Jedro

Državno premoženje SFRJ je premoženje SFRJ in njenih državnih organov in organizacij. Kot izhaja iz pravilne obrazložitve sodišč prve in druge stopnje, je bila pravna prednica tožeče stranke organizacija, ki je služila uveljavljanju funkcij države SFRJ, kar je bilo izrecno zapisano tudi v samem Zakonu o časopisni agenciji Tanjug (1. člen, Ur. l. SFRJ, št. 24/74). Glede na to jo je treba šteti za del državne organizacije SFRJ.

Ker gre v obravnavanem primeru za državno premoženje, uporaba Priloge G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), ki se nanaša na zasebno premoženje, ne pride v poštev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki njene revizijske stroške v znesku 2.941,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka (javno podjetje s sedežem v Republiki Srbiji) je s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 16. 4. 1996, ki sta jo sklenili prva toženka (Republika Slovenija) kot prodajalka in druga toženka (delniška družba) kot kupovalka, ter izročitev poslovnih prostorov, ki so bili predmet kupoprodajne pogodbe, tožeči stranki s strani druge toženke v roku 15 dni.

2. Tožeča stranka je v postopku navajala, da je lastnica nepremičnine, ki je predmet kupoprodajne pogodbe, saj je v korist njene pravne prednice (natančneje v korist notranje organizacijske enote brez posebne oziroma samostojne pravne subjektivitete v okviru pravne prednice) v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe. Ker je navedeno pravico pridobila pred 31. 12. 1990, je po njenem mnenju treba uporabiti Prilogo G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), v skladu s katero naj bi se pravni posli, sklenjeni v nasprotju s točko a 2. člena Priloge G, šteli za nične.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo prvi in drugi toženki. Slednja v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - Nepremičnina, ki je predmet sporne prodajne pogodbe med prvo toženko (Republiko Slovenijo) in drugo toženko (delniško družbo), se nahaja na ozemlju Republike Slovenije. Spadala je v sklop družbene lastnine.

- Pri tej nepremičnini je v zemljiški knjigi še vedno vpisana pravica uporabe na ime Tanjug Redakcija za RS, ...

- Izkazana je pravna kontinuiteta med Časopisno agencijo Tanjug (v nadaljevanju pravna prednica tožeče stranke) na dan 28. 12. 1990 in tožečo stranko.

- Zvezna Republika Jugoslavija je kot ena od pravnih naslednic SFRJ, na območju katere je bil sedež pravne prednice tožeče stranke, pravno prednico še pred podpisom Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) preoblikovala v javno podjetje, ki posluje s sredstvi v državni lastnini te države. Tak status ima tožeča stranka tudi danes v Republiki Srbiji.

Presoja sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišče druge stopnje je potrdilo pravilnost obrazložitve sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da je bila pravna prednica tožeče stranke po svojem značaju nacionalna tiskovna agencija. Nad tem subjektom je imela polna upravljalska upravičenja federacija (6. do 13. člen Zakona o časopisni agenciji Tanjug; Ur. l. SFRJ, št. 24/74), ki je zagotavljala tudi materialne pogoje za njeno poslovanje. Čeprav je bila navzven organizirana kot organizacija združenega dela oziroma kot podjetje, to ne izključuje osnovnega položaja tega subjekta po Zakonu o časopisni agenciji Tanjug (Ur. l. SFRJ, št. 24/74). Gre za institucijo, ki je bila ustanovljena in je delovala izključno za uveljavljanje funkcij države SFRJ. Pravno prednico tožeče stranke pred razpadom SFRJ je treba razumeti kot poseben subjekt, čigar premoženje [ki ga je imela v uporabi] je, ne glede na njeno statusno obliko organiziranja, treba obravnavati kot premoženje federacije, enako kot je to izrecno opredelila Zvezna Republika Jugoslavija za tožečo stranko, ko je s posebnim zakonom urejala njen nov statusnopravni položaj po razpadu SFRJ. Po stališču sodišč prve in druge stopnje je sporna nepremičnina skladno s Prilogo A Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) prešla na prvo toženko (Republiko Slovenijo) z dnem razglasitve njene neodvisnosti, to je z dnem 25. 6. 1991. Posledično se tožeča stranka ne more sklicevati na lastninsko pravico na sporni nepremičnini.

Revizijske navedbe

8. Tožeča stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita, da se, tako kot pred tem sodišče prve stopnje, ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki temeljijo na strokovnem mnenju, ki ga je tožeča stranka predložila v spis kot del svojih tožbenih navedb. Zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj sodišče druge stopnje ni uporabilo Priloge G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), čeprav naj bi bili pogoji za njeno uporabo, kot so opredeljeni v strokovnem mnenju, izpolnjeni.

Presoja utemeljenosti revizije

9. Revizija tožeče stranke ni utemeljena.

10. Revizijsko sklicevanje na zakonsko opredeljene dopustne revizijske razloge ali na pritožbene navedbe ne zadošča. Vlagatelj revizije mora zatrjevane kršitve konkretizirati. Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava namreč ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP).

11. Tožeča stranka zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo evidentno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami v spisu, iz katerih naj bi izhajalo, da sporna nepremičnina sploh ni bila financirana s strani države SFRJ, ampak s sredstvi pravnega prednika revidentke. Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz spisa v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.

12. Očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da se sodišču ni treba opredeliti do vseh trditev stranke, temveč le odločilnih, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo; s tem pa je posredno odgovorilo tudi na trditve tožeče stranke, kot izhajajo iz predloženega strokovnega mnenja (6. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorilo tudi sodišče druge stopnje.

13. Prav tako ni utemeljen očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da sodba sodišča druge stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je razvidno tudi iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe.

14. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

15. Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN) v prilogi A, ki nosi naslov „Premično in nepremično premoženje“, določa, da državno premoženje federacije, ustanovljene kot SFRJ, preide na države naslednice v skladu z določbami členov te priloge (prvi odstavek 1. člena Priloge A). Glede nepremičnega državnega premoženja SFRJ, ki je bilo na ozemlju SFRJ, je bilo dogovorjeno, da preide na državo naslednico, na katere ozemlju je to premoženje (prvi odstavek 2. člena Priloge A). V Prilogi G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), ki nosi naslov „Zasebno premoženje in pridobljene pravice“, pa je določeno, da države naslednice varujejo zasebno premoženje in pridobljene pravice državljanov in drugih pravnih oseb SFRJ v skladu z določbami te priloge (1. člen Priloge G). Pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, ki je v državi naslednici in do katerega so bili upravičeni državljani ali druge pravne osebe SFRJ na dan 31. decembra 1990, ta država priznava, varuje in ponovno vzpostavlja v skladu s sprejetimi standardi in normami mednarodnega prava ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče teh oseb. To vključuje osebe, ki so po 31. decembru 1990 dobile državljanstvo države, ki ni država naslednica, ali so si v njej ustvarile stalno ali začasno prebivališče. Osebe, ki ne morejo uresničiti takih pravic, so upravičene do odškodnine v skladu s civilnopravnimi in mednarodnopravnimi normami (točka a prvega odstavka 2. člena Priloge G).

16. Državno premoženje SFRJ je premoženje SFRJ in njenih državnih organov in organizacij. Kot izhaja iz pravilne obrazložitve sodišč prve in druge stopnje, je bila pravna prednica tožeče stranke organizacija, ki je služila uveljavljanju funkcij države SFRJ, kar je bilo izrecno zapisano tudi v samem Zakonu o časopisni agenciji Tanjug (1. člen, Ur. l. SFRJ, št. 24/74). Glede na to jo je treba šteti za del državne organizacije SFRJ. Sporna nepremičnina v družbeni lastnini, ki se je nahajala v Republiki Sloveniji in na kateri je pravna prednica tožeče stranke imela pravico uporabe, je zato prešla na prvo toženko (Republiko Slovenijo). Slednja je na podlagi nacionalne zakonodaje, ki je skladna s kasnejšo Prilogo A Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), na sporni nepremičnini ex lege pridobila pravico uporabe,(1) po lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pa lastninsko pravico.(2) Prva toženka je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila na podlagi zakona, zato okoliščina, da je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena pravica uporabe na ime pravne prednice tožeče stranke, nima pomena; vpis prve toženke (Republike Slovenije) v zemljiško knjigo je v takem primeru zgolj deklaratorne narave. Ker gre v obravnavanem primeru za državno premoženje, uporaba Priloge G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), ki se nanaša na zasebno premoženje, ne pride v poštev.

Odločitev o reviziji

17. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

18. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeča stranka sama nosi svoje revizijske stroške, drugi toženki pa mora upoštevaje upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) povrniti nagrado za postopek (2.390,80 EUR), pavšalni znesek stroškov (Tar. št. 6002) in davek na dodano vrednost (22 %).

Op. št. (1): Tretji odstavek I. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije; 1. člen, prvi odstavek 6. člena in 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije; Uredba o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo; glej tudi sklep US RS U-I-130/93 z dne 10. 2. 1994. Op. št. (2): 4. člen Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL).