Jedro

za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju je odločilen zgolj odgovor na vprašanje, ali so bili v vsebini razmerja med pravdnima strankama po svojih zunanjih znakih podani elementi delovnega razmerja v smislu drugega odstavka 1. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR), in ne, ali je med njima obstajalo delovno razmerje tudi v formalnem smislu, in torej tudi ne, ali je toženec izpolnjeval vse zakonske pogoje za opravljanje svoje dejavnosti in za zaposlovanje delavcev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da prvi odstavek izreka sedaj v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki:plačati znesek 21.031,55 EUR (enaindvajsettisočenaintrideset 55/100) z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska tolarske protivrednosti – 5.040.000,64 SIT (petmilijonovštiridesettisoč 64/100) od 26.3.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (to je po 13,5 odstotni obrestni meri), od 28.6.2003 do 31.12.2006 pa z vsakokrat veljavnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter od zneska v eurih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni; povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.886,64 EUR (tisočosemstošestinosem-deset 64/100) v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ V preostalem delu se pritožba zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 20,16 EUR (dvajset 16/100) v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter odločilo, da je dolžan toženec tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 22.033,06 EUR (prej 5.280.000,00 SIT), vključno z zamudnimi obrestmi od 26.3.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero (t.j. po 13,5% obrestni meri), od 28.6.2006 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter mu povrniti pravdne stroške v višini 2.049,36 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (prvi odstavek izreka). V presežku od prisojenega zneska do vtoževanih 8.800.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je po svojem pooblaščencu odvetniku pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ugovarjal je pasivno legitimacijo z navedbami, da v času obravnavanega dogodka ni bil ne samostojni podjetnik, ne lastnik oz. solastnik kakšnega drugega gospodarskega subjekta, vsled česar tudi ni mogel zaposlovati delavcev. Tožnik tako pogodbe o zaposlitvi s tožencem ni imel sklenjene in je na objektu, kjer se je poškodoval, delal povsem samovoljno in izključno na lastno odgovornost. Svojo dejavnost je tožnik opravljal na črno in je bil le član delovne skupine, ki je prevzemala določene posle po Sloveniji, pri čemer so se vsi člani te skupine dobro zavedali, da za tovrstna dela niso usposobljeni, da zanje nimajo potrebne izobrazbe ter delovnih izkušenj. Tožnik bi moral odškodninski zahtevek nasloviti na lastnika objekta, saj je le-ta organiziral delo ter najemal delovno silo na črno. V nadaljevanju pritožbenih navedb je toženec zatrjeval večji delež tožnikove sokrivde z utemeljitvijo, da je tožnik delavec z 20 letnimi delovnimi izkušnjami, zaradi česar so mu pravila varnega dela gotovo poznana. Razen tega je tožnik poznal teren, vključno z njim povezanimi riziki. Tožnik bi moral zato delo odkloniti, ker pa je kljub rizikom pristopil k delu, je k nastanku škodnega dogodka prispeval sam v celoti in ne le v obsegu 40% oz. je njegov soprispevek vsaj 90%. Toženec je grajal še višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti. Po njegovem stališču je v teh postavkah odškodnina odmerjena previsoko; iz naslova strahu bi bil tožnik upravičen kvečjemu do odškodnine v višini 600.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa je odmera previsoka vsaj za 400.000,00 SIT. Glede na navedeno je toženec predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa naj, ob upoštevanju večjega soprispevka tožnika, slednjemu prisodi le odškodnino v neizpodbijani višini, naloži pa mu naj tudi povračilo pritožbenih stroškov, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na pritožbo je ob zavzemanju za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene tožnik izpostavil, da toženec šele v pritožbi navaja, da bi moral tožnik zahtevati odškodnino od investitorja, dejstvo, da v času škodnega dogodka toženec ni imel statusa podjetnika, pa slednjega odškodninske odgovornosti še ne razbremenjuje. Glede tožnikovega prispevka k nastalemu škodnemu dogodku je poudaril, da se predpisi o varnosti pri delu za delavca ne morejo presojati po strožjih kriterijih kot za delodajalca, zlasti še, ker je šlo za nevarno delo na višini, sama odškodnina pa je po navedbah tožnika odmerjena prej v prenizkem kot v previsokem znesku.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede temelja odškodninske odgovornosti Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, izhajajočim iz v pravdnem postopku uveljavljenega razpravnega načela, mora vsaka stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke ali s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika, ter predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP), ob upoštevanju, da morajo biti navedbe in dokazni predlogi podani pravočasno. V skladu z 286. členom ZPP mora namreč stranka vsa dejstva in dokaze navesti in se hkrati izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku, sicer se ne upoštevajo. Še bolj kot v postopku na prvi stopnji pa je navajanje novih dejstev in dokazov omejeno v pritožbenem postopku – mogoče je le, v kolikor pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel podati pravočasno, t.j. v skladu s citiranim 286. členom ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na to, da toženec tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi naj delo organiziral lastnik nepremičnine, na kateri je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, ki bi naj tudi „najemal delovno silo na črno“, navajal, niti izkazal pa prav tako ni, da teh trditev brez svoje krivde ni mogel podati že prej, slednjih pri obravnavanju utemeljenosti pritožbe ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbena zatrjevanja, da toženec v času škodnega dogodka ni imel ne statusa samostojnega podjetnika, niti ni bil družbenik kakšnega drugega gospodarskega subjekta in da je tožnik delo opravljal „na črno“, toženca odškodninske odgovornosti ne razbremenjujejo. Kot je v izčrpnih materialnopravno pravilnih razlogih poudarilo že sodišče prve stopnje, je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju odločilen zgolj odgovor na vprašanje, ali so bili v vsebini razmerja med pravdnima strankama po svojih zunanjih znakih podani elementi delovnega razmerja v smislu drugega odstavka 1. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR), in ne, ali je med njima obstajalo delovno razmerje tudi v formalnem smislu, in torej tudi ne, ali je toženec izpolnjeval vse zakonske pogoje za opravljanje svoje dejavnosti in za zaposlovanje delavcev. Glede na izpovedbe tekom postopka zaslišanih prič, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo (drugi odstavek na strani 3 obrazložitve sodbe), iz katerih izhaja, da se je toženec v okviru svoje neregistrirane dejavnosti ukvarjal z barvanjem fasad in napuščev in da je sam organiziral vse v zvezi z deli, ki so se opravljala, vključno z zagotovitvijo potrebne delovne sile in delovnih sredstev, ob hkratni ugotovitvi, da je tožnik v okviru teh del obravnavanega dne barval napušč stanovanjske hiše za račun toženca, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju elementov delovnega razmerja med tožnikom kot „delavcem“ in tožencem kot „delodajalcem“. Zlasti je podan element prostovoljnosti vključitve v delovni proces, ki ga je toženec smiselno izpodbijal z zatrjevanjem tožnikovega samovoljnega dela na objektu, kjer se je poškodoval. S tožnikovim pristopom k opravljanju del namreč navedena predpostavka ni podana le na tožnikovi strani, ampak tudi na toženčevi, saj slednji ni ne zatrjeval, še manj pa dokazal (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP), da tožniku opravljanja del ne bi dovolil. Če ne na podlagi izrecnega dogovora, je torej obravnavana predpostavka izpolnjena vsaj s konkludentnim ravnanjem pravdnih strank, kar pa za obstoj značilnosti delovnega razmerja povsem zadošča. Pri tem je še dodati, da je v samem razmerju med pravdnima strankama nenazadnje obstajal tudi element odplačnosti, saj je, kot je razvidno iz podatkov spisa, tožnik od toženca za opravljeno delo prejemal plačilo, kar je, še zlasti v odsotnosti pisne pogodbe o zaposlitvi, močan konkludentni izraz volje strank za vstop v delovnopravne relacije.

Glede soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku Že ZTPDR nalaga delodajalcu dolžnost, da organizira delovni proces na način, ki zagotavlja varnost pri delu, ter da v ta namen ustvarja delovne pogoje in izvaja potrebne ukrepe za varstvo pri delu, ki bodo zagotovili psihofizično zdravje in osebno varnost delavcev (38. člen ZTPDR), podrobneje pa delodajalčeve, pa tudi delavčeve dolžnosti v tej zvezi urejajo predpisi o varstvu pri delu. Dolžnosti, ki jih ti nalagajo v delovni proces vključenim osebam, so bistveno večje za delodajalca, kar je tudi razumljivo glede na njegov položaj in vlogo v tem razmerju (organizacija in vodenje dela, opravljanje dela za njegov račun...). Delodajalec je tisti, ki mora zagotoviti ustrezna delovna sredstva in ustrezno nadzorovati delovni proces, delavec pa je zagotovljene varnostne ukrepe dolžan spoštovati in se ravnati po navodilih za zagotovitev varstva pri delu. V kolikor potrebni varnostni ukrepi niso bili izvedeni in je zaradi tega ogroženo delavčevo življenje in zdravje, ima delavec pravico odkloniti delo, ne pa tudi te dolžnosti (33. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD), kot v pritožbenih navedbah zatrjuje toženec. Če delavec z delom nadaljuje, to še ne pomeni oprostitve (ekskulpacije) delodajalčeve odškodninske odgovornosti, v kolikor je slednji zakrivil nevarne delovne pogoje, ampak kvečjemu delno razbremenitev le-te (205. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 192. členom ZOR).

V obravnavanem primeru je tožnik barval napušč stanovanjske hiše zgolj ob uporabi lestve, ki glede na naravo in mesto dela (na višini) že sama po sebi ni zagotavljala varnega dela, še manj pa upoštevajoč (ne)možnost njene varne postavitve zaradi neravnega terena okoli te hiše. Pritrditi je sicer razlogom sodišča prve stopnje o malomarnem ravnanju tožnika, ko je v takšnih okoliščinah kljub svojim dolgoletnim delovnim izkušnjam s tovrstnimi deli in zavedanju o potrebnosti ustreznega zavarovanja delovnega mesta z varnostim odrom pristopil k delu, pri čemer pa je vendarle potrebno upoštevati njegovo prizadevanje k varnejši uporabi razpoložljivih delovnih sredstev (lestve), ko je v danih pogojih z ravnanjem terena skušal stabilizirati postavljeno lestev in s tem zmanjšati nevarnostni riziko. Hkrati je potrebno upoštevati, da je nevarno situacijo ustvaril toženec sam, ko v funkciji „delodajalca“ ni zagotovil niti minimalnih standardov varnosti pri delu, prilagojenih delu na višini (npr. zagotovitev varovanih delovnih odrov, ustreznih lestev, ki bi bila bolje zavarovana na spodnjem delu in/ali pripeta na zgornjem delu...), poskrbel pa tudi ni za ustrezno nadzorstvo nad izvajanjem del, kar vse je v bistveno večji meri prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Glede na navedeno ni pritrditi pritožbeni graji tožnikovega soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku, še več – po oceni sodišča druge stopnje je tožnikov soprispevek celo manjši, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje, ker pa se je zoper sodbo pritožil le toženec, sodišče druge stopnje deleža tožnikove sokrivde ni spreminjalo (359. člen ZPP).

Glede odločitve o prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določila 200. člena ZOR, kot je razvidno iz obrazložitve, ko je sledilo mnenju izvedenca, ki je ugotavljal tudi morebitne tožnikove težave v prihodnje, ter tožnikovi izpovedbi o njegovih še vedno prisotnih težavah, pa je upoštevalo tudi določila 203. člena ZOR. V 200. členu ZOR so najprej naštete pravno priznane oblike nepremoženjskih škod, določeno pa je, da se pravična denarna odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (subjektivni kriterij). Drugi odstavek 200. člena ZOR določa še dodatne kriterije, in sicer mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine (pozitivni kriterij) in namen odškodnine ter tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (negativni kriterij – oba skupaj objektivna kriterija). V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami, in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca oz. primer (individualizacija v ožjem pomenu). V skladu z 203. členom ZOR pa sodišče prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo le-ta trajala tudi v bodoče. Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode in na njihovi podlagi uporabljen pravni standard „pravične denarne odškodnine“ pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane odločbe v navedenem obsegu sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri prisoji denarne odškodnine v izpodbijanih postavkah, t.j. za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti; v teh postavkah je namreč po oceni sodišča druge stopnje odškodnina odmerjena previsoko.

V posledici obravnavanega padca je tožnik utrpel številne telesne poškodbe (odprt zdrobitveni zlom desne golenice 3. stopnje s posledičnim defektom kože na desni golenici, odmrtjem golenice, stalnim vnetjem kostnega mozga in kosti desne golenice ter izločanjem gnoja iz desne golenice), klasificirane po mnenju tekom postopka postavljenega izvedenca kot posebno hude telesne poškodbe. Iz naslova strahu je sodišče prve stopnje tožniku priznalo zahtevano odškodnino v celoti, t.j. v višini 4.172,93 EUR (prej 1.000.000,00 SIT). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (drugi odstavek na strani 5 in prvi odstavek na strani 6), je tožnik utrpel intenziven primarni strah, utrpljen v posledici padca z višine in težke poškodbe noge (odprt zlom), trajajoč vse do zdravniške oskrbe v bolnišnici. Sekundarni strah srednje stopnje je tožnik trpel v kumulativnem trajanju treh mesecev (ob vsakokratnih operacijah, povezanih s številnimi komplikacijami pri zdravljenju), lažje stopnje pa v obdobju 10 – 12 mesecev po poškodbi. Upoštevajoč okoliščine neposredno ob škodnem dogodku ter dogajanje po njem, vključno z okoliščinami v zvezi z zdravljenjem, tožnikovo negotovost glede nadaljnje funkcionalnosti poškodovane okončine ter v sodni praksi priznavane odškodnine v primerljivih primerih sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožniku priznana odškodnina iz obravnavane postavke odmerjena v previsokem znesku. Ob hkratnem upoštevanju intenzitete strahu in njegovega trajanja predstavlja primerno denarno odškodnino iz obravnavane postavke znesek 800.000,00 SIT oz. sedaj 3.338,34 EUR, zato je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo ter na prvi stopnji priznano odškodnino iz te postavke znižalo.

S priznanjem odškodnine v zahtevani višini, t.j. v višini 3.338,34 EUR (prej 800.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti je po oceni sodišča druge stopnje previsoko odmerjena odškodnina tudi v tej postavki. Tožnik je utrpel deformacijo desne spodnje okončine v predelu gležnja oz. spodnjega dela goleni, kar po mnenju izvedenca predstavlja skaženost srednje stopnje, ki je vidna ob nošnji kratkih hlač ali odprtih obuval. Postoperativne brazgotine so pri tožniku nadalje ostale tudi v predelu leve zgornje okončine, spredaj neposredno nad kolki in v predelu ledij, pri čemer v zvezi s temi brazgotinami izvedenec navaja, da so blede ter slabo vidne (predstavljajo kozmetski defekt) in so prav tako vidne zlasti v poletnem času, pri nošnji oblačil s kratkimi rokavi. Stalne duševne bolečine lažje stopnje tožnik trpi še zaradi motene hoje – rahlega šepanja. Zaradi brazgotin je torej tožnik sicer res izpostavljen neprijetnim reakcijam okolja na njegovo zunanjost, zlasti v poletnem času in v intimnih razmerjih, vendarle pa je potrebno upoštevati, da so brazgotine lahko večinoma zakrite z oblačili in torej okolju nevidne. Ob hkratnem upoštevanju nizke intenzitete tožnikovega šepanja, njegove starosti (38 let ob škodnem dogodku), ki kaže, da gre za zrelejšo osebo, ki ni šele v fazi vstopanja v relacije širšega družbenega okolja, ter primerljivih primerov sodne prakse sodišče druge stopnje tako zaključuje, da predstavlja primerno denarno odškodnino iz obravnavane postavke znesek 600.000,00 SIT oz. sedaj 2.503,75 EUR, vsled česar je pritožbi v tem delu ugodilo in na prvi stopnji priznano odškodnino iz te postavke znižalo.

Ker je torej sodišče druge stopnje pritožbi toženca delno ugodilo in odškodninov izpodbijanih postavkah nepremoženjske škode znižalo, je temu ustrezno spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari, kot je razvidno iz izreka te sodbe (četrta točka 358. člena ZPP). Skupni denarni znesek pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti tožnika, ki jo je dolžan plačati toženec, znaša tako 35.052,58 EUR, kar predstavlja 42,97 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča prve stopnje (povprečna neto plača na zaposlenega v Republiki Sloveniji za mesec januar 2007 znaša 815,68 EUR), oz. ob upoštevanju tožnikovega soprispevka (v višini 40%) 21.031,55 EUR, s čimer je izpolnjen tudi pogoj objektivne pogojenosti odškodnine.

Spremenjeni monetarni zakonodaji ustrezno je bilo potrebno prilagoditi tudi spremenjen izrek izpodbijane sodbe. Ob začetku pravdnega postopka je bil namreč na območju Republike Slovenije kot zakonito plačilno sredstvo določen tolar (prvi odstavek 1. člena Zakona o denarni enoti Republike Slovenije) in v tej valuti je bil pravilno postavljen tožbeni zahtevek. Ker pa je bil s 1.1.2007 zaradi spremembe monetarne zakonodaje uveden euro, ki je nadomestil tolar kot zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (1. do 3. člen Zakona o uvedbi eura - ZUE), je sodišče druge stopnje v posledici spremembe sodbe sodišča prve stopnje tožnici prisojeno glavnico preračunalo po tečaju zamenjave(1) in jo zapisalo v eurih, zakonske zamudne obresti pa je do 31.12.2006 priznalo od glavnice, izražene v tolarjih, od 1.1.2007 pa od glavnice, izražene v eurih. V tej zvezi je še dodati, da je zakonske zamudne obresti sodišče prve stopnje priznalo od 26.3.2002 dalje, pri čemer jih je od 26.3.2002 do 27.6.2003 priznalo v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (t.j. za 13%), od tedaj dalje pa tečejo v višini vsakokrat veljavne obrestne mere. Pri datumski določitvi nadaljnjega teka zakonskih zamudnih obresti v izreku sodbe pa je pri zapisu letnice („...od 28.6.2006...“) prišlo očitno do pisne napake, saj bi se moral zapis pravilno glasiti „...od 28.6.2003...“, zato je ta zapis sodišče druge stopnje pri ponovnem oblikovanju izreka ustrezno popravilo.

V posledici odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Ob upoštevanju spremembe odločitve je tožnik v pravdi uspel s 57,28 %, toženec pa s 42,72 %, zato je dolžan toženec tožniku ob upoštevanju neprerekano priznanih potrebnih pravdnih stroškov v znesku 4.442,23 EUR povrniti 2.544,51 EUR, tožnik pa je dolžan tožencu ob upoštevanju tožencu neprerekano priznanih potrebnih pravdnih stroškov v znesku 1.539,95 EUR povrniti 657,87 EUR. Po opravljenem medsebojnem pobotu pravdnima strankama priznanih pravdnih stroškov je tako toženec dolžan tožniku povrniti 1.886,64 EUR.

O toženčevih stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP, drugega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST). Upoštevajoč višino na pritožbeni stopnji obravnavanega zahtevka, t.j. celotna tožniku prisojena odškodnina (22.033,06 EUR), mu je kot potrebne priznalo 750 točk za sestavo pritožbe (1. točka tarifne številke 21 OT) ter 50 točk za poročilo stranki (1.a točka tarifne številke 39 OT), skupno torej 800 točk, kar ob veljavni vrednosti točke (0,459 EUR) znaša 367,20 EUR. K temu znesku je sodišče druge stopnje prištelo še materialne stroške v vrednosti 16 točk (tretji odstavek 13. člena OT) in 20% DDV, kar skupaj znaša 80,78 EUR, ni pa mu priznalo priglašene takse za pritožbo, saj po podatkih spisa le-ta ni bila plačana. Skupaj je tako sodišče druge stopnje tožencu priznalo 447,98 EUR kot potrebnih pritožbenih stroškov, ker pa s pritožbo ni uspel v celoti, ampak upoštevajoč izpodbijani znesek (22.033,06 EUR) s 4,5%, mu je dolžan tožnik povrniti 20,16 EUR. Plačati jih je dolžan v roku 15. dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila (313. člen ZPP)(2). Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato o njih sodišče druge stopnje ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

op. št. 1 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro (Uredba Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11.7.2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro, v zvezi z 2. členom ZUE).

op. št. 2 Tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006.