Jedro

Ob čakanju na prvo izdajo dovoljenja sta bila strah in negotovost zagotovo večje intenzitete kot pa morebiti ob vsakem naslednjem čakanju, saj je tožnik nato že moral vedeti, kako postopek za pridobitev dovoljenja poteka, prav tako njegova negotovost glede izdaje nadaljnjih potrdil ni mogla biti enako intenzivna kot je bila ob čakanju na prvo izdajo potrdila.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 6.591,60 EUR v petih enakih obrokih1 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do vtoževanega zneska 11.752,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. in II. izreka). Hkrati je sklenilo, da se sprememba tožbe, tj. povečanje tožbenega zahtevka v obrestnem delu za obdobje pred 25. 1. 2019, dovoli ter da bodo stroški tožeče stranke odmerjeni naknadno s posebnim sklepom (točka III. in IV. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki z navedbo pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vsaka proti delu, s katerim ni uspela, predlagata spremembo oz. razveljavitev ter opredeljujeta svoje pritožbene razloge s priglasitvijo pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) izpodbija sodbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje, ko je določilo odškodnino za nepremoženjsko škodo zgolj v višini 10 povprečnih plač v času sojenja, nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tožnikov neurejen status preveč upoštevalo v odnosu do sodne prakse Vrhovnega sodišča, premalo pa je izhajalo iz subjektivnih okoliščin konkretnega primera, prav tako je premalo ovrednotilo njegove navedbe, ki so se nanašala na njegova občutja, ki jih je trpel in čutil zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju RSP). Tožnik je izpovedal, da se je počutil kot kriminalec, čez noč je moral sneti registrske tablice z avtomobila, dobil je zelene tablice in zeleno osebno izkaznico, pri čemer so se mu povsod, kjer je pokazal zeleno osebno izkaznico smejali, zelene registrske tablice pa je celo skrival pred sorodniki, prijatelji in sodelavci. Prav tako zmotna je presoja sodišča prve stopnje glede tožnikove intenzitete strahu, ki se je nanašala na pravočasno podaljševanje začasnega prebivanja. Namreč ravno protipravnost izbrisa je nalagala tožniku ovire in omejitve ter nepotrebne upravne postopke, posledično pa tudi skrb in strah kako se bo odločalo v teh postopkih. Zaključek, da je bila njegova skrb za legitimacijo odveč, v kolikor je bil zadosti skrben, pa mu nalaga vsiljeno skrbnost, prav tako se od njega zahteva ravnanje in občutenje, ki bi kazala na stoično prenašanje krivic. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo subjektivnih občutij tožnika, ki so se nanašala na odnose uradnikov in okolice do njega, predvsem, da je bil tretiran kot, da bi bil v vojni in da je pobijal ljudi, pri čemer je vse to pri njem povzročilo negativne posledice, ki so rezultirale v duševnem trpljenju. Splošno povzemanje sodne prakse in uporaba nekakšno aritmetičnega sredinskega obravnavanja časa protipravnega izbrisa iz RSP in na tej podlagi odmera odškodnine ne predstavlja zadostnih in razumljivih razlogov za zaključek o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Dodaja še, da 5. člen Zakona o povrnitvi škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ne določa, da je upoštevanje že izplačane odškodnine samo v domeni sodišča, zato tudi z vidika pravičnosti ni nič spornega, da je tožnik pri svojem zahtevku že upošteval izplačano odškodnino.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, podredno zaradi kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje, glede na dejansko ugotovljene subjektivne okoliščine, ki naj bi tožnika ločevale od ostalih oškodovancev, odškodnino za nepremoženjsko škodo dosodilo v nasprotju z navodili Vrhovnega sodišča in zato bistveno previsoko. Pri odmeri odškodnine zaradi izbrisa iz registra je namreč prepletalo škodo, ki naj bi tožniku nastala, ker so zanj 26. 2. 1992 začele veljati določbe Zakona o tujcih ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Izbris tožnika iz RSP ni bil v nobeni vzročni zvezi z državljanstvom tožnika, ki se je nedvomno zavedal, da ni slovenski državljan, posledično sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati tožnikovih subjektivnih zaznav, ki so rezultirale v njegovo duševno trpljenje. Tudi vsa ostala subjektivna zaznavanja tožnika, tj. tretiranje kot kriminalca, negativen odnos okolice, uradnikov, ipd., niso v vzročni zvezi s z izbrisom iz registra, saj je le-ta pomenil zgolj upravni prenos tožnika iz evidence stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. Ker je bil tožnik v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) tujec, bi tudi zanj veljale določbe materialnih predpisov, ki so urejale status tujca, enako kot za ostale tujce, ki niso bili izbrisani. Enako velja za pridobivanje delovnega dovoljenja. Dodaja še, da je bila tožniku primerna odškodnina odmerjena in tudi poravnana že v upravnem postopku.

5. Pravdni stranki odgovora na pritožbo nista podali.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se sklicujeta pritožnika, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče druge stopnje povzema razloge sodbe sodišča prve stopnje kot pravilne ter v nadaljevanju odgovarja zgolj na pritožbena navajanja, ki so pravno pomembna.2

8. V predmetni zadevi gre za ponovljeni postopek, pri čemer je v prvem postopku sodišče prve stopnje zahtevek tožnika na plačilo materialne in nematerialne škode iz razloga zastaranja zavrnilo v celoti, kar je bilo potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Mariboru. Zoper takšno odločitev je bila vložena revizija, kateri je vrhovno sodišče ugodilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje najprej z vmesno sodbo odločilo, da temelj zahtevka za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ne obstaja, nakar se je zoper to sodbo pritožil tožnik. Višje sodišče v Mariboru je njegovi pritožbi delno ugodilo in odločilo, da se sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo in stroške postopka ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede zahtevka za premoženjsko škodo pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo.

9. Skladno z navodili tega sodišča in upoštevanju nespornega obstoja protipravnega ravnanja in odgovornosti toženke, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in obsega njegove škode, prav tako je ugotovilo obstoj pravno relevantne vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in tožniku nastalo škodo, ki se kaže v njegovi duševni sferi.

K pritožbi tožnika

10. Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi nezakonitega izbrisa v obdobju od 26. 2. 1992 do 26. 11. 1999, torej v obdobju 7 let in 9 mesecev, priznalo denarno odškodnino, ki jo je specificiralo kot odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic, v višini 11.141,60 EUR, upoštevajoč že izplačano odškodnino v upravnem postopku v višini 4.550,00 EUR, pa jo je nato odmerilo na 6.591,60 EUR. Takšna odmera odškodnine je po presoji sodišča druge stopnje ustrezna glede na vse okoliščine primera, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 12 do 30 obrazložitve.3 Na te razloge se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju razlogov tudi v celoti sklicuje, dodaja le, da tožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine preveč upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča, premalo pa izhajalo iz subjektivnih okoliščin konkretnega primera. Pri določanju in odmeri višine denarne odškodnine je v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč posebnosti primera, zraven zakonsko določenih meril in napotkov, nujno treba upoštevati že izoblikovana merila in stališča sodne prakse, tj. predvsem judikate višjih sodišč ter Vrhovnega sodišča, ki so odločala v primerljivih zadevah.4 Sodišče prve stopnje je tožnikovo trpljenje in duševne bolečine presojalo skozi vsa tožnikova zatrjevanja, tj. tudi njegove navedbe, da se je počutil kot kriminalec, da je dobil zelene tablice na avto in zeleno osebno izkaznico, da so se mu smejali ter da se je skrival, da je bil tretiran, kot da bi bil v vojni in bi pobijal ljudi,5 pri čemer bi višjo odškodnino seveda seveda lahko utemeljevale okoliščine, ki jih Vrhovno sodišče v svojih judikatih izpostavlja, tj. razpad zakona, izgon iz države, ločenost od družine, nezaposlenost, vendar sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ne gre za taksativno naštete razloge. V kolikor bi tožnik bil morebiti deležen katere druge neprijetne situacije, bi lahko to zatrjeval in uveljavljal kot del škode in sodišče bi navedeno tudi presojalo, vendar tega ni storil. 11. Prav tako pravilna je presoja sodišča prve stopnje glede intenzitete strahu, ki ga je tožnik utrpel ob podaljševanju dovoljenja za začasno prebivanje. Drži sicer pritožbena navedba, da v kolikor do protipravnega ravnanja toženke, tj. izbrisa iz RSP ne bi prišlo, tožnik v zvezi s tem strahu ne bi trpel, saj bi njegov status ostal enak kot pred izbrisom, vendar intenzivnost tožnikovega strahu ni mogla biti enaka skozi celotno obdobje njegovega neurejenega statusa. Popolnoma razumljivo je, da je tožnik v obdobju takoj po izbrisu iz RSP pa vse do izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje trpel strah in negotovost večje intenzitete,6 vendar kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik je po izdaje prve odločbe o dovoljenju za začasno prebivanje vedel do kdaj mu le-to velja, prav tako ni sporno, da je vedel, da mora prošnjo za podaljšanje dovoljenja vložiti še pred iztekom roka veljavnosti prejšnjega dovoljenja, pri čemer je po lastni izpovedbi v vmesnem obdobju pri sebi nosil potrdilo,7 ki naj bi ga dobil ob vložitvi prošnje in je veljalo do izdaje odločbe. Pomeni, da sta bila ob čakanju na prvo izdajo dovoljenja njegov strah in negotovost zagotovo večje intenzitete kot pa morebiti ob vsakem naslednjem čakanju, saj je tožnik nato že moral vedeti, kako postopek za pridobitev dovoljenja poteka, prav tako njegova negotovost glede izdaje nadaljnjih potrdil ni mogla biti enako intenzivna kot je bila ob čakanju na prvo izdajo potrdila. Ob zadostni lastni skrbnosti pa tudi ni moglo priti do obdobij, ko bi bil tožnik brez vsakršnega potrdila, ki bi mu dovoljevala bivanja v RS. Navedeno ne pomeni, da je bilo ravnanje toženke opravičljivo oz. da je bila zahtevana skrbnost od tožnika razumljiva, vendar se pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu nujno presoja sama intenziteta le-tega, pri čemer tožnik ni izkazal, da bi celotno obdobje njegovega neurejenega statusa bil strah pred legitimacijo takšen, da bi bil pravno upoštevan. Upoštevaje vse zajete vidike subjektivnih in objektivnih okoliščin na strani tožnika, tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo prenizko odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo.

12. Glede razlage zakonskega določila o upoštevanju že izplačane odškodnine v upravnem ali katerem drugem postopku,8 pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je v primeru, da za odškodninski zahtevek poteka (tudi) sodni spor, zgolj sodišče tisto, ki odmerjeno in dosojeno odškodnino zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu že pravnomočno določena v upravnem ali drugem postopku.9 K pritožbi toženke

13. Toženka nima prav, da je glede na dejansko ugotovljene subjektivne okoliščine, ki naj bi tožnika ločevale od ostalih oškodovancev, odmerjena odškodnina bistveno previsoka. Kot že pojasnjeno v točki 10 obrazložitve te sodbe, je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine ustrezno upoštevalo relevantna izhodišča, ki jih je v zvezi z odmero tovrstnih odškodnin izoblikovalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah sodba in sklep II Ips 170/2016, sodba II Ips 255/2016 in sodba II Ips 130/2016. V skladu s stališči Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v navedenih zadevah ni odločilen le čas, v katerem tožnik ni imela urejenega statusa, ampak gre tudi za druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih. V konkretnem primeru je poleg razlogov, ki jih je že navedlo sodišče prve stopnje v zgoraj citiranih točkah obrazložitve te sodbe, potrebno poudariti predvsem dejstvo, da je tožnik v času izbrisa iz RSP imel družino z dvema mladoletnima otrokoma, pri čemer je vseskozi obstajala možnost za morebiten izgon iz države, v posledici česar bi pa lahko prišlo do ločenosti od družine, izgube službe in podobno.

14. Nerazumljive in s tem neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj naj bi pri odmeri odškodnine prepletalo škodo, ki je tožniku nastala, ker je postal tujec in škodo, ki mu je nastala z izbrisom iz RSP. Materialno podlago za pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja osebam, ki jim je zaradi takrat veljavnega Zakona o tujcih v RSP prenehala prijava stalnega prebivališča, določa ZPŠOIRSP in to je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Ni namreč sporno, da tožnik v času izbrisa iz RSP, tj. 26. 2. 1992 državljanstva RS ni imel,10 je pa (do) takrat imel dovoljenje za stalno prebivanje, zato ga ne gre enačiti s tujci, ki v RS dovoljenja za stalno prebivanje niso imeli. Enako velja za pridobivanje delovnega dovoljenja, saj kot tujec s pravico do stalnega prebivanja v RS ni potreboval delovnega dovoljenja.

15. Prav tako pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju pravno relevantne vzročne zveze med izbrisom tožnika iz RSP in njemu nastalo nepremoženjsko škodo, pri čemer toženka ni podala nobenih trditev, ki bi vzročno zvezo prekinila oz. izključila. Pritožbena navedba, da izbris iz registra ne more biti v zvezi s subjektivnim zaznavanjem tožnika in njegovim trpljenjem, saj da je izbris pomenil zgolj upravni prenos tožnika iz evidence stalnega prebivalstva v evidenco tujcev, je tako neutemeljena. Dejstvo je namreč, da je neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve izbrisanim povzročila številne hude težave, zaradi katerih so praviloma dalj časa intenzivno trpeli.11

16. V posledici navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 10 povprečnih neto plač v času sojenja na prvi stopnji, upoštevajoč okoliščine tožnikovega položaja ter primerjava le-tega s podobnimi primeri obstoječe sodne prakse, predstavlja pravično zadoščenje oz. primerno odškodnino.

17. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo v obsegu razvidnem v I. točki izreka izpodbijane sodbe, se izkaže za pravilno in zakonito.

18. V posledici vsega navedenega pritožbi nista utemeljeni, sodišče druge stopnje ju je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pritožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo nista uspela (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Zaradi preglednosti sodišče druge stopnje v povzetek svoje odločbe ne povzema specifikacije vseh petih obrokov, se pa nanje sklicuje v celoti kot so navedeni po alinejah pod točko I. izreka izpodbijane sodbe. 2 Glede standarda obrazloženosti sodišča druge stopnje gl. tudi VSRS sodba II Ips 233/2014 z dne 25. 2. 2016 in druge. 3 Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo odločitev sodišča prve stopnje temelji na ustrezni zakonski podlagi prej veljavnega določila 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in sedaj veljavnega 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). 4 Gre za spoštovanje načela pravne varnosti iz 2. člena URS, ki za državljana pomeni predvsem varstvo zaupanja v pravo, tj. da se v podobnih primerih ne odloča različno. 5 Glej predvsem tč. 15. in 19. izpodbijane sodbe. 6 Kar se je kazalo predvsem kot strah pred legitimacijo s strani pristojnih oseb in bojazen za deportacijo na Hrvaško oz. Bosno, negotovost ali mu bo dovoljenja za začasno prebivanje sploh izdano, ipd. 7 V skladu s takrat veljavnim Zakonom o tujcih (Uradni list RS, št. 1-9/1991-1, razdelek V. tretji odstavek 13. člena) je pristojni organ tujcu ob vloženi prošnji izdal potrdilo, ki je veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje za čas do izdaje dokončne odločbe. 8 5. člen ZPŠOIRSP 9 2. odstavek 5. člena ZPŠOIRSP določa: Pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, se denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali katerem koli drugem postopku. Če je bila upravičencu v upravnem ali katerem koli drugem postopku predhodno pravnomočno določena višja denarna odškodnina, kot bi mu bila določena v sodnem postopku po tem zakonu, se tožba zavrne. 10 Državljanstvo RS je tožnik pridobil 18. 2. 2002 (priloga A9). 11 Enako tudi VSRS Sodba II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017, tč. 11. Prim. tudi odločbo ESČP Kurić in drugi proti Sloveniji in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-80/16-36.