Jedro

Kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj je drugačen - višji, kot bi bil pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju.

Pravila o objektivni odgovornosti se takrat, ko je postala stvar ali dejavnost vezana zaradi dejanj ali opustitev imetnika stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z določeno dejavnostjo, ne smejo uporabiti. V primerih, ko je nevarnost posledica nedopustnega ravnanja, naj bo podlaga odškodninske odgovornosti krivda.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 2.115.420 SIT in mu povrniti pravdne stroške v višini 157.073 SIT, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo: - v izpodbijanem ugodilnem delu za znesek 700.000 SIT s pripadki, v izpodbijanem zavrnilnem delu za znesek 1.400.000 SIT s pripadki in v stroškovni odločitvi razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v delu, v katerem je odločeno o teku zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, spremenilo tako, da od prisojenega zneska 59.670 SIT obresti tečejo od 9. 9. 1998 do 31. 12. 2001, od zneska 3.500 SIT pa od 10. 9. 1998 do 31. 12. 2001; - v preostalem še izpodbijanem delu pa je obe pritožbi zavrnilo ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče njegovi reviziji ugodi. Poudarja, da se je tožnik poškodoval pri vaji na dvovišinski naletni gredi, ki je manj zahtevna ovira. Premagovati jo je mogoče na različne načine, vendar nobenega od teh ni moč šteti za nevarnega. Iz Priročnika za športno vzgojo vojakov na služenju vojaškega roka izhaja, da se pri določenih tehnikah premagovanja ovire izvajalec nahaja na višjem položaju kot pri drugih. Ne drži torej popolnoma, da se tehnike razlikujejo le po načinu premagovanja, ne pa po doskoku na tla. Zmotno je stališče, da s strani nižjih sodišč izpostavljene okoliščine izvajanja sporne vaje (njena obveznost za tožnika, zahtevana hitrost njenega izvajanja, doskok na mokra asfaltna tla z višine 1,50 metra, dejstvo, da njeno izvajanje zahteva dobro psihofizično pripravljenost) le-tega opredeljujejo kot nevarno dejavnost. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil poligon urejen, obravnavana ovira je bila le ena, zaščitena z gumo, vsak udeleženec je šel po progi le enkrat. Tekmovanje ni bilo usmerjeno v doseganje rezultatov, tožnik pa je bil izbran, ker je bil sposobnejši od drugih. Premagovanje ovir sodi v okvir izvajanja športnih aktivnosti in samo po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Prav tako toženec meni, da njegova odgovornost ne more biti hkrati objektivna in krivdna, kot zaključujeta nižji sodišči. V zvezi s krivdno odgovornostjo revident opozarja, da je Vrhovno sodišče (sodba II Ips 523/2002) že odločilo, da asfaltna tla pri seskoku z 1,50 metra visokega zidu ne pomenijo neprimerne podlage. Poleg tega sodišče neprimernost podlage navaja samo pavšalno, brez utemeljitve, tudi izvedenec ni podal mnenja v tej smeri.

Proti delu sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je zavrnjen višji zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, je revizijo vložil tudi tožnik. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino iz naslova omenjenih oblik nepremoženjske škode v znesku 6.050,74 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da sta nižji sodišči pravilno ugotovili dejansko stanje, vendar sta ugotovljena dejstva prenizko ovrednotili. Že sama diagnoza poškodbe, katero je utrpel tožnik, terja prisojo bistveno višje odškodