Jedro

Delodajalec ni zavezan k zagotovitvi zgolj tistih varnostih ukrepov, ki so izrecno predpisani. Zagotoviti mora vse potrebno, da prepreči predvidljivo škodno nevarnost, ki jo prinaša neko ravnanje ali opustitev. Delodajalec mora delavcem tudi dejansko zagotavljati varno delo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 43. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu in na določbe v času škodnega dogodka veljavnega ZVZD, ki je nalagal delodajalcem, da morajo izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavca v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem in odpravljanjem nevarnosti pri delu. Ob tem, da je škoda tožniku nastala pri sestopu z okvirjev forme z višine 50 cm, pri čemer mu prvotožena stranka ni zagotovila stopnice za varen sestop, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja s strani prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku znesek 21.232,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2013 dalje do plačila, prvotožena stranka pa tudi znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 21.232,00 EUR od 23. 9. 2013 do 20. 11. 2013 (I. točka izreka). Odločilo je: da sta toženi stranki dolžni solidarno za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 976,36 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani; da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 274,47 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 1.208,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da sta toženi stranki dolžni solidarno povrniti sodno takso v znesku 261,76 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da sta toženi stranki dolžni solidarno povrniti tožniku del plačane sodne takse v znesku 65,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Toženi stranki se pritožujeta zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo vseh pravdnih stroškov toženih strank z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje tudi po dopolnitvi dokaznega postopka zmotno zaključilo, da je prvotožena stranka ravnala protipravno in da je izkazana vzročna zveza. Menita, da odločitev sodišča ne more temeljiti na dopolnitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.A. z dne 16. 2. 2018, saj v njem izvedenec ni odgovoril na podane pripombe, temveč je le podal svoja stališča o dejstvih, glede katerih tožnik ni podal nikakršnih navedb in med pravdnima strankama niso sporna. S tem je sodišče storilo absolutno in relativno bistveno kršitev določb postopka zaradi kršitve razpravnega načela. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja skladnost mnenj sodnih izvedencev A.A. in B.B. Izvedenec A.A. je ugotovil, da sestop brez pnevmatskega kladiva v roki sam po sebi ne predstavlja povečanega tveganja za varnost delavca. Povečano tveganje nastopi zaradi sestopa, pri katerem delavec v rokah drži pnevmatsko kladivo s težo več kot 10 kg. Izvedencu B.B. pa povečano tveganje predstavlja že sam sestop delavca z višine 50 cm, ne glede na to, ali v rokah drži pnevmatsko kladivo. Poudarjata, da je izvedenec A.A. ugotovil, da relevantni tehnični predpisi ne podajajo posebnih zahtev za sestop delavca z višine 50 cm, kot tudi ne opredeljujejo odlagalnih površin, na katere bi delavec med sestopom odložil pnevmatsko kladivo. Enako je ugotovil tudi izvedenec B.B. Nadalje navajata, da iz izpovedb tožnika in zaslišanih prič ne izhaja, da bi pri sestopanju s 50 cm visokega okvirja forme prihajalo do poškodb delavcev, zato ugotovitev izvedenca B.B., da gre za delo s povečanim tveganjem za nastanek poškodb, ni utemeljena. Toženi stranki sta zoper tako mnenje izvedenca na naroku 28. 6. 2018 podali ugovor nestrokovnosti in obsežne navedbe, ki naj jih pritožbeno sodišče obravnava kot del te pritožbe. Zaradi bistveno različnih ugotovitev obeh sodnih izvedencev sta predlagali postavitev novega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere opustitve šteje kot relevantne za ugotovitev krivdne odgovornosti prvotožene stranke, in ker ni obrazložilo vzročne zveze med ugotovljenimi kršitvami prvotožene stranke s področja varstva in zdravja pri delu in uveljavljeno škodo tožnika. Menita, da je izključen vzrok za poškodbo kolena neopravičljiva neprevidnost tožnika pri sestopu, ne pa izostanek stopnice. Neproblematičnost kontroliranega sestopanja tožnika z navedene višine dokazuje njegovo sedemletno predhodno opravljanje istega dela brez kakršnihkoli poškodb in izpovedb sodnega izvedenca C.C., da takšna poškodba kolena lahko nastane v vsakdanjem življenju, celo pri sami hoji, če ne kontroliraš koraka s pomočjo mišic. Nadalje navajata, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnik pri obravnavanem sestopu utrpel poškodbe kolena in vezi, kot so bile diagnosticirane več mesecev po dogodku. Opozarjata na izvedensko mnenje sodnega izvedenca C.C., ki je dopuščal možnost, da je bilo koleno tožnika že artrotično okvarjeno. Menita, da tožnik ni dokazal, da je do poškodb kolena prišlo pri obravnavanem sestopu. Izvedenec je izpovedal, da je verjetno, da je do kasneje diagnosticiranih poškodb prišlo prav pri sestopu, vendar le v primeru, da je tožnik vsaj nekoliko izgubil ravnotežje. Tega pa tožnik ni zatrjeval. Vztrajata, da so artrotične spremembe lahko edini vzrok bolečin in tekočine v tožnikovem kolenu vsaj do njegovega prvega pregleda na UKC. Sklicujeta se na članek dr. Veselko Matjaža "Poškodbe kolena". Navajata, da sta svoja naziranja uveljavljali v ugovorih zoper izvedensko mnenje sodnega izvedenca C.C., ki pa njunih ugovorov ni zavrnil z večjo stopnjo verjetnosti in je bil tudi sicer neprepričljiv. Sodišče prve stopnje se do njunih ugovorov ni opredelilo in ni pojasnilo razlogov za zavrnitev imenovanja drugega izvedenca. Odgovori izvedenca pa zbujajo dvom v korektnost in pravilnost podanega mnenja. Toženi stranki uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki se ne strinjata s prisojeno višino odškodnine in navajata, da je taka odškodnina v sodni praksi prisojena v bistveno težjih primerih poškodb in bistveno mlajšim osebam. Tožnik je bil v času nezgode star 50 let in je le relativno kratek čas trpel hude bolečine in bolečine srednje intenzitete. Operiran je bil le 1x v lokalni anesteziji in hospitaliziran 1 dan. Za delo je bil nesposoben 1 leto in 3 mesece. Navajata, da se je tožnik očitno prilagodil težavam zaradi obolelega kolena, saj se za operacijo kolena ni odločil. Priglašata stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločalo. S sodbo opr. št. I Pd 291/2014 z dne 30. 5. 2017 je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 718/2017 z dne 11. 1. 2018 na pritožbo toženih strank izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotilom pritožbenega sodišča in odločilo z izpodbijano sodbo.

6. Toženi stranki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z obrazložitvijo ugotovitev o protipravnem ravnanju prvotožene stranke in vzročni zvezi kot elementov krivdne odškodninske odgovornosti in tudi v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov, to je novega sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost in novega sodnega izvedenca za medicino. Za presojo obstoja očitane kršitve iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP je bistveno, ali sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, nima. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o protipravnem ravnanju prvotožene stranke in o obstoju vzročne zveze in prepričljive razloge za zavrnitev predlaganih dokazov, med katerimi ni nasprotij, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov (novega sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost in novega sodnega izvedenca za medicino) ni storilo zatrjevane bistvene kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Svojo odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je v 3. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo dva sodna izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost, in sicer najprej A.A., ki je izdelal pisno mnenje in pisno dopolnitev mnenja in nato še B.B., ki je izdelal pisno mnenje in pisno dopolnitev mnenja, na naroku 28. 6. 2018 pa je podal mnenje tudi ustno in se opredelil do pripomb toženih strank. Glede na navedeno očitek toženih strank, da se sodni izvedenec do njunih pripomb ni opredelil, ne drži. Razloge za postavitev drugega izvedenca predvideva tretji odstavek 254. člena ZPP, ki določa, da sodišče postavi drugega izvedenca le, če so v izdelanem izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ker je sodišče prve stopnje v postopku že pridobilo izvedenski mnenji dveh sodnih izvedencev, ti pa sta jasni in popolni, brez nasprotij in strokovno utemeljeni, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog toženih strank za postavitev novega izvedenca. Pri tem je navedlo jasne razloge za zavrnitev, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Zgolj nestrinjanje z mnenji izvedencev ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Toženi stranki v pritožbi neutemeljeno uveljavljata neskladnost izvedenskih mnenj glede ugotovitev, kaj je v obravnavanem primeru predstavljalo tveganje za nastanek tožnikovih poškodb. Ugotovitvi sodnih izvedencev A.A., da povečano tveganje za nastanek poškodb predstavlja sestop z okvirjev forme z višine 50 cm, pri katerem delavec v rokah drži pnevmatsko kladivo s težo več kot 10 kg in B.B., da povečano tveganje predstavlja že sam sestop z okvirjev forme z višine 50 cm, si ne nasprotujeta. Bistveno namreč je, da sta oba sodna izvedenca ugotovila povečano tveganje za nastanek poškodb pri sestopu z višine 50 cm, zaradi katerega bi morala prvotožena stranka tožniku zagotoviti varen sestop. V zvezi s tem je sodni izvedenec B.B. le konkretiziral to ugotovitev, ko je pojasnil, da bi morala prvotožena stranka tožniku za varen sestop z višine 50 cm zagotoviti stopnico.

9. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog po postavitvi novega sodnega izvedenca za medicino, pri čemer je tudi to zavrnitev dokaza ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je pisno in ustno izvedensko mnenje sodnega izvedenca za medicino C.C., ki ga je sodišče prve stopnje postavilo za ugotovitev škode, ki jo je tožnik utrpel v posledici nezgode pri delu, jasno, razumljivo in strokovno. Sodni izvedenec pa je na pripombe toženih strank odgovoril v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja in ustno na naroku 4. 4. 2017. Glede na to, da ni razlogov za postavitev novega izvedenca (tretji odstavek 253. člena ZPP), je vztrajanje toženih strank v pritožbi pri nasprotnem, neutemeljeno.

10. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od prvotožene stranke (svojega delodajalca) in od drugotožene stranke (zavarovalnice, pri kateri je imela prvotožena stranka zavarovano svojo odgovornost) uveljavlja solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 4. 3. 2009, ko si je tožnik pri sestopu z okvirjev forme z višine 50 cm poškodoval desno koleno. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki je veljal v času škodnega dogodka, mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so predpisana v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) v členih 131 do 189. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost prvotožene stranke, ker tožniku ni zagotovila varnega sestopa z okvirjev forme oziroma mu za varen sestop ni zagotovila stopnice. Presodilo je, da je tožnik z nepazljivim sestopom tudi sam prispeval k nezgodi, pri čemer je njegov prispevek ocenilo v višini 20 %. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v času nezgode opravljal svoje delo na zgornjem (drugem) okvirju forme na višini 50 cm in da je pri tem uporabljal zračno pištolo oziroma pnevmatsko kladivo dolžine 125 cm in teže 10,4 kg do 11,4 kg, s katerim je udarjal po nasutem pesku v modelu. Tožnik je po končanem delu s pnevmatskim kladivom v rokah sestopil z zgornjega okvirja na tla, pri tem pa si je poškodoval desno koleno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil takšen način sestopanja z okvirjev pri prvotoženi stranki običajen in da so na enak način sestopali tudi drugi delavci, pri čemer se za tak sestop niso uporabljale stopnice. Teh ugotovitev toženi stranki v pritožbi ne izpodbijata.

12. Izpodbijata pa dokazni zaključek sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti prvotožene stranke, predvsem ugotovitve o protipravnosti, vzročni zvezi in nastankom škode, kot elementi krivdne odgovornosti, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o protipravnem ravnanju prvotožene stranke v obravnavanem primeru oprlo na izvedenski mnenji sodnih izvedencev za varstvo pri delu in požarno varnost A.A. in B.B. Pri tem je pojasnilo, zakaj njunima mnenjema sledi. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva, popolna in ustrezno obrazložena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta izvedenski mnenji medsebojno skladni, prepričljivi in strokovni, pri čemer je sodni izvedenec B.B. svoje ugotovitve pojasnil in strokovno obrazložil tudi na zaslišanju ter odgovoril na pripombe toženih strank. Pritožbene navedbe toženih strank, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca A.A., ker ta ni odgovoril na njune pripombe, so ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje v postopku postavilo novega sodnega izvedenca za varstvo in požarno varnost, neutemeljene. V zvezi s tem pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 7. člena ZPP (razpravno načelo). Kot že pojasnjeno, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe toženih strank, da si izvedenski mnenji nasprotujeta. Oba sodna izvedenca sta namreč skladno ugotovila, da tožena stranka tožniku ni zagotovila varnega sestopa z okvirjev forme z višine 50 cm, pri čemer je sodni izvedenec B.B. dodatno pojasnil, da bi morala prvotožena stranka tožniku za varen sestop z višine 50 cm zagotoviti stopnico. Glede na ugotovitev sodnega izvedenca B.B., da že sam sestop z višine 50 cm predstavlja povečano tveganje za nastanek poškodb (medtem ko za izvedenca A.A. povečano tveganje predstavlja sestop z navedenim pnevmatskim kladivom v rokah), je še toliko večja odgovornost prvotožene stranke za zagotovitev varnega sestopa. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženih strank o nestrokovnosti izvedenskega mnenja B.B. Dejstvo, da iz izpovedi zaslišanih prič ne izhaja, da bi pri prvotoženi stranki ob sestopu z okvirjev forme prihajalo do poškodb delavcev, ne omaja prepričljivosti izvedenskega mnenja. Sodni izvedenec B.B. je tudi natančno v skladu s pravili stroke obrazložil, zakaj bi morala prvotožena stranka tožniku za varen sestop z višine 50 cm zagotoviti stopnico.

