Jedro

Zgoraj navedene ugotovitve, ki so bile pravno relevantne za presojo spora na drugi stopnji, kažejo med drugim, da utegne iti tako pri telesnih bolečinah kot pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi za bodočo škodo, ki se pri obeh navedenih oblikah škode do neke mere prepletajo in ki jo je tožnik v tožbi tudi uveljavljal. Obstoječa škoda (po 200. členu ZOR) in istovrstna bodoča škoda (po 203. členu ZOR) pa predstavlja celoto, o kateri je možno po naravi stvari odločiti le skupaj to je istočasno, kar pomeni, da ni mogoče pravno zanesljivo zavrniti del odškodninskega zahtevka, dokler ni ugotovljen celoten obseg škode.

Izrek

1. Revizija tožečih strank zoper odločbo o zavrnitvi zahtevka za plačilo predpravdnih stroškov 39.200,00 SIT, se zavrže. 2. Reviziji prvega tožnika v ostalem delu pa se ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje ob nadaljnji ugoditvi pritožbi te stranke razveljavita v odločbi o zavrnitvi višjih zahtevkov za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (skupaj 750.000,00 SIT s pripadki) in v tem delu vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati prvemu tožniku 350.000,00 SIT odškodnine (za telesne bolečine 150.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 200.000,00 SIT), medtem ko je zahtevke za odškodnino za strah, za skaženost, za izgubo zaslužka in za uničena oblačila zavrnilo. Zahtevku druge tožnice za uničen avtomobil je ugodilo do višine 140.102,00 SIT, zavrnilo pa je zahtevek te tožnice glede plačila stroškov za najetje drugega vozila. Toženi stranki je bilo še naloženo, da mora tožnikoma nerazdelno plačati 39.200,00 SIT predpravdnih stroškov in 211.234,00 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi druge tožnice v celoti ugodilo in razveljavilo glede nje zavrnilni del odločbe, pritožbi prvega tožnika je ugodilo delno in razveljavilo zavrnilni del odločbe o njegovih zahtevkih za odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti in tudi glede gmotne škode, zavrnilo pa je njegovo pritožbo v delu, s katerim je zahteval višji odškodnini za telesne bolečine in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Na pritožbo toženke pa je razveljavilo odločbo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prvega tožnika.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožnika iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zahtevku tožečih strank v celoti ugodi ali pa naj se v tem delu razveljavi. Prvi tožnik izvaja v reviziji, da sta odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjeni prenizko, da zato nista pravični, povzema dejanske ugotovitve v zvezi s tema dvema oblikama škode in zaključuje, da sta postavljena zahtevka v celoti utemeljena (to je tudi za razliko 750.000,00 SIT). Oba tožnika pa menita še, da je materialnopravno zmotna odločba sodišča druge stopnje tudi v delu, s katerim je zavrnjen njun zahtevek za plačilo predpravdnih stroškov 39.200,00 SIT ter se pri tem sklicujeta na ustaljeno prakso nižjih sodišč.

Na revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija tožnikov v delu, s katerim je odločeno o predpravdnih stroških, ni dovoljena, medtem ko je revizija prvega tožnika v preostalem delu utemeljena.

K prvi točki odločitve; Po določilu prvega odstavka 151. člena ZPP so pravdni stroški tako izdatki, ki nastanejo med postopkom kot izdatki, ki nastajajo zaradi postopka. Zaradi takega določila so tako imenovani predpravdni stroški (torej izdatki zaradi postopka) pravdni stroški in ne škoda. Tako pravno stališče o navedenih izdatkih je zastopano tako v pravni teoriji kot v sodni praksi ter morebitno drugačno stališče katerega od sodišč na opredelitev pravne narave navedenih izdatkov ne more vplivati. V pobijani sodbi zavzeto stališče sodišča druge stopnje je zato pravilno. Ker predpravdni stroški sodijo med pravdne stroške, je možno o njih odločiti hkrati z vsemi stroški postopka, praviloma hkrati z odločbo o glavni stvari, ko je ugotovljena tudi podlaga za odmero stroškov (uspeh pravdnih strank). Pravdni ali predpravdni stroški se zato praviloma tudi ne uveljavljajo kot samostojen tožbeni zahtevek. V tem primeru so se predpravdni stroški uveljavljali v obliki samostojnega tožbenega zahtevka, v višini 39.200,00 SIT.

Denarna terjatev take višine pa tudi ne dosega revizijske vrednosti (ki mora po določilu drugega odstavka 382. člena ZPP presegati 80.000,00 SIT). Glede na obrazloženo revizija o tem delu odločitve sodišča druge stopnje tako ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (prvi in drugi odstavek 389. člena ZPP).

K odločitvi pod točko 2: Prvi tožnik je uveljavljal v sporu 500.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 600.000,00 SIT ter uspel na prvi stopnji do skupne višine 350.000,00 SIT (150.000,00 SIT za telesne bolečine, ostalo pa za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti). Predmet obravnavanega dela revizije je na drugi stopnji potrjena zavrnitev tožbenega zahtevka iz obeh navedenih naslovov v višini 750.000,00 SIT.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je prvi tožnik utrpel pri prometni nezgodi zvin desnega zapestja, udarnino nosu, lažjo poškodbo glave in skrčenost desnega komolca po poškodbi, da je bil v bolniškem staležu 2 meseca ter da je trpel en dan hude telesne bolečine, en teden srednje in tri tedne manjše ter da ima bolečine še v komolcu in zapestju ob hudih obremenitvah. Med zdravljenjem je nosil tudi do tri tedne mavčno oblogo zgornjega desnega uda. Iz ugotovitev predvsem sodišča prve stopnje pa dalje izhaja, da ima prvi tožnik glavobole tenzijskega značaja, bolečine v komolcu in zapestju ob hudih obremenitvah in malenkostno zavrtost desnega komolca.

Ugotovljeno je še bilo, da je bil tožnik ob nezgodi še zelo mlad, sicer pa poklicno upravlja s težkim tovornjakom in težko gradbeno mehanizacijo.

Zgoraj navedene ugotovitve, ki so bile pravno relevantne za presojo spora na drugi stopnji, kažejo med drugim, da utegne iti tako pri telesnih bolečinah kot pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi za bodočo škodo, ki se pri obeh navedenih oblikah škode do neke mere prepletajo in ki jo je tožnik v tožbi tudi uveljavljal. Obstoječa škoda (po 200. členu ZOR) in istovrstna bodoča škoda (po 203. členu ZOR) pa predstavlja celoto, o kateri je možno po naravi stvari odločiti le skupaj to je istočasno, kar pomeni, da ni mogoče pravno zanesljivo zavrniti del odškodninskega zahtevka, dokler ni ugotovljen celoten obseg škode. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje glede na dosedanje ugotovitve pravno zmotno odločilo, ko je zavrnilo pritožbo prvega tožnika v delu, s katerim je pobijal na prvi stopnji zavrnjena višja tožbena zahtevka za telesne bolečine (350.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (400.000,00 SIT). Revizijsko sodišče je zato reviziji prvega tožnika v tem delu ugodilo in na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč nižjih stopenj v navedenem obsegu. Naloga sodišča prve stopnje bo, da v nadaljnjem postopku oceni vse dokaze, ki se nanašajo na obseg obravnavanih dveh oblik škode, oceni v zvezi s tem izpoved prvega tožnika in pribavljeni mnenji izvedencev nevrološke in kirurške stroke ter nato v skladu z določili 200. in 203. člena ZOR ponovno odloči o razveljavljenih delih odškodninskih zahtevkov.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.