Jedro

Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Plačevanje ali neplačevanje nadomestila pa ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. b in III. b točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v glavničnem delu izpodbijane III. a točke izreka spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke na plačilo civilne kazni nad zneskom 450,80 EUR zavrne.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se prvostopenjska sodba v nespremenjenem delu III. a točke izreka ter v izpodbijani II. a točki izreka in v IV. točki izreka potrdi.

IV. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju spremembo tožbe dovolilo (I. točka izreka) in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zapadla nadomestila za nezakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 489,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 365,90 EUR od 13. 1. 2010 do plačila, od zneska 123,21 EUR pa od 29. 2. 2012 do plačila (II. a točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (v znesku 570,39 EUR) s pripadki je zavrnilo (II. b točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi civilno kazen v znesku 901,60 EUR s pripadki (III. a točka izreka), zahtevek za plačilo višje civilne kazni (v znesku 1.051,40 EUR) pa je zavrnilo (III. b točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki tudi njene pravdne stroške v znesku 234,68 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožena stranka pri opravljanju svojega dejavnosti priobčevala javne fonograme, pogodbe o ureditvi razmerij, povezanih z izkoriščanjem sorodnih pravic, pa s tožečo stranko ni sklenila. Upoštevajoč kvadraturo lokala tožene stranke (48 m2), je sodišče prve stopnje za obdobje od 1. 2. 2006 do 1. 11. 2006 (10 mesecev x 21,70 EUR + 8,5 % DDV) tožeči stranki prisodilo 235,44 EUR nadomestila, za obdobje od 1. 11. 2006 do 30. 10. 2009 (35 mesecev x 6,68 EUR + 8,5 % DDV) pa 253,67 EUR, to je skupno 489,11 EUR. Nadomestilo za prvo obdobje je izračunalo na podlagi Tarife tožeče stranke za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 86/2005, v nadaljevanju T 2005), za obdobje od 1. 11. 2006 dalje pa na podlagi Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja tožeče stranke kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006, v nadaljevanju SS 2006). Odločitev o prisojeni civilni kazni je oprlo na določilo tretjega odstavka 168. člena ZASP, češ da pripada tožeči stranki tudi civilna kazen, povečana za 100 %. Menilo je, da do višjih denarnih zneskov tožeča stranka ni upravičena.

3. Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Vsaka jo je izpodbijala v zanjo neugodnem delu. Tožeča stranka je uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka pa pritožbenih razlogov ni citirala, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke

5. Po stališču tožeče stranke bi moralo sodišče prve stopnje tako za izračun nadomestila kot za izračun civilne kazni upoštevati Tarifo 2005. Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča pravno zmotno. Za tožečo stranko ni sporno, da je bil med njo na eni strani in Obrtno zbornico Slovenije ter Gospodarsko zbornico Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) na drugi strani dne 11. 6. 2006 sklenjen SS 2006. Določilo 4. člena tega SS ureja situacijo, ko individualna pogodba med uporabnikom in tožečo stranko ni sklenjena. V tem primeru se šteje, da je pravica prenesena, če uporabnik položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču ali notarju znesek iz (višje) T 2005, zmanjšan za 30 %. Za uporabnike, ki nimajo sklenjene pogodbe in ki zneska ne položijo, pa te pravice ne veljajo (drugi odstavek 4. člena SS 2006).

6. Kot izhaja iz četrtega odstavka 157. člena ZASP mora skupni sporazum obsegati tudi tarifo (1. točka) in med drugim okoliščine uporabe, za katere se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestilo po Tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka). Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Plačevanje ali neplačevanje nadomestila pa ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tiste uporabnike, ki položijo znesek, določen v drugem odstavku 4. člena, SS 2006 obravnava kot kršitelje, saj jih obravnava slabše kot tiste uporabnike, ki individualno pogodbo s tožečo stranko sklenejo. Le zanje se po SS 2006 uporablja tarifni del tega SS.

8. Da je pritožbeno stališče, po katerem je treba v dani situaciji, ko individualna pogodba s tožečo stranko ni bila sklenjena, uporabiti T 2005, pravno zmotno, izhaja 1) iz drugega odstavka 158. člena ZASP, 2) iz tretjega odstavka 168. člena ZASP in nenazadnje iz 3) drugega odstavka 1. člena T 2005. 9. Določilo drugega odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Ker to določilo omenja le eno tarifo, s tem izključuje več različnih tarif. Prav določilo drugega odstavka 158. člena ZASP pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik na račun kolektivne organizacije, pri sodišču ali pri notarju položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se s pologom zneska šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice. Na podlagi določila drugega odstavka 4. člena SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenejo individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, je torej nezakonito. Zato tega določila od uveljavitve SS 2006 sodišče ne sme uporabiti, pa četudi je na podlagi določila sedmega odstavka 157. člena ZASP na skupni sporazum vezano. Glede na navedeno od uveljavite SS 2006 tožeča stranka ne more doseči uporabe T 2005. 10. Določilo tretjega odstavka 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko stranke skupnega sporazuma skladno s četrtim odstavkom 157. člena ZASP določijo tarifo za določeno vrsto uporabnikov, posredno določijo tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja varovanih pravic. Skupni sporazum torej s svojo tarifo neposredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

11. H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da določilo drugega odstavka 1. člena T 2005 samo odkazuje na uporabo skupnega sporazuma, v kolikor je ta sporazum sklenjen. T 2005 torej od uveljavitve SS 2006 sama izključuje izračunavanje nadomestil po T 2005. 12. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 365. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijani II. b in III. b točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbi proti stroškovni IV. točki izreka je konzumirana v odločitvi o pritožbi tožene stranke proti tej točki izreka.

K pritožbi tožene stranke

14. Tožena stranka je samostojna podjetnica. Skladno z določilom prvega odstavka 133. člena ZPP se podjetnikom posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru. Ker tožena stranka ne navaja, da na naslovu, navedenem v uvodu sodbe ne posluje, z zatrjevanjem, da tožbe ni prejela, ne more uspeti. Iz povratnice, pripete k list. št. 2, je razvidno, da je prejem tožbe potrdila oseba s priimkom B., ki se je podpisala kot pooblaščenec tožene stranke. Isto velja za razširitev tožbe. To je tožena stranka prejela, kot izhaja iz povratnice, pripete pri list. št. 33, dne 12. marca 2012. Podpis na njej sicer ni čitljiv, vendar to na drugačno presojo nima vpliva.

15. Pač pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo 200 % civilne kazni, kljub temu, da je zapisalo, da tožeči stranki pripada le 100 % civilna kazen. Po določilu tretjega odstavka 168. člena ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila njegova pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva poleg dogovorjenega honorarja tudi civilno kazen, ki znaša do 200 % zakonitega nadomestila.

16. V prid utemeljenosti zahtevka na plačilo za 200 % povečanega nadomestila je tožeča stranka navedla, da iz ravnanja tožene stranke izhaja najmanj huda malomarnost, saj je splošno znano, da je potrebno za javno priobčitev fonogramov plačati nadomestilo, poleg tega pa ta obveznost izhaja tudi iz določil ZASP. O tej obveznosti je bila tožena stranka obveščena ob terenskem ogledu 20. 2. 2006 ter s samo pogodbo, ki pa je ni podpisala (III. točka navedb). Med drugim je tudi navedla, da „v pravu velja domneva, da vsakdo pozna zakon, nepoznavanje prava pa škodi“ in da „bi tožena stranka morala biti tako skrbna, da bi se pozanimala vsaj o prijavi uporabe glasbe a se to očitno ni (VI. točka navedb).

17. S tem, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in priznalo kar 200 % civilno kazen, je po oceni sodišča zmotno uporabilo materialno pravo že zato, ker iz zgoraj povzetih navedb tožeče stranke ne izhaja tisto trdovratno zanikanje pravic tožeče stranke, ki bi opravičevalo višjo kazen od 100 % nadomestila. Tako je tudi splošno stališče sodne prakse (primerjaj I Cpg 1210/2012, I Cpg 1363/2013, I Cpg 1236/2012...). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi glede prisojene civilne kazni (III. a točka izreka) spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki le za 100 % povečano nadomestilo v znesku 450,80 EUR in ne za 200 %. Tako spremembo zahteva pravilna uporaba materialnega prava (5. točka 358. člena ZPP).

K odločitvi o pravdnih stroških

18. Tožeča stranka je v tej pravdi uspela z zneskom (489,11 EUR in 450,80 EUR), 939,91 EUR. Skladno s tar. št. 3100 ZOdvT ji od tega zneska (56,00 EUR) pripada nagrada za postopek v višini 72,80 EUR, nadalje 20,00 EUR po tar. št. 2006, za pritožbo zoper prvo razveljavljeno sodbo po tar. št. 3210 68,80 EUR ter za sodno takso 2 x po 93,00 EUR ter 20 % DDV na odvetniške storitve (od zneska 161,60 EUR) 32,32 EUR, to je skupno 379,92 EUR. Sodišče prve stopnje ji je priznalo nižji znesek in sicer v višini 234,68 EUR. Tožeča stranka se je sicer pritožila tudi zoper odločitev o stroških postopka, vendar le v posledici pritožbe na glavnične zneske. Pritožbe proti stroškovni odločitvi pa po višini ni utemeljila. Zato se pritožbeno sodišče s posameznimi zneski ni smelo ukvarjati, presoja o tem, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki njene pravdne stroške pa je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče mora namreč pri odločanju o pritožbi upoštevati le konkretizirane pritožbene navedbe (prvi odstavek 350. člena ZPP in prvi odstavek 360. člena ZPP), po uradni dolžnosti pa preveri ali so bile zagrešene določene bistvene kršitve določil pravdnega postopka in ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

19. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da v preostalem delu pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa teh dela sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti temu delu sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

20. Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. točka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o stroških tožene stranke pa je odpadla zato, ker povrnitev svojih stroškov tožena stranka ni zahtevala.