Jedro

Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja sicer izhaja očitek, da je obdolženka ravnala tako kot je opisano zato, da bi drugega vznemirila, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to ni lastno le kaznivemu dejanju grožnje po prvem v zvezi z drugim odstavkom 135. člena KZ, ampak je to lastno tudi prekršku iz 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (nasilno in drzno vedenje), saj je povzročitev občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, element tudi prej navedenega prekrška (1. odstavek 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru - ZJRM-1), na kar pravilno opozarja pritožnik v pritožbi. V obravnavani zadevi se obdolženki ne očita večja intenzivnost delovanja od tistega za katero je bila že spoznana za odgovorno za prekršek, saj je obdolženka tudi s storjenim prekrškom posegla v telesno in duševno celovitost oškodovanke. Res je, kar navaja izpodbijana sodba, da je oškodovanka pri tem utrpela še posledice – izpuljenje las, vendar navedeno ne more biti odločilno glede na dejstvo, da je v obravnavani zadevi prišlo do pretepa, pri katerem je oškodovanka aktivno sodelovala, pretep pa je, glede na določilo 2. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, medsebojno izmenjavanje udarcev, brc ali podobna uporaba fizične sile med dvema ali več osebami, na kar tudi pravilno opozarja pritožnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obdolženo D.Ć. po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da je z grdim ravnanjem, zato da bi drugega vznemirila in resno zagrozila, da bo napadla njegovo življenje ali telo, s tem, da je dne 1.12.2013 ob približno 01.00 uri v prostorih Prostovoljnega gasilskega društva M., v M. napadla Š.Š. in sicer tako, da jo je zgrabila za šop las, jo lasala, pri tem na njo kričala in ji izpulila šop las izza desnega ušesa, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje grožnje iz prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženo D.Ć. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje grožnje iz prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 135. člena KZ-1 ter ji je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je, po drugem odstavku 135. člena KZ-1, določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da se obdolženko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženkin zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter obtožni predlog zavrže oziroma podrejeno pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, v vsakem primeru pa obdolženko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo ne bis in idem glede na to, da se dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja prekriva z dejanskim stanjem prekrška iz tretjega odstavka 6. člena Zakona o javnem redu in miru, zaradi katerega je bil obdolženki izdan plačilni nalog Policijske postaje z dne 1.12.2013, pri čemer ji je bilo naloženo plačilo globe v višini 417,29 EUR oziroma po polovičnem znesku 208,65 EUR.

Iz zgoraj navedenega (pravnomočnega) plačilnega naloga izhaja sledeči opis dejanskega stanja prekrška: „Dne 1.12.2013 ob 1.30 uri je Š.Š. šla na WC, za njo je prišla D.Ć. in jo v WC-ju napadla s tem, da jo je prijela za lase in jo cukala in lasala. Da bi se Š.Š. napada ubranila, je prijela za lase D.Ć.. Zatem je prišla A.Š. in ju ločila in preprečila nadaljnje pretepanje.“. Dejanski stan obravnavanega kaznivega dejanja pa je sledeč: „Obdolžena D.Ć. je z grdim ravnanjem, zato da bi drugega vznemirila in resno zagrozila, da bo napadla njegovo življenje ali telo, s tem, da je dne 1.12.2013 ob približno 1.00 uri v prostorih Prostovoljnega gasilskega društva M., v M. napadla Š.Š. in sicer tako, da jo je zgrabila za šop las, jo lasala, pri tem nanjo kričala in ji izpulila šop las izza desnega ušesa“.

Upoštevaje navedeno dejansko stanje prekrška, za katerega je bila obdolženka že spoznano za odgovorno in dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da se dejansko stanje prekrška in dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja prekrivata, saj opis dejanja kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe ne vsebuje drugih elementov zakonskega dejanskega stanu, ki bi bili lastni le kaznivem dejanju grožnje po prvem v zvezi z drugim odstavkom 135. člena KZ-1. Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja sicer izhaja očitek, da je obdolženka ravnala tako kot je opisano zato, da bi drugega vznemirila, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to ni lastno le kaznivemu dejanju grožnje po prvem v zvezi z drugim odstavkom 135. člena KZ, ampak je to lastno tudi prekršku iz 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (nasilno in drzno vedenje), saj je povzročitev občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, element tudi prej navedenega prekrška (1. odstavek 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru - ZJRM-1), na kar pravilno opozarja pritožnik v pritožbi. V obravnavani zadevi se obdolženki ne očita večja intenzivnost delovanja od tistega za katero je bila že spoznana za odgovorno za prekršek, saj je obdolženka tudi s storjenim prekrškom posegla v telesno in duševno celovitost oškodovanke (1). Res je, kar navaja izpodbijana sodba, da je oškodovanka pri tem utrpela še posledice – izpuljenje las, vendar navedeno ne more biti odločilno glede na dejstvo, da je v obravnavani zadevi prišlo do pretepa, pri katerem je oškodovanka aktivno sodelovala, pretep pa je, glede na določilo 2. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, medsebojno izmenjavanje udarcev, brc ali podobna uporaba fizične sile med dvema ali več osebami, na kar tudi pravilno opozarja pritožnik.

Pritožbeno sodišče torej pritrjuje pritožniku, da so v obravnavani zadevi podana identična oziroma bistveno enaka dejstva, za katera je bila obdolženka že spoznana za odgovorno za prekršek v zvezi z istim historičnim dogodkom. Gre za isto stvar. Ker je pritožbena trditev v delu, ki se nanaša na kršitev načela ne bis in idem utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Izrek o stroških kazenskega postopka ima podlago v prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.

op. št. 1: Kot izhaja iz drugega odstavka 1. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru je namen zagona tudi varovanje pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika.