Jedro

Ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi tožnica ni trdila, da sta bila obravnavana objekta zgrajena pred letom 1967, oziroma do konca leta 1967 (1. točka prvega odstavka 197. člena ZGO-1). Glede na to, da je v izjavi, ki jo je dala v inšpekcijskem postopku, navedla, da je leseni objekt postavila v letu 2007, sodišče tudi ne more slediti tožničinemu mnenju, da bi moral upravni organ preveriti, ali je bil objekt postavljen pred datumom 31. 12. 1967.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje objektov na parcelah št. 1207/2, 1207/3, 1207/4, vse k. o. ..., tj. gradnje pritličnega lesenega objekta s podložno betonsko ploščo in lesene strehe, približnih tlorisnih dimenzij objekta 10,0 x 12,0 m, višine slemena približno 4,0 m, do kapi 2,2 m, ter gradnje betonskega zidu iz betonskih zidakov, s kovinsko ograjo, maksimalne višine 1,5 m, dolžine približno 100 m na severozahodni in jugozahodni meji zemljišča. Naložila ji je, naj takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo teh objektov (1. točka izreka) in naj jih v 60 dneh od vročitve odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi (4. točka), toženka pa je še navedla, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na podlagi inšpekcijskega ogleda 27. 9. 2011 ugotovil, da se na parcelah št. 1207/2, 1207/3, 1207/4, vse k. o. …, nahajata objekta v tam navedenih dimenzijah. Tožnica je upravnemu organu pisno pojasnila, da je sama investitorka gradnje lesenega objekta, ki ga je postavila leta 2007. Ker je bilo s poizvedbami na Upravni enoti Koper ugotovljeno, da zavezanka za omenjena dela nima gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero je treba tožnici izreči inšpekcijske ukrepe, predvidene v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožničine pritožbe prvostopenjsko odločbo odpravil v 4. točki izreka in jo nadomestil z novo (zaradi konkretizacije, da se prepovedi nanašajo na objekta iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Obrazloženo je zavrnil pritožbene ugovore, med njimi tudi pritožbeni ugovor, da iz obrazložitve prvostopenjske odločbe ni razvidno, zakaj sta bila objekta obravnavana skupaj in zakaj naj vsak izmed njiju ne bi izpolnjeval pogojev za enostavni objekt. Pojasnil je, da sodijo škarpe in podporni zidovi do 1,5 m v skladu s 3. točko 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) med nezahtevne objekte, za te pa je treba gradbeno dovoljenje pridobiti v vsakem primeru, in da lesenega objekta s podloženo betonsko ploščo in leseno streho, ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte niti po določbah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času gradnje lesenega objekta, ter da sta oporni zid oziroma škarpa po Pravilniku spadala med enostavne objekte le, če njuna višina ni presegala 1,2 m. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga nove dokaze (izjave 5 prič) v zvezi s trditvami, da sta bila objekta postavljena že pred letom 1967 (v času druge svetovne vojne). Pojasnjuje, da živi v Franciji in da je imela težave pridobiti izjave prič in jih zato pred izdajo izpodbijanega akta ni mogla predložiti. Zato sodišču predlaga, naj te dokaze šteje kot pravočasne. Meni, da bi moral inšpekcijski organ pred izdajo izpodbijane odločbe preveriti, ali sta bila objekta postavljena pred 31. 12. 1967, saj imajo objekti, zgrajeni pred tem datumom, uporabno dovoljenje. Poleg tega bi z rušitvijo zidu zemljo s tožničinih parcel odplavilo na sosednji poslovni objekt. V nadaljevanju tožnica navaja, da je nepremičnine po nakupu le vzdrževala z namenom, da se objekt ne poruši v skladu s 25.a členom Pravilnika in 22. člena Uredbe. To naj bi izhajalo tudi iz lokacijske informacije Mestne občine Koper št. 3501-347/2012-2 z dne 14. 2. 2012. Iz te lokacijske informacije naj bi bilo razvidno tudi, da je na tožničinih zemljiščih dopustna gradnja nestanovanjskih stavb s tlorisnimi in višinskimi gabariti 2K+P+1. Po tožničinem mnenju bi inšpektor moral ugotoviti, da gre v skladu s 4. členom Pravilnika za enostavni objekt, tudi če je bil ta zgrajen šele leta 2007, saj naj bi ustrezal pogojem za enostavni pomožni kmetijsko-gozdarski objekt iz 8. člena Pravilnika. Izpolnjeni naj bi bili tudi pogoji iz 19. in 20. člena Pravilnika in lokacijski pogoji, ki jih določa prostorski akt. Sklicuje se še na dopis Mestne občine Koper z dne 14. 2. 2012 o pripravi občinskega prostorskega načrta in predvideni razširitvi stanovanjske gradnje, ki naj bi se nanašala tudi na tožničin objekt. Navedena lokacijska informacija in dopis naj ne bi bili javno dostopni listini, zato meni, da se ne bi smeli šteti kot nov dokaz. V zvezi s pisno izjavo, da je bil objekt zgrajen leta 2007, ki jo je tožnica dala v inšpekcijskem postopku, pa pojasnjuje, da se je zmotila v izrazoslovju in da je želela povedati, da je objekt začela vzdrževati leta 2007. Do tega naj bi prišlo, ker je tožnica starejša in že več let živi v Franciji in ima malo stika s slovenskim jezikom in slovensko zakonodajo. Zato meni, da ji v praksi ni bila omogočena udeležba v postopku, saj ni zastopala svojih pravic in interesov tako, da bi bilo to upravnemu organu razumljivo, kar naj bi pomenilo kršitev načela kontradiktornosti. Poleg tega naj bi inšpekcijski organ upošteval pisno izjavo, ki ni podpisana, in zato sploh ne bi smela biti veljavna. Zato meni, da bi jo organ moral pozvati, naj izjavo dopolni in izvesti poseben ugotovitveni postopek. V zvezi s tem se sklicuje na 7. in 145. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Izpodbijana odločba naj bi bila nezakonita tudi zato, ker prvostopenjski organ ni izdal sklepa o odpravi pomote pri navedbi podlage za njeno izdajo kljub temu, da je mu je drugostopenjski organ to naložil. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Ker v zadevi ni sporno, da tožnica za obravnavano gradnjo ni pridobila gradbenega dovoljenja, se sodišče v celoti strinja z razlogi, navedenimi v upravnem aktu organa druge stopnje, s katerimi je utemeljeno, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje (152. člen ZGO-1). Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja: V skladu s tretjim odstavkom 20. člena in z 52. členom ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Po presoji sodišča tožnica tožbo utemeljuje prav z navajanjem nedovoljenih novih dejstev in s predlaganjem nedovoljenih novih dokazov.

Tožnica namreč izjave prič predlaga kot dokaz, da je objekt stal že pred letom 1967. Tudi če bi sodišče štelo, da so razlogi za to, da tožnica teh izjav kot dokaz ni predložila že v upravnem postopku, utemeljeni, ti dokazi ne morejo biti upoštevani v upravnem sporu, ker tožnica dejstva, ki ga želi dokazovati s temi dokazi, v upravnem postopku ni navajala. Ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi namreč ni trdila, da sta bila obravnavana objekta zgrajena pred letom 1967, oziroma do konca leta 1967 (1. točka prvega odstavka 197. člena ZGO-1). Glede na to, da je v izjavi, ki jo je dala v inšpekcijskem postopku, navedla, da je leseni objekt postavila v letu 2007, sodišče tudi ne more slediti tožničinemu mnenju, da bi moral upravni organ preveriti, ali je bil objekt postavljen pred letom 31. 12. 1967. Da bi bila objekta zgrajena pred 31. 12. 1967, tožnica v upravnem postopku ni navajala ne na prvi ne na drugi stopnji. Niti v tožbi ne pojasnjuje, iz česa naj bi izhajalo, da sta objekta obstajala že pred navedenim datumom, izvajanje dokazov pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi (tako tudi Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010). Tožnica sicer v tožbi navaja, da se je zmotila v izrazoslovju in da je dejansko želela povedati, da je objekt pričela vzdrževati leta 2007. Vendar pa tudi navedba, da je pričela objekt vzdrževati leta 2007 ne pomeni navajanja, da je bil objekt zgrajen že leta 1967. Neutemeljen je tudi očitek, da tožnica ni imela možnosti udeležbe v postopku, ker da ni zastopala svojih interesov. Tožnica je v inšpekcijskem postopku sodelovala, saj je na poziv inšpektorja tudi dala pisno izjavo o gradnji na navedenih parcelah. V upravnem spisu je tudi original izjave, na katero se sklicuje inšpekcijski organ, ki je podpisana, da ta podpis ne bi bil tožničin, pa tožnica ne trdi. Poleg tega so tožbene trditve o formalni pomanjkljivosti te izjave in nepodpisana izjava, ki jo tožnica prilaga tožbi kot dokaz, prav tako nedopustna tožbena novota, saj tožnica tega ugovora v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni uveljavljala. Nasprotno, na to svojo izjavo se je celo sklicevala, ko je tudi v pritožbi, ki jo je vložila po pooblaščenki, ki je odvetnica, navajala, da je objekta postavila leta 2007. To hkrati pomeni tudi, da je neutemeljena tudi tožničina trditev o nevednosti in neukosti in s tem očitek o kršitvi 7. člena ZUP. Poleg tega tožnica niti ne navaja, na podlagi česa bi moral upravni organ sklepati na njeno nevednost in neukost, to tudi iz upravnega spisa ni razvidno. Tožnica namreč v upravnem postopku ni navajala niti, da ne živi na naslovu na Rakeku v Ljubljani (ki ga navaja tudi v tožbi), temveč v Franciji, niti da nima stika s slovenščino. Dejstvo, da tožnica ni navajala dejstev, za katere sedaj meni, da so pravno odločilna, pa samo po sebi tudi ne pomeni, da ji ni bila omogočena udeležba v postopku oziroma, da ji organ ni omogočil varovanja njenih pravic.

Zakaj je tožničino razlogovanje, da gre za objekta, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno, tudi če sta bila zgrajena šele leta 2007, je obrazloženo pojasnil že upravni organ druge stopnje. Glede na tožbene trditve, da leseni objekt sodi med pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, pa sodišče pojasnjuje še, da je v 15. točki prvega odstavka 8. člena Pravilnika kot vrsta pomožnega kmetijsko-gozdarskega objekta res naveden skedenj s tlorisno površino do 120 m2, višino do 4 m ter z razponom nosilnih delov do 3m, vendar za opredelitev, da gre za tak objekt, ne zadošča le ustreznost navedenih dimenzij, temveč tudi namembnost, tj. da gre za pokrito kmečko gospodarsko poslopje z delovnim prostorom za mlatenje in prostori za shranjevanje sena in slame. Da bi v obravnavanem primeru šlo za objekt takšne namembnosti, tožnica ni trdila ne v upravnem postopku, niti tega ne trdi v tožbi. Ker torej ni izkazano, da bi sploh šlo za objekt iz 15. točke prvega odstavka 8. člena Pravilnika, tudi ni pravno odločilno, ali so izpolnjeni nadaljnji pogoji iz 20. člena Pravilnika. Zato se tudi inšpekcijskemu organu ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali prostorski akt na obravnavanih zemljiščih dopušča gradnjo skednja. To hkrati pomeni, da tudi lokacijska informacija in dopis, na katerega se tožnica sklicuje v tožbi, nista pravno odločilna dokaza. Poleg tega sta bila tako lokacijska informacija kot navedeni dopis Mestne občine Koper izdana 14. 2. 2012, torej po izdaji izpodbijane določbe z dne 7. 11. 2011, in je že iz tega razloga neutemeljen tožbeni ugovor, da bi ju upravni organ moral kot javno dostopni listini upoštevati po uradni dolžnosti. V skladu z 52. členom ZUS-1 se namreč nova dejstva in nov dokazi lahko upoštevajo, le če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta.

Kot je pojasnil že upravni organ druge stopnje, tudi napačno navajanje določb ZUP v uvodu inšpekcijske odločbe ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Zato se sodišče tudi v tem delu sklicuje na obrazložitev organa druge stopnje, glede na tožbene navedbe pa pojasnjuje le, da to, da je organ druge stopnje v obrazložitvi svoje odločitve med drugim organ prve stopnje opozoril, da je v primerih, kot je obravnavani, njegova dolžnost, da izda sklep o popravi pomote, ne pomeni, da je prvostopenjska odločba nezakonita, ker organ prve stopnje tega sklepa še ni izdal. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji, saj tožnica v tožbi navaja dejstva in predlaga dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.