Jedro

Zakonski pogoj za priznanje azila iz humanitarnih razlogov je ogroženost oziroma utemeljen strah pred posegom v varnost ali fizično integriteto posameznika v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, ki prepoveduje nečloveško ali ponižujoče ravnanje, mučenje ali kaznovanje ali kakšno drugo nezakonito poseganje v življenje ali svobodo posameznika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 274/2002-6 z dne 27.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.1.2002. S to odločbo, izdano v ponovnem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2364/2000-11 z dne 24.1.2001, je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odločba US RS, 113/2000-odločba US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema vsebino tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji in njegovih izpovedb na zaslišanjih dne 1.8.2000 in dne 15.11.2001. Po lastnih izjavah je tožnik državljan Črne Gore in Zvezne Republike Jugoslavije (ZRJ) in musliman po narodnosti in veroizpovedi. Pred ilegalnim prihodom v Republiko Slovenijo dne 16.11.1998 je živel v kraju P., kjer je imel sosede različnih nacionalnosti. Zaradi nacionalnosti so se že v šoli pretepali, prav tako je doživljal žalitve pri športu, igranju nogometa. Matično državo je zapustil zaradi strahu, ker naj bi ga vpoklicali na nabor za služenje vojaškega roka in ker naj bi ga nato poslali na bojišče na K. Sam se ne želi vojskovati in pobijati nedolžnih ljudi. Edino rešitev je videl v odhodu k očetu v L. Po lastnih izjavah bi tožnika ob vrnitvi v Črno Goro oblasti poslale v zapor, ker se je izogibal vpoklicu na služenje vojaške obveznosti. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka ravnala v skladu s stališči in pravnim mnenjem iz pravnomočne sodbe, št. U 2364/2000-11 z dne 24.1.2001, in dopolnila ugotovitveni postopek z oceno, ali obstaja pri prosilcu utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo.

Odločitev, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje azila, je tožena stranka oprla na ugotovitve, da pri tožniku, ki je po lastnih izjavah pobegnil iz strahu pred prisilno mobilizacijo oziroma vpoklicem v vojsko ter zaradi vojnega stanja v ZRJ, ne gre za preganjanje zaradi razlogov, navedenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), niti ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v izvorno državo. Po 2. odstavku 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, po 3. odstavku 1. člena ZAzil pa tudi iz humanitarnih razlogov, če bi vrnitev tujca v izvorno državo lahko ogrozila njegovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih ženevska konvencija ne določa. Glede na določbe Zakona o amnestiji, objavljenega v Uradnem listu ZRJ, št. 9/2001, ki je začel veljati dne 2.3.2001, tožniku ob vrnitvi v domovino ne grozi kazenski pregon niti druge sankcije s strani državnih organov oziroma vojaških oblasti, saj je bila na podlagi 1. člena navedenega zakona podeljena amnestija osebam, ki so do 7.10.2000 storile oziroma obstaja utemeljen sum, da so storile z zveznim kazenskim zakonikom določena kazniva dejanja po členih 214 in 217, ker se niso odzvale vpoklicu in so se izogibale služenju vojaškega roka oziroma so dezertirale ali pobegnile iz Jugoslovanske armade. Glede uporabe navedenega zakona v praksi se tožena stranka utemeljeno sklicuje na sklep Vojaškega sodišča v Nišu, št. 1054/2001 z dne 22.3.20001, o ustavitvi preiskave po uradni dolžnosti na podlagi navedenega zakona, na članek v časopisu "Večernje novosti" z dne 6.3.2001, da je bilo na podlagi navedenega zakona v treh dneh po njegovi uveljavitvi iz zapora izpuščenih preko 5000 oseb in za 24.000 oseb kazenski postopek ustavljen, in na Poročilo Raziskovalnega instituta pri Ministrstvu za imigracijo in begunce v O. z dne 30.3.2001, da implementacija navedenega zakona v praksi neovirano poteka. Ugotovitev, da tožnik ob vrnitvi v Črno Goro ne bi bil preganjan, je tožena stranka oprla tudi na ugotovitve Poročila o človekovih pravicah za leto 1999 (U.S. Department of State), Poročila Human Rights Watch za leta 1998, 1999, 2000 in 2001 in Letnega poročila, U.S. Department of State, o verski svobodi v Zvezni Republiki Jugoslaviji za leto 2001, da je Črna Gora, kljub svojemu statusu znotraj ZRJ, hitro napredovala v procesu demokratizacije, da nikoli ni uradno priznala ali izvajala vojnega stanja, ki ga je v marcu 1999 razglasila jugoslovanska vlada po tem, ko je NATO dne 24.3.1999 začel bombardirati ZRJ, da je ostala med vojno nevtralna, da so se vanjo celo zatekli mnogi begunci iz preostalega dela ZRJ in da so odnosi med verskimi skupnostmi v Črni Gori mirni, vladi ZRJ in Črne Gore pa na splošno spoštujeta verske pravice posameznikov. Glede na takšne ugotovitve je tožena stranka pravilno odločila, tožbeni ugovori, s katerimi tožnik niti ni obrazložil, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, pa so neutemeljeni. Neutemeljena so tudi tožbena zatrjevanja, da naj bi tožena stranka želela tožnika prikazati kot osebo, ki ni vredna podelitve azila, saj takšne navedbe odločba tožene stranke ne vsebuje.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zatrjuje, da je tožena stranka napačno ugotovila dejstva v zvezi z razmerami v ZRJ, izpodbijana sodba pa je takšne ugotovitve tožene stranke sprejela kot verodostojne. Že na podlagi poročil slovenskih medijev je jasno, da ZRJ ni varna niti stabilna država. Splošno znano je, da oblasti ZRJ še vedno množično kršijo pravice pripadnikov nesrbskega naroda, v zadnjem času tudi pripadnikov črnogorskega naroda. Nobenega dvoma ni, da bi ga vojaške oblasti v primeru vrnitve na območje ZRJ dvojno kaznovale, kot dezerterja in kot pripadnika nesrbskega naroda.

Na pritožbo tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zakonsko podlago za priznanje azila v Republiki Sloveniji predstavljata določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, na kateri se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje in ju pravilno razlaga.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje se po 2. odstavku 1. člena ZAzil daje azil iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to pa je tistim tujcem, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju nahajajo izven države, katere državljani so oziroma izven države običajnega prebivališča, če so brez državljanstva in se ne morejo, ali se zaradi takšnega strahu nočejo vrniti v to državo. V obravnavanem primeru izhaja iz tožnikove prošnje in zapisnikov o njegovem zaslišanju, ki so v upravnih spisih, da je tožnik zapustil Črno Goro zaradi izmikanja zdravstveni obravnavi in rekrutaciji v vojaško službo in zaradi strahu, da bi ga vpoklicali na bojišče na K. Da takšen razlog oziroma takšen strah sam zase ni razlog iz Ženevske konvencije, je tožena stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovila. Sledila je tudi priporočilom Visokega komisariata Združenih narodov za begunce iz Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki izrecno navaja, da oseba ni begunec, če je njen edini razlog dezerterstvo, izmikanje vojaški službi, odpor do vojaške službe ali strah pred borbo (168. točka) in da bi taka oseba veljala za begunca le v primeru, če dokaže da bi bila ob vrnitvi podvržena nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek ali zaradi svoje rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja.

Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se iz humanitarnih razlogov prizna pravica do azila, če bi vrnitev tujca v njegovo izvorno državo lahko ogrozila njegovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnjih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Ker izhaja tudi po presoji pritožbenega sodišča iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka presojala obstoj subjektivne in objektivne ogroženosti v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov in odločila na podlagi dokazne ocene vseh pravno pomembnih okoliščin, je sodišče prve stopnje utemeljeno pritrdilo toženi stranki, da za priznanje azila iz humanitarnih razlogov ni pogojev.

Pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da ZRJ in s tem tudi Črna Gora ni varna niti stabilna država, glede na poročila slovenskih medijev, je neupošteven, ker je zakonski pogoj za priznanje azila iz humanitarnih razlogov ogroženost oziroma utemeljen strah pred posegom v varnost ali fizično integriteto posameznika v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnjih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, ki prepoveduje nečloveško ali ponižujoče ravnanje, mučenje ali kaznovanje ali kakšno drugačno nezakonito poseganje v življenje ali svobodo posameznika. Glede obstoja tega zakonskega pogoja pa izhaja iz obrazložitve odločbe tožene stranke in podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka na podlagi mednarodnih dokumentov o razmerah v Črni Gori in ureditve v Črni Gori veljavnega Zakona o amnestiji in ocene o dejanskem izvrševanju navedenega zakona pravilno ocenila, da tožnikova varnost in fizična intergriteta ob vrnitvi v Črno Goro ne bi bila ogrožena, saj zaradi izogibanja zdravstveni obdelavi in rekrutaciji v vojaško službo ob vrnitvi v Črno Goro ne bi bil kaznovan, niti kako drugače nečloveško ali ponižujoče preganjan ali mučen od oblasti. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke in podatkov in listin v upravnih spisih tudi izhaja, da je tožena stranka glede na Letno poročilo U.S. Department of State o verski svobodi v Zvezni Republiki Jugoslaviji za leto 2001 (oktober 2001), da so odnosi med verskimi skupnostmi v Črni Gori mirni ter da katoliške, muslimanske in ortodoksne skupnosti sobivajo v okviru istih krajevnih skupnosti in za opravljanje verskih obredov celo uporabljajo iste prostore, da ni znan noben primer zapornika iz verskih razlogov ali zaradi ugovora vesti ali kakšen primer nasilnega spreminjanja veroizpovedi. Zato je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik ob vrnitvi v Črno Goro od oblasti tudi ne bi bil preganjan zaradi verskih razlogov. Glede na navedeno na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbena zatrjevanja, da bi vojaške oblasti tožnika, če se bi vrnil na ozemlje ZRJ, dvojno kaznovale, kot dezerterja in kot pripadnika nesrbskega naroda.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.