Jedro

Prepiri oziroma provokacije, ki so zgolj na ravni izrečenih besed, ne opravičujejo telesnega obračunavanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek odškodnine zniža za 765,00 EUR in sedaj znaša 585,00 EUR, v preostalem delu pa se toženi zahtevek zavrne; -v II. točki izreka pa tako, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 502,37 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma zniža prisojeno odškodnino, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da znaša tožničin soprispevek k nastanku škode le 10%. Poudarja, da je tožnica začela spor, da je prišla za njim v delavnico in ga podila iz nje, da se ji je umaknil v stanovanje, kamor mu je zopet sledila, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato meni, da je tožničin prispevek k škodnemu dogodku bistveno večji. Nadalje meni, da tožnica v obravnavanem dogodku ni utrpela pravno priznane škode, saj ji je nastala le neznatna škoda. Pojasnjuje, da je tožnica utrpela le plitvo odrgnino, zaradi katere ni mogla trpeti telesnih bolečin. Tudi tožnica je izpovedala, da so bile telesne bolečine pekoče le dan po dogodku in da je trpela predvsem psihično. Prav tako meni, da tožnica ni utrpela pravno priznanega strahu. Odškodnina za strah, ki ni bil intenziven oziroma ki je bil intenziven, a kratkotrajen, se namreč ne priznava. Navaja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se ga tožnica tako zelo bala, kot poizkuša prikazati v tem postopku, in da bi se ji porušilo duševno ravnovesje, saj bi si v takšnem primeru zagotovo poiskala strokovno pomoč. Tudi če se ga je tožnica res bala, se ga je zaradi nekega drugega konflikta med njima, ki ni povezan z obravnavanim. V nadaljevanju se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine, saj meni, da je ta glede na ugotovljeno škodo previsoka. Posledično se pritožuje še zoper odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da znaša višina tožničinega soprispevka k nastali nepremoženjski škodi, katere plačilo zahteva od toženca, 10% (171. člen v zvezi s 185. členom Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Toženec se v pritožbi neutemeljeno zavzema za višji tožničin soprispevek. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da je konfliktno situacijo povzročila tožnica, saj je ona začela kričati na toženca, ki se ji je zato celo umikal (iz garaže v stanovanje in nato nazaj v garažo), tožnica pa mu je ves čas sledila in nanj kričala. Vendar pa je toženec na opisano tožničino ravnanje, ki je ostalo na ravni besednega izzivanja, reagiral s fizičnim napadom nanjo (na vrat ji je nastavil kos železa in ji z njim potegnil po vratu ter ji tako prizadejal odrgnino), s čimer je presegel dopustno reakcijo na tožničino izzivanje, zato višji soprispevek ni utemeljen. Toženec namreč kljub neprimernem tožničinem obnašanju ne bi smel reševati konflikta z uporabo fizične moči. Toženec je posegel po sili, zato je v pretežni meri odgovoren za nastalo škodo. Prepiri oziroma provokacije, ki so zgolj na ravni izrečenih besed, ne opravičujejo telesnega obračunavanja.

6. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da tožnica v obravnavanem škodnem dogodku ni utrpela pravno priznane škode. Res pa je, da je utrpela zelo majhno škodo, zato je utemeljen (podredni) pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo previsoko odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo.

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da višina odškodnine ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Konkretizacijo slednje zahteve omogoča sodna praksa z izoblikovanim razmerjem med večjimi in manjšimi škodami in odškodninami zanje.

8. Tožnica je trpela telesne bolečine le dan po dogodku, vendar pa je zaradi rane, ki ji jo je prizadejal toženec, morala k dežurnemu zdravniku (rana je zakrvavela) in deset dni nositi obliže, kar predstavlja nevšečnosti pri zdravljenju. Navedeno v skladu s 179. členom OZ utemeljuje odmero denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, vendar, kot rečeno, v nižjem znesku, kot ga je tožnici iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje (500,00 EUR). Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica za opisane pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju upravičena do denarne odškodnine v znesku 150,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina ustreza navedenim merilom iz 179. člena OZ in predstavlja pravično zadoščenje za tožnici nastalo škodo.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnica utrpela pravno priznan primarni strah, torej strah, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku. Strah mora biti intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka. Tožnica je s svojo izpovedbo dokazala, da je ob tem, ko ji je toženec na vrat potisnil železno palico, utrpela takšen strah, ki ustreza navedenim kriterijem in torej utemeljuje odmero pravične denarne odškodnine, vendar ne v znesku, kot ji ga je iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje (1.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče meni, da se tožnica, glede na njene predhodne konflikte s tožencem in njeno že opisano ravnanje neposredno pred škodnim dogodkom, toženca kljub vsemu ni tako zelo bala, kot opisuje. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za strah, ki ga je tožnica utrpela, 500,00 EUR.

10. Celotna odškodnina za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo po odločitvi pritožbenega sodišča tako znaša 650,00 EUR, vendar pa je tožnica glede na njen 10% soprispevek k nastali škodi upravičena do odškodnine v znesku 585,00 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je torej pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo za 765,00 EUR, tako da ta sedaj znaša 585,00 EUR (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), posledično pa je sodbo spremenilo tudi v stroškovni odločitvi, in sicer tako, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka (glej obrazložitev pod točko 12 te sodbe). V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je deloma zmagala v pravdi, in sicer je po temelju uspela z 90% svojega zahtevka, po višini pa z 11% zahtevka (v povprečju torej s polovico zahtevka), toženec pa je delno uspel v pritožbenem postopku (z dobro polovico pritožbe glede na v pritožbenem postopku sporen znesek odškodnine), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, toženec pa tudi pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).