in so se v to vas vračali le občasno. Prošnje za azil tožnikov je zavrnila po ugotovitvi, da niso prepričljivo in verodostojno predstavili razlogov, s katerimi so utemeljevali prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter da je zato utemeljena ugotovitev, da so na splošno neverodostojni. Da jim ne grozi preganjanje v izvorni državi, je mogoče sklepati že na podlagi izpovedbe prvo tožnika in drugo tožnice, ki sta jo podala v vlogi za azil, saj so navedene le nekonkretizirane, posplošene trditve. Vse izjave, podane tako v vlogi za azil, kot tudi na zapisnik, so jima bile prebrane, ter v zvezi s tem nista imela nobenih popravkov ali pripomb na sestavo zapisnika. Odločitev v obravnavani zadevi ne temelji zgolj na dejstvu, da sta prvo tožnik in drugo tožnica o določeni stvari različno ali pa neskladno izpovedala, temveč je njuna izpovedba v celoti neprepričljiva in nepovezana, nekatere trditve so nasprotne oziroma neskladne, tako v kontekstu izpovedbe enega prosilca, kot tudi v primerjavi z izpovedbo drugega. Ugotovitev splošne neverodostojnosti je v obravnavanem primeru utemeljena tudi z ugotovitvijo, da proučena relevantna objektivna situacija ne podpira izjav tožnikov, s katerimi sta utemeljevala razloge za priznanje azila, kot je v izpodbijani odločbi tudi v zadostni meri obrazloženo. Dodaja, da so tožniki dne 4.10.2005 samovoljno zapustili naslov v M., kjer so prebivali od 7.2.2005 dalje, in niso sporočili, kje sedaj prebivajo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in potrdi odločbo tožene stranke.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna in ni zakonita.

Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju, kar pristojni organ ugotavlja v rednem azilnem postopku. Pristojni organ pa lahko o stvari tudi takoj odloči v t.i. pospešenem postopku, če je podan kakšen od razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zazil in v takšnem primeru zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. V tako imenovanih pospešenih postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje obstoja razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v ZAzil taksativno našteti.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, po 2. alinei istega odstavka pa, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2 alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča so bile v obravnavanem primeru podane pravnorelevantne okoliščine za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Glede na podatke upravnih spisov je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča v zadostni meri obrazložila, zakaj ocenjuje, da tožniki ne izpolnjujejo kriterija preganjanja v smislu ZAzil, mednarodnih konvencij in Direktive. Posplošenih, nekonkretiziranih navedb tožnikov, da jih sovaščani in drugi verbalno nadlegujejo in da so povsod preganjani zato, ker so Romi, tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče šteti za preganjanje v smislu navedenih virov in sprejetih standardov v upravni in sodni praksi: to je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Preganjanje je torej trajna ali sistematična nesposobnost države, da bi posameznika zaščitila pred kršenjem ene od bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikom v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje in nadlegovanje v takšni meri in intenzivnosti, da bi to ustrezalo preganjanju v že navedenem obsegu. Verbalno nadlegovanje in žalitve, kot jih posplošeno navajata prvo tožnik in drugo tožnica, pa še ne pomeni, da gre za diskriminacijo v smislu Ženevske konvencije in zato tudi ni izkazan utemeljen strah tožnikov pred preganjanjem v izvorni državi zaradi njihove rase, vere, nacionalnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju ali posebni socialni skupini. Pavšalnega zatrjevanja o preganjanju, če bi se vrnili v izvorno državo, pa tudi ni mogoče šteti za subjektivno utemeljen strah pred preganjanjem, saj bi tožniki tudi v primeru zatrjevanega preganjanja v izvorni državi lahko poiskali zaščito pri pristojnih državnih organih. Da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil-u pa je mogoče sklepati že na podlagi njihove vloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka tudi proučila aktualna poročila o situaciji na Kosovu (Poročilo angleškega notranjega ministrstva o Kosovu, april 2005) iz katerega tudi izhaja, da je na splošno na Kosovu dovolj zaščite za vse Rome, saj so UNMIK, KFOR in KPS tam še vedno prisotni in zagotavljajo zaščito in pravne mehanizme za odkrivanje, sodno preganjanje in kaznovanje preganjanja, vsem etničnim skupinam, vključujoč Rome. Po presoji pritožbenega sodišča za presojo v obravnavani zadevi tudi ni bistveno, kot zmotno navaja prvostopno sodišče, da tožena stranka ni proučila, kakšen je položaj Romov v kraju B., od koder prihajajo tožniki, saj to niso bistvene okoliščine za morebitno opredelitev, da so tožniki preganjani v izvorni državi v smislu ZAzil. Tožena stranka je ugotovila, da gre v obravnavani zadevi za zavajanje in zlorabo azilnega postopka tudi po 2. alinei 36. člena ZAzil. Ugotovila je, da so bile izjave prvo tožnika in drugo tožnice o okoliščinah, ki jih povzema, različne, neskladne in v celoti neprepričljive, kar vzbuja resen dvom v verodostojnost njunih navedb. Dolžnost prosilcev za azil, skladno s 3. odstavkom 29. člena ZAzil je, da morajo podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo, če ni dokazov, o čemer sta bila prvo tožnik in drugo tožnica poučena že ob vložitvi prošnje za azil. Že ugotovitev enega od razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 36. člena ZAzil pa je po presoji pritožbenega sodišča dovolj za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene in drugih razlogov niti ni treba presojati.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru dejansko stanje v bistvenih točkah popolno ugotovila in je zato prvostopno sodišče neutemeljeno ugodilo tožbi tožnikov, izpodbijano odločbo tožene stranke pa nepravilno odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. S tem je prvostopno sodišče kršilo materialni zakon, to je določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.