Jedro

Tožniku do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, če se upošteva znižanje starostne meje za šest mesecev zaradi skrbi za otroka. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, češ da gre za subjektivno okoliščino na strani delavca.

Vrhovno sodišče RS je v več zadevah zavzelo stališče, da se pri ugotavljanju, ali delavcu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, upošteva znižanje starostne meje po 28. členu ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 8. 2019 nezakonita in se razveljavi ter da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami. Toženki je naložilo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel pred odpovedjo, in mu plača pravdne stroške v višini 1.061,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper odločitev o pravdnih stroških se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo kilometrine za pristop na naroka za glavno obravnavo in odsotnosti iz pisarne za čas poti. Toženka je tista, ki je povzročila stroške z drugim narokom za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje bi zadevo lahko zaključilo na prvem naroku za glavno obravnavo. Na pripravljalnem naroku je sprejelo program vodenja postopka, opredelilo pravno kvalifikacijo spora in ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je podan poslovni razlog za odpoved in da tožniku do izpolnitve pogojev za starostno upokojitve manjka manj kot pet let pokojninske dobe. Drugi narok je bil izveden, ker je toženka vztrajala pri predlogu za zaslišanje priče A.A.. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov za posvet s stranko in pregled listin. Posvet s stranko in pregled listin se štejeta za samostojni storitvi po obvezni razlagi Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 1. 2. 2018. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da mu prizna in prisodi še pravdne stroške v višini 722,34 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji, ali tožnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo iz 114. člena ZDR-1, upoštevalo sodno prakso, ki ni ustrezna. Stališče, da se pri ugotavljanju, ali do izpolnitve pogojev za starostno upokojitve manjka manj kot pet let pokojninske dobe, upošteva subjektivne okoliščine na strani delavca, s katerimi delodajalec ni seznanjen, vodi do zlorabe instituta. Delavca izjava, s katero uveljavlja posebno varstvo pred odpovedjo, ne zavezuje. Predčasna upokojitev je izjema. Namen posebnega varstva pred odpovedjo iz 114. člena ZDR-1 je v varstvu delavcev pred upokojitvijo, pri čemer bi se moral delavec dejansko upokojiti na predviden način oziroma v predvidenem času. Interpretacija 114. člena ZDR-1 bi morala biti, da se upoštevajo le objektivne okoliščine, kar narekuje odstop od sodne prakse. Sodišče prve stopnje je predlog toženke za sodno razvezo neutemeljeno zavrnilo. Toženka v času podaje odpovedi ni vedela, da tožnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo. Sodno razvezo je predlagala, ker tožniku ne more zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To delo je postalo nepotrebno. Bolniški stalež tožnika ne bi varoval pred odpovedjo, le odložil bi njeno učinkovanje. Sodišče prve stopnje bi lahko odločilo ob smiselni uporabi določbe 116. člena ZDR-1. Ustrezno bi upoštevalo interese delodajalca, ki se zasledujejo s sodno razvezo, in interese delavca. Zagotovljeno bi bilo spoštovanje načela enakosti (14. člen URS) in uresničevanje pravic na način, ki sledi ustavno dopustnemu cilju, in je sorazmerno (15. člen URS). Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju interesov in okoliščin pravdnih strank upoštevalo izpoved tožnika in priče A.A., vodje oddelka B.. Priči je verjelo, vendar je njegovo izpoved zmotno ocenilo. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovilo, da je potreba po tožnikovem delu še podana. Toženka je tožniku podala odpoved iz poslovnega razloga, ekonomskega in organizacijskega. Obstoj poslovnega razloga med pravdnima strankama ni bil sporen. Reorganizacija in optimizacija delovnega procesa poteka ves čas. Priča je izpovedal, da se je delo pri toženki bistveno spremenilo. Ni več potrebe po delu vzdrževalcev, kot je bil tožnik, kar je bil razlog za podajo odpovedi. Vzdrževalci pri toženki morajo imeti nova znanja, in sicer znanja elektronike in mehatronike, s katerimi tožnik ne razpolaga. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja toženka v pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba toženke sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o bistvenih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami ali zapisniki, ne pa, kadar gre za oceno dokaza, konkretno izpovedi priče A.A., s katero stranka ne soglaša. 7. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 8. 2020 utemeljilo na posebnem varstvu tožnika pred odpovedjo. Prvi odstavek 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let, ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožniku do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, če se upošteva znižanje starostne meje za šest mesecev zaradi skrbi za otroka. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, češ da gre za subjektivno okoliščino na strani delavca.

8. Pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine določa 27. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.). 28. člen ZPIZ-2 določa primere znižanja starostne meje za izpolnitev pogojev za starostno upokojitev. Vrhovno sodišče RS je v več zadevah, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje,1 zavzelo stališče, da se pri ugotavljanju, ali delavcu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, upošteva znižanje starostne meje po 28. členu ZPIZ-2. Temu stališču pritožbeno sodišče sledi. Vrhovno sodišče RS je utemeljilo, da je uveljavitev pravice do starostne pokojnine v vsakem primeru odvisna od zavarovanca (delavca) - tudi če in ko izpolni pogoje za upokojitev, se mu ni treba upokojiti.2 To pomeni, da so pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine različni za vsakega zavarovanca glede na njegove osebne okoliščine in odločitve in toženka v pritožbi neutemeljeno deli okoliščine za pridobitev pravice do starostne pokojnine na objektivne in subjektivne. Prav tako neutemeljeno izpostavlja, da izjava delavca, da bo uveljavljal znižanje starostne meje po 28. členu ZPIZ-2, delavca ne zavezuje. Tudi do tega se je že opredelilo Vrhovno sodišče RS, in sicer je pojasnilo, da to ni bistveno.3

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je upoštevalo vse okoliščine in interes pogodbenih strank, kot mu nalaga prvi odstavek 118. člena ZDR-1. Toženka je svoj predlog utemeljila predvsem z navedbami, da je potreba po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala oziroma da mu dela ne more zagotoviti - gre za podobne navedbe, s katerimi je utemeljevala obstoj poslovnega razloga za podajo odpovedi. Te okoliščine ne pretehtajo nad okoliščinami in interesi na strani delavca, tožnika, saj bi v nasprotnem primeru tožniku, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo, iz istega razloga, kot je bila podana nezakonita odpoved, poslovnega razloga, delovno razmerje pri toženki prenehalo.

10. Sodišče prve stopnje ni zmotno dokazno ocenilo izpovedi priče A.A., kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi. Iz njegove izpovedi je pravilno ugotovilo, da je oziroma bo potreb po delu tožnika vedno manj.4 Kot odločilno je pravilno upoštevalo izpoved priče, da je pri toženki še vedno zaposlenih 19 strojnih vzdrževalcev, in iz tega sklepalo, da bi toženka tožniku delo lahko zagotovila. Pritožbena navedba, da ima teh 19 strojnih vzdrževalcev drugačna znanja, znanja elektronike in mehatronike, ki jih tožnik nima, je kot pritožbena novota neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP), takšno zatrjevano dejstvo pa tudi ne izhaja iz izpovedi priče. Kot je razvidno iz zapisnika z drugega naroka za glavno obravnavo, je priča izpovedal, da imajo pri toženki 43 vzdrževalcev, od tega 19 strojnih vzdrževalcev, pri čemer jih bodo v naslednjih dveh letih potrebovali največ 30, to pa bodo vzdrževalci s področja elektronike, mehatronike in avtomatike. Takšno izpoved priče je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, tako samo zase kot v povezani z drugimi dokazi, in ugotovilo, da je pri toženki (v času odločanja) še podana potreba po strojnem vzdrževanju - delu, ki ga je opravljal tožnik.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o pravdnih stroških. Tožniku upoštevaje za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) utemeljeno ni priznalo kilometrine za pristop na naroka za glavno obravnavo in odsotnosti iz pisarne za čas poti. Kot vsaka pravdna stranka ima pravico svobodno izbrati odvetnika izven okrožja sodišča, pred katerim teče pravda, vendar teh stroškov ne more prevaliti na nasprotno stranko, ki je dolžna povrniti zgolj potrebne stroške. Da bi bile za izbiro odvetnika izven okrožja sodišča podane posebne okoliščine (npr. specialistično znanje odvetnika), tožnik, ki ima prebivališče v okrožju sodišča prve stopnje, ni navedel. Sodišče prve stopnje mu je priznalo stroške za pristop na prvi in drugi narok za glavno obravnavo, zato so pritožbene navedbe glede potrebnosti drugega naroka nebistvene. Drugi narok niti ni bil nepotreben, kot neutemeljeno navaja tožnik, sodišče prve stopnje je na tem naroku izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in priče A.A., saj dejstva glede odločitve o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi niso bila nesporna. Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo ločeno stroškov za posvet s stranko in pregled listin. Kot je pravilno utemeljilo, so ti stroški že zajeti v priznanih postavkah (sestava tožbe in pripravljalnih vlog). Odvetniška tarifa (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) je podzakonski akt, ki ga izda odvetniška zbornica na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nadalj.) v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. OT je obvezna za sodišča in druge državne organe (prvi odstavek 20. člena ZOdv; drugi odstavek 155. člena ZPP), kar pa ne velja za obvezno razlago OT, ki jo sprejme odvetniška zbornica.

12. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške, ker v pritožbenem postopku ni uspel (154. člen ZPP), njegov kratek odgovor na pritožbo zoper razveljavljeno nadomestno sodbo pa ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Odločbe VSRS VIII Ips 102/2015, VIII Ips 287/2016 in VIII Ips 86/2017. 2 Odločba VSRS VIII Ips 102/2015. 3 Odločba VSRS VIII Ips 86/2017. 4 Toženka sama je v prvi pripravljalni vlogi, v kateri je podrobno utemeljila svoj predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, navedla, da je dela za strojne vzdrževalce vedno manj, ne pa, dela ni več ali da rabijo drugačna znanja. Podobno je navedla v drugi pripravljalni vlogi, in sicer da dela za tožnika nima, ker "ne potrebuje toliko delavcev njegovega profila".