Jedro

1. Ni podana samovolja delodajalca, če je direktor tožene stranke izdal sklep o odstranitvi tožnika na podlagi določil Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 - 38/99), in v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št.14/90 - 71/93), poleg tega je bil o postopku obveščen sindikat, odločeno pa je bilo tudi o tožnikovem ugovoru v postopku na drugi stopnji. Zato ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe, po kateri bi moral delodajalec delavca takoj pozvati na delo ter mu omogočiti nemoteno opravljanje dela na delovnem mestu, ki ga je opravljal pred začasno odstranitvijo z dela.

2. Če je delodajalec sprožil zoper delavca disciplinski postopek zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja, v postopku odločanja o začasni odstranitvi dela pa ni izrecno navedel, katero kaznivo dejanje mu očita, to ne vpliva na zakonitost sklepa o začasni odstranitvi z dela, kar za to zadošča že samo dejstvo, da je bil zoper delavca uveden disciplinski postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik predlagal, da ga tožena stranka zaradi uvedbe disciplinskega postopka in dokončnega sklepa o začasni odstranitvi z dela pokliče nazaj na delo in mu omogoči nemoteno opravljanje dela na delovnem mestu območni radarski kontrolor letenja do pravnomočne odločitve sodišča. Tožnik se je pritožil zoper takšen sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da ga je tožena stranka suspendirala zaradi domnevne storitve očitanega kaznivega dejanja. Meni, da mora biti v primeru suspenza opredeljena kvalifikacija kaznivega dejanja oz. vsaj opisano domnevno protipravno dejanje. Ker tega tožena stranka ni storila, je bil njen namen predvsem v onemogočanju delovanja stavkovnega odbora in društva kontrolorjev letenja. Zato utemeljeno sklepa, da je ravnanje tožene stranke samovoljno, pri čemer pa ne ve, kako bo daljša odsotnost z dela vplivala na njegovo nadaljnje delo, ki zahteva posebne psihofizične sposobnosti. Ne strinja se tudi, da bi kršitev iz določila 13. čl. Zakona o stavki in obravnavanje tega dejstva že pomenilo ugotavljanje utemeljenosti odstranitve z dela in zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Ker je bil član stavkovnega odbora, bi moral uživati vso zaščito v skladu z navedenim zakonskim določilom. Poleg tega sindikat kontrolorjev letenja ni podal soglasja za uvedbo takšnega postopka, kar utemeljuje dejstvo, da je direktor ravnal nezakonito. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določil postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v celoti sledilo napotilom iz razveljavitvenega sklepa in v izpodbijanem sklepu določno opredelilo izrek tako, da ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Izrek vsake odločbe mora biti popolen, saj se ga lahko le kot takšnega preizkusi v pritožbenem postopku tako po obliki, kot po vsebini. Zato je neutemeljeno, predvsem pa nepotrebno navanje v izpodbijanem sklepu, da bi se pritožbeno sodišče z vsebino izreka lahko seznanilo v obrazložitvi odločbe. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in razloge, na podlagi katerih je zavrnilo predlagano začasno odredbo, tudi zadovoljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Tožnik si očitno zmotno tolmači namen izdaje začasnih odredb, saj te ne pomenijo že odločanje o tožbenem zahtevku, pač pa je njihov namen zgolj v zavarovanju terjatve pred spremembami, ki bi onemogočile ali znatno otežile njeno bodoče uveljavljanje, v individualnih delovnih sporih pa tudi v preprečitvi samovoljnega ravnanja ali odvrnitvi nenadomestljive škode (19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94). Začasna odredba predstavlja zavarovanje terjatve in ne prisilne izpolnitve že sodno priznane terjatve, pri čemer začasna odredba ne more biti identična s tožbenim zahtevkom oz. njegova vsebina v začasni odredbi ne sme biti zajeta.

Nadalje je potrebno razlikovati med postopkom o odstranitvi delavca na eni strani in disciplinskim postopkom oz. ugotavljanjem odgovornosti za storjene kršitve delovne obveznosti na drugi strani, saj gre pri njiju za različna instituta delovnega prava. Poleg tega je pri obeh določen drugačen postopek, ki ga lahko vodijo različni organi in z drugačnimi pravnimi posledicami.

V konkretnem sporu je tožnik zahteval razveljavitev sklepov o začasni odstranitvi z dela, vrnitev nazaj na delo z pripadajočim nadomestilom plače in tudi predlagal izdajo začasne odredbe, da se ga pozove nazaj na opravljanje dosedanjega dela do pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je v celoti obravnavalo obe predpostavki, ki sta za izdajo začasne odredbe opredeljeni v določilu 19. čl. ZDSS in pravilno ugotovilo, da pri toženi stranki ni šlo za nikakršno samovoljno ravnanje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi bilo podano takšno ravnanje zgolj v primeru grobe kršitve predpisov, kar pa ne gre v konkretnem primeru, saj je direktor tožene stranke izdal sklep o odstranitvi tožnika na podlagi določil Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 - 38/99) in v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93). Poleg tega je bil o postopku obveščen sindikat, pri čemer je bilo odločeno tudi o tožnikovem ugovoru v postopku na drugi stopnji. Nadalje je sodišče prve stopnje zaradi specifičnosti in nenazadnje večje odgovornosti del kontrolorjev leta preizkusilo še pogoj nastanka nenadomestljive škode in ugotovilo, da ta pri tožniku tudi v primeru daljše odstranitve z dela ne bo nastala. V tej zvezi je pravilno izhajalo iz vsebine določil pravilnika tožene stranke o izvajanju periodičnih preizkusov strokovnega znanja, potrebnih za opravljanje del kontrolorjev leta. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so glede tega zaključki o odločilnih dejstvih v izpodbijanem sklepu pravilni.

Zato na tej podlagi pritožba tožnika, da obstojijo razlogi za izdajo začasne odredbe, ni utemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka v odločbi o odstranitvi tožnika ni natančno opredelila kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja oz. protipravno tožnikovo ravnanje. Glede na to, da gre v takšnem postopku, kot tudi na drugi strani v primeru disciplinske obravnave za medsebojno različna postopka, je potrebno dodati, da je v skladu z določilom 50. čl. ZDDO mogoče delavca začasno odstraniti z delovnega mesta že v primeru, če je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se izreče prenehanje delovnega razmerja. To pa je bilo v konkretnem primeru pri tožniku v celoti podano. Ne glede na to pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča sicer nekatere pomanjkljivosti, ki jih uveljavlja tožnik, niti ne morejo biti odločilne za presojo nezakonitosti sklepa o njegovi odstranitvi z dela, torej prav v povezavi s predmetom spora, saj ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Nadalje tudi v primeru, če bi sicer obstajali razlogi za izdajo začasne odredbe, ta nikakor ne bi mogla trajati do pravnomočne odločitve sodišča o zakonitosti sklepov glede tožnikove odstranitve, saj bi nenazadnje začasna odredba tudi že vnaprej lahko izključila učinkovanje odločitve, izdane v postopku ugotovljanja tožnikove disciplinske odgovornosti.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).