Jedro

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče pritrjuje tožeči stranki, da ni mogla posegati v delilnik, istočasno pa meni, da delilnik posredovan s strani ni vseboval soglasja vseh odjemalcev za delitev stroškov. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Tožeča stranka v sporazumno določen delilnik nikakor ne more posegati, vendar pa mora preveriti in zanesljivo ugotoviti ali je delilnik, ki je bil predložen res določen sporazumno, torej, da so se z njim strinjali vsi etažni lastniki, ki so priključeni na odjemno mesto. Tega pa tožeča stranka v tem postopku ni dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr. št. z dne razveljavilo v naložitvenem delu in v izreku o stroških ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 5.700,00 SIT pravdnih stroškov.

Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Izrecnih pritožbenih razlogov ne uveljavlja, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

Dopolnitve pritožbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena po izteku pritožbenega roka.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je natančno in skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja: V tem pravdnem postopku gre za spor majhne vrednosti in sodišče prve stopnje je postopek tudi vodilo po pravilih določenih v 30. poglavju Zakona o pravdnem postopku - ZPP (člen 442 do 458). Sodba se sme zato izpodbijati samo zaradi kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela ustrezne podlage - pisnega sporazuma o načinu delitve in obračunu stroškov ogrevanja. Gre za dejansko ugotovitev, ki je tožnica v pritožbi ne more več izpodbijati. V tem pravdnem postopku ni sporno, da je tožeča stranka tožencu že pred spornim obdobjem (december 2002 - april 2003) dobavljala toplotno energijo, stroške pa je razdeljevala po površini stanovanja (za ogrevanje) in številu oseb (za porabo tople vode). Takšno dejansko ugotovitev ima tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe (drugi odstavek na četrti strani sodbe) in je s pritožbo ni več mogoče izpodbijati. Stroški ogrevanja so se torej do spora obračunavali po določenem ključu, ki pa ga je tožeča stranka v kurilni sezoni 2002/2003 spremenila. Bistveno vprašanje za to pravdno zadevo je ali je bila sprememba ključa razdeljevanja stroškov ogrevanja s strani tožeče stranke opravljena v skladu z določbo 15. člena Splošnih pogojev tožeče stranke ali ne.

Po pritožbenem stališču tožeče stranke sodišče napačno razlaga določilo pogodbe o dobavi in sprejemu toplote podpisane leta 2000 in sicer njen 10 A in 10 B člen. V členu 10 A je določen način delitve stroškov ogrevanja v primeru, ko odjemalci skupnega odjemnega mesta ne predlagajo sporazumno delilnika in sicer za ogrevanje po ogrevalni površini in za sanitarno vodo po številu oseb. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da takšen zapis v pogodbi pomeni, da morajo odjemalci skupnega odjemnega mesta v kolikor želijo drugačno obračunavanje (kakor po m2 oziroma številu oseb) predložiti sporazumno izdelan delilnik, pri čemer sporazumno pomeni, da morajo z delilnikom torej z načinom delitve stroškov soglašati vsi odjemalci skupnega odjemnega mesta. Tolmačenje tožeče stranke, da sporazumno ne pomeni 100 % soglasja je napačno, pri čemer pa pritožbeno sodišče le še pripominja, da tožeča stranka ni dokazala niti, da ima soglasje lastnikov katerih solastniški deleži predstavljajo več kot polovico vrednosti večstanovanjske hiše (prvi odstavek 33. v zvezi s 24. členom Stanovanjskega zakona - SZ - Ur. list RS, št. 18/91). Toženec je zatrjeval, da tožeča stranka takšnega soglasja nima (da soglasij niso podpisali vsi lastniki stanovanj, ki so v solastnini več oseb, da so nekatera soglasja podpisali najemniki in ne lastniki). Tožeča stranka za svojo trditev o večinskem soglasju ni niti predlagala niti predložila nobenega dokaza, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da večinskega soglasja ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani (212. člen ZPP).

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče pritrjuje tožeči stranki, da ni mogla posegati v delilnik, istočasno pa meni, da delilnik posredovan s strani ni vseboval soglasja vseh odjemalcev za delitev stroškov. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Tožeča stranka v sporazumno določen delilnik nikakor ne more posegati, vendar pa mora preveriti in zanesljivo ugotoviti ali je delilnik, ki je bil predložen res določen sporazumno, torej, da so se z njim strinjali vsi etažni lastniki, ki so priključeni na odjemno mesto. Tega pa tožeča stranka v tem postopku ni dokazala.

Trditev tožeče stranke, da je toženec sam sklenil pogodbo z izbranim izvajalcem in ga tudi pooblastil za obračun količin po delilniku predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, taka trditev pa je tudi v nasprotju z določilom 453. člena ZPP.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.