Jedro

Novejša sodna praksa zavzema stališče, da je dedič dolžan preverjati lastninsko stanje stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnem posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari. Opustitev preveritve lastninskega stanja ob dedovanju torej ni že sama po sebi okoliščina, ki narekuje zaključek o dedičevi nedobrovernosti.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ob sklepanju pogodbe otrok in da mu zgolj na podlagi prisotnosti ob pisanju osnutka pogodbe v letu 1968 oziroma 1970 ni mogoče naložiti, da bi moral zaradi tega več kot trideset let kasneje preveriti, ali je bila sporna nepremičnina navedena v kasneje sklenjeni pogodbi oziroma v sklepu o dedovanju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik zemljišča parc. št. 25/0 k. o. X. 2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačno je ocenjena verodostojnost priče A. A. Sodišče je spregledalo bistvene okoliščine iz listin, posebej trditve tožencev, da objekt na parceli 25/0 ni njun. Ni upoštevano, da je na zemljišču vreden lesen objekt, ki ga je zgradil B. B. Napačna je ugotovitev, da sporna nepremičnina ni bila predmet pogodbe z dne 23. 12. 1924 in da to trdi celo sam tožnik. Tožnik je trdil, da je bila predmet pogodbe in da je na njej B. B. zgradil lesen objekt z betonskimi podstavki namesto prejšnjega manjšega, ni pa vedel, zakaj je izpadla oznaka parcele. Ta objekt stoji še danes in kaže, da je imel pravično in pošteno posest po tedanjih predpisih ter je nepremičnino priposestvoval v letu 1954. Obrazložitev v 8. točki je popolnoma napačna. Trditev tožencev, da je že B. B. vedel, da zemljišče ni njegova last, je neresnično in zatrjevano šele po začetku pravde. Leseni objekt je B. B. zgradil kmalu po pridobitvi nepremičnine in je še danes tak, kot je bil tedaj. Dodatna šupa, ki je danes ni več, pa je bila postavljena okoli leta 1960. Izpovedbe priče A. A., ki se nanaša na leto 1954, zato ni mogoče časovno umestiti. Ugotovitev, da je bil objekt zgrajen 1853, je zmotna. Vnesla ga je popisovalka in ne more biti pravilen, ker tedaj še niso poznali betona. Toženca sta v dopisu z dne 9. 6. 2014 navedla, da bosta zahtevala odstranitev objekta. Če bi bil objekt njun, tega ne bi navedla. Priče C. C., D. D. in E. E., ki so živele z B. B., so povedale, da ni sence dvoma, da bi oče karkoli posumil, da objekt in sporno zemljišče nista njegova. Insinuacije, da se je o tem govorilo po vasi, so smešne. Priča A. si je to izmislil. Ni nepomembno, da je priča od F. F. dobila v dar zazidljivo parcelo, kar pomeni, da ni nepristranska. Glede na to, da je B. B. sam zgradil drvarnico in da je splošno znano, da se pri prepisih nepremičnin navajajo samo tiste geodetske kulture, ki so vpisane v zemljiški knjigi, ni neobičajno, da drvarnica v pogodbi ni bila izrecno navedena. Zmotna in krivična je ocena, da posest tožnikovih staršev ni bila dobroverna. Na spomin tožnika, ki je bil tedaj enajstletni otrok, vezati njegovo nedobrovernost, je absurdno. Tudi primerjava površin ne more biti podlaga za sklep, da bi tožnikovi starši lahko vedeli, da gre za problem. Hiša in objekt stojita pod cesto na relativno strmem terenu, na takem terenu pa je tudi geodetu težko na oko določiti kvadraturo. Tožnik je predlagal ogled, a ga sodišče ni izvedlo. Ni podlage za zaključek o njegovi nedobrovernosti. V letu 1975 so starši s tožnikom zgradili dovozno pot do garaže. Posekati je bilo treba več dreves. Z lesenega objekta do hiše so bile napeljane vrvi za oporo grozdju. Nikoli ni nihče na kakršenkoli način oporekal lastnine ali posesti na spornem zemljišču ali objektu. Toženca sta se leta 2002 vknjižila v zemljiško knjigo, tožnik pa je postal lastnik in posestnik z dedovanjem po starših v letu 2003 in 2004. Vse do leta 2013 nista ničesar ukrenila.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zahtevek za ugotovitev lastninske pravice temelji na priposestvovanju lastninske pravice glede sporne nepremičnine. Zaključek sodbe o neutemeljenosti zahtevka temelji na ugotovitvah: - da v pogodbi, sklenjeni med G. G. kot prodajalcem in B. B. kot kupcem 23. 12. 1924, ni navedena sporna nepremičnina, niti ni bil G. G. tedaj zemljiškoknjižni lastnik te nepremičnine, - da sporna nepremičnina tudi ni bila predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene med B. B. kot prodajalcem ter H. in I. I., tožnikovimi starši, z dne 28. 12. 1970, - da je B. B. vedel, da del sveta, ki ga uporablja, ni njegova last, ampak da mu je uporabo dovolila F. F., pravna prednica tožencev in zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine od leta 1955, - da so tožnikovi starši sporno nepremičnino prevzeli v posest v letu 1970, vključno s ključi drvarnice, ki stoji na njej, in jo ves čas nemoteno uporabljali, - da je bil predmet pogodbe, sklenjene med B. B. in tožnikovima staršema, opredeljen kot hiša v ... št. ..., stoječa na parc. št. 24, hiša in dvorišče v izmeri 144 m2 in parcela št. 202/3 – travnik v izmeri 176 m2, in ni nobenega zapisa, ki bi vsaj malo kazal na to, da je njen predmet tudi parcela 25/0 oziroma lesena šupa z betonskim podstavkom, stoječa na njej, - da sporna nepremičnina meri 162 m2, kar predstavlja relativno velik delež v primerjavi z nepremičninama, opisanima v pogodbi, - da je tožnik prevzel posest sporne nepremičnine od svojih staršev, da ni bila predmet dedovanja in da je bil navzoč ob pisanju lastnoročne pogodbe v letu 1970. 6. Izpodbijana sodba zaključuje, 1) da je do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v letu 1980 do priposestvovanja lahko privedla le pravična posest, tj. posest, ki je temeljila na pravnem naslovu (§§ 316 in 326 ODZ), take posesti pa tožnikovi predniki niso imeli, 2) da je B. B. vedel, da sporne nepremičnine ne uporablja kot svoje in da zato ni bil dobroveren posestnik, 3) da tožnikova prednika nista bila v opravičljivi zmoti glede tega, ali sta kupila tudi sporno nepremičnino, in 4) da tožnik ni bil v opravičljivi zmoti glede lastništva sporne nepremičnine.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve, da je B. B. vedel, da sporne nepremičnine ne uporablja kot svoje. Sporna ugotovitev temelji na celovitem in popolnem ovrednotenju izvedenega dokaznega postopka. V sodbi je ocenjena vsebina posameznih dokazov v povezavi z drugimi, pritožba pa ne vzbuja dvoma niti o pravilnosti presoje o teži posameznih dokazov niti o tem, da je bila upoštevana njihova celotna, za odločitev pomembna vsebina. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, kdo je od leta 1924 uporabljal sporno nepremičnino, ampak je bilo sporno, ali je izvrševanje posestnih upravičenj tožnika in njegovih pravnih prednikov temeljilo na lastni pravici ali na dogovoru s pravnimi predniki tožencev. Glede na to za odločitev samo po sebi ni pomembno, kdo in kdaj je postavil objekt, ki stoji na nepremičnini. Prav tako ni odločilno stališče tožencev glede objekta, izraženo v dopisih, ki so si jih pravdne stranke izmenjale pred vložitvijo tožbe. Zahteva za odstranitev objekta, navedena v dopisu z dne 9. 6. 2014, na katerega se v zvezi s tem posebej sklicuje pritožnik, le odraža prepričanje tožencev, da sta lastnika sporne nepremičnine. Tako njuno prepričanje tudi jasno izhaja iz ostale vsebine dopisa. V njem sta navedla, da je bila njuna pravna prednica že v letu 1955 vknjižena kot lastnica sporne nepremičnine, da je ni nikoli prodala in da je ustno opozorila tožnikove pravne prednike, da uporabljajo njeno lastnino. Neutemeljeno je zato tudi pritožbeno izpostavljanje, da sta toženca šele v pravdi začela zatrjevati, da je že B. B. vedel, da ni lastnik nepremičnine.

8. Kljub okoliščinam, na katere je opozoril pritožnik v zvezi z oceno verodostojnosti izpovedbe priče A. A., pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti spornega dokaznega zaključka. O tem, da je pravna prednica tožencev F. F. B. B. dala vedeti, da je lastnica sporne nepremičnine ona in ne B. B., ki je nepremičnino uporabljal, ni izpovedala le ta priča, ampak tudi priča J. J. Poleg tega prva priča ni le na splošno izpovedovala o zadevi, ampak je izpovedala o dogodku, ki daje podlago za zaključek o vednosti B. B., da ni lastnik nepremičnine. Pritožbeni očitek, da pričine izpovedbe ni mogoče časovno umestiti, ker je bila dodatna šupa postavljena šele leta 1960, priča pa izpoveduje o dogodku iz leta 1954, vsebuje zatrjevanje nove okoliščine, ki je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izpostavil in je ob opustitvi zatrjevanja opravičljivih razlogov za tako ravnanje ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Na drugi strani so priče C. C., D. D. in E. E., otroka in snaha B. B. le povedali, da se doma ni govorilo o tem, da B. B. ni bil lastnik sporne nepremičnine. Sodba prepričljivo zaključuje, da navedeno še ne pomeni, da B. B. tega ni vedel. Prav tako to ne pove nič tehtnejšega o njegovi poštenosti. Ob dejstvu, da G.G, od katerega je B. B. v letu 1924 kupoval nepremičnine, ni bil lastnik sporne nepremičnine, temveč le lastnik nepremičnin, navedenih v pogodbi, pritožba ne vzbuja tehtnejšega dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je B. B. vedel, da sporne nepremičnine ne uporablja kot svoje.

9. Zatrjevana priposestvovalna doba tožnikovih staršev je tekla od pridobitve posesti konec leta 1970 do njune smrti v letu 2003 oziroma 2004. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da bi mogla priposestvovati nepremičnino ob pogoju dobrovernosti (četrti odstavek 28. člena ZTLR) in da je posestnik dobroveren, če ne ve, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Po utrjenem stališču sodne prakse za zaključek o njegovi zmoti o lastništvu ni dovolj le ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti zmota opravičljiva. Zmota je opravičljiva, če posestnik utemeljeno misli, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost. Upoštevajoč vse okoliščine primera mora biti posestnik prepričan, da mu nepremičnina pripada, in bi tako prepričanje mogel ohraniti tudi po razmisleku o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, ki se pričakuje od običajno skrbnega posestnika.(1)

10. Zaključek sodbe, da tožnikova starša nista bila v opravičljivi zmoti glede tega, ali sta kupila tudi sporno nepremičnino, temelji na naslednjih argumentih: - od povprečno skrbnega udeleženca v pravnem prometu je mogoče pričakovati, da bo preveril, če se predmet pogodbe ujema s stanjem v naravi, - predmet pogodbe je jasno opredeljen tako z zemljiškoknjižnimi oznakami kot z velikostjo nepremičnin in njihovo namembnostjo, - glede na to, da so sledeč tožnikovi izpovedbi starši na roke napisano prodajno pogodbo, v kateri je bilo opisano, da je predmet pogodbe tudi drvarnica poleg dvorišča, nesli k notarju, ki je šel po zemljiškoknjižne izpiske in sestavil pogodbo, je težko verjeti, da starši notarja niso vprašali, zakaj drvarnice ni v opisu pogodbenega predmeta, če tega niso storili, pa gre za neopravičljivo malomarnost, - tudi primerjava površin nepremičnin, ki so jih prevzeli v posest, in površin nepremičnin, navedenih v pogodbi, kaže na to, da bi lahko pomislili na manjši obseg zemljišč v pogodbi.

11. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti zaključka, da v ugotovljenih okoliščinah primera tožnikova starša nista bila v dobri veri, da sta na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene z B. B., postala tudi lastnika sporne nepremičnine. Pritožbeni argument, da ni neobičajno, da drvarnica v pogodbi ni bila izrecno navedena in da je bil razkorak med velikostjo nepremičnin, navedenih v pogodbi, in nepremičnin, prevzetih v posest, tudi za geodeta težko ocenljiv,(2) ni prepričljiv. V sodbi sta obe okoliščini upoštevani kot dokazno pomembni dejstvi, ki šele v povezavi z okoliščinami sklepanja pogodbe, o katerih je izpovedal tožnik, in ugotovitvijo, da je bil predmet pogodbe natančno opisan, pripeljeta do zaključka o nedobrovernosti tožnikovih pravnih prednikov. Te teže jima pritožbeni argumenti ne odvzemajo. Izraz notar je sodišče povzelo iz tožnikove izpovedbe, za samo odločitev pa njegova oznaka oziroma dejstvo, ali je šlo za notarja ali odvetnika, ni pomembno.

12. Utemeljen pa je pritožbeni dvom o pravilnosti zaključka o nedobrovernosti tožnika ob dedovanju po starših. Izpodbijana sodba utemeljuje navedeni zaključek z dvema argumentoma. Kot prvo je od povprečno skrbnega pravnega naslednika mogoče pričakovati, da se bo seznanil z obsegom zapuščine, sporna nepremičnina pa ni bila sestavni del zapuščine. Poleg tega je bil tožnik navzoč pri pisanju lastnoročne pogodbe in bi zato moral in mogel preveriti, zakaj drvarnica ni bila vključena v pisno pogodbo.

13. V odločbi, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, je Vrhovno sodišče zavzelo tako strogo stališče glede potrebne skrbnosti dediča, kot ga zavzema izpodbijana sodba,(3) vendar pa je v odločbi II Ips 357/2013 izrecno navedlo, da je bilo to stališče v kasnejši sodni praksi preseženo, zahteve glede dedičeve skrbnosti pa so milejše.(4) Novejša sodna praksa tako zavzema stališče, da je dedič dolžan preverjati lastninsko stanje stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnem posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari. Opustitev preveritve lastninskega stanja ob dedovanju torej ni že sama po sebi okoliščina, ki narekuje zaključek o dedičevi nedobrovernosti.

14. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ob sklepanju pogodbe otrok in da mu zgolj na podlagi prisotnosti ob pisanju osnutka pogodbe v letu 1968 oziroma 1970 ni mogoče naložiti, da bi moral zaradi tega več kot trideset let kasneje preveriti, ali je bila sporna nepremičnina navedena v kasneje sklenjeni pogodbi oziroma v sklepu o dedovanju. Za presojo obsega poizvedovalne dolžnosti ima večjo težo kasnejši način izvrševanja posesti s strani tožnikovih prednikov in ravnanje tedanjih zemljiškoknjižnih lastnikov. Utemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je pri presoji potrebne tožnikove skrbnosti treba upoštevati ravnanje tožencev, ki naj bi zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine postala v letu 2002, pa vse do leta 2013 v zvezi z lastništvom sporne nepremičnine nista ukrenila ničesar.

15. Ker je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pravilna materialnopravna presoja bo morala temeljiti na oceni neposredno izvedenih dokazov. Ker so bili ti že izvedeni, bi njihova ponovitev pred pritožbenim sodiščem po nepotrebnem povečala stroške postopka in ga podaljšala. Glede na to pritožbeno sodišče ni odločilo samo, ampak je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču, ki je že izvedlo dokaze z zaslišanjem strank in prič.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Poleg sodbe VS RS II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, prim. še sklep VS RS II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015 in tam navedeno sodno prakso.

Op. št. (2): Dokaz z ogledom, na katerega se sklicuje v pritožbi, ni bil izveden, ker je tožnik ta dokazni predlog umaknil. Op. št. (3): Gre za zgoraj navedeno sodbo VS RS II Ips 608/2005. Op. št. (4): Prim. 11. točko obrazložitve navedene odločbe.