13. Toženi stranki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ugotovitve izvedenca o zagotovitvi stopnice za sestop z višine 50 cm nimajo podlage v veljavni zakonodaji. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delodajalec ni zavezan k zagotovitvi zgolj tistih varnostih ukrepov, ki so izrecno predpisani. Zagotoviti mora vse potrebno, da prepreči predvidljivo škodno nevarnost, ki jo prinaša neko ravnanje ali opustitev. Delodajalec mora delavcem tudi dejansko zagotavljati varno delo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 43. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu in na določbe v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.), ki je nalagal delodajalcem, da morajo izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavca v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem in odpravljanjem nevarnosti pri delu. Ob tem, da je škoda tožniku nastala pri sestopu z okvirjev forme z višine 50 cm, pri čemer mu prvotožena stranka ni zagotovila stopnice za varen sestop, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja s strani prvotožene stranke.

14. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze med protipravno opustitvijo in nastalo škodo tožniku. Opustitev zagotovitve stopnice za sestop z višine 50 cm je tudi po presoji pritožbenega sodišča v vzročni zvezi s tožnikovim padcem in s tem utrpelo škodo. Stopnica bi namreč lahko preprečila tožnikov padec, zato je njena odsotnost s padcem v vzročni zvezi. Pritožbene navedbe toženih strank o nasprotnem so neutemeljene.

15. Toženi stranki v pritožbi neutemeljeno nasprotujeta ugotovitvam sodišča prve stopnje glede poškodb, ki jih je tožnik utrpel v posledici nezgode. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino – travmatologa C.C. ugotovilo, da je tožnik v nezgodi utrpel kompleksno poškodbo desnega kolena, ki je obsegala raztrganino obeh meniskusov, raztrganino sprednje križne vezi in poškodbo sklepnega hrustanca stegnenice. V 17. točki obrazložitve sodbe je prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo sodnemu izvedencu, da so vse ugotovljene poškodbe izključno posledica škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo, pri čemer je izvedenec svoje ugotovitve pojasnil in strokovno obrazložil tudi na zaslišanju. Glede na to, da je sodni izvedenec ugotovil, da iz tožnikove medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik pred nezgodo ali po nezgodi utrpel še kako drugo poškodbo desnega kolena in glede na pojasnila tožnika, da v Bosni in Hercegovini nima zdravstvenega kartona, saj je od leta 1991 dalje delal in obiskoval zdravnika samo v Sloveniji, so neutemeljene navedbe, da ni dokazano, da so tožnikove poškodbe izključno posledica obravnavane nezgode. Ne glede na siceršnje nedokazane trditve toženk, da so navedene poškodbe posledica tožnikovih degenerativnih sprememb kolena, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru, kadar je večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja, mora toženec sprejeti oškodovanca takšnega kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka (t. i. teorija jajčne lupine). To pa pomeni, da se povzročitelj škode ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere nastanek (večji obseg) je pogojen z osebnimi lastnostmi oškodovanca – posebne občutljivosti, predispozicije ipd., ker gre za naravne vzroke.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke, torej protipravno ravnanje, krivda oziroma malomarno ravnanje prvotožene stranke, ker tožniku ni zagotovila stopnice za sestop z okvirjev, čeprav bi to morala storiti, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode. Toženi stranki zato v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi tožnikove neprevidnosti pri sestopu z okvirjev forme. Sodišče prve stopnje je tožnikovo neprevidnost oziroma nepazljivost pri sestopu ob ugotovitvah, da je tožnik delo opravljal od leta 2002 in da je tožnik vedel in bil seznanjen s tem, na kakšen način poteka delo in sestop z okvirjev forme, ocenilo kot 20-odstotni soprispevek k nezgodi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene okoliščine ne utemeljujejo višjega soprispevka k nastali nezgodi.

17. Sodišče prve stopnje je tožnikovem tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in presodilo, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem 11.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi strahu 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 16.000,00 EUR, skupno 29.000,00 EUR. Odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti mu sodišče prve stopnje ni priznalo.

18. Glede na to, da toženi stranki v pritožbi nasprotujeta prisojeni višini odškodnine za nepremoženjsko škodo zgolj s pavšalnimi navedbami, da je ta previsoka, pri čemer dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih je sodišče prisodilo odškodnino, ne izpodbijata, je ta del odločitve pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo izhodišča, določena v 179. členu OZ za uporabo standarda pravične denarne odškodnine. Upoštevalo je okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in zahtevo, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pravilno je uporabilo temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer načelo individualizacije in njene objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina v višini 29.000,00 EUR tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera. Glede na navedeno je pritožbeno zavzemanje toženih strank za njeno znižanje neutemeljeno.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženi stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami krijeta stroške pritožbe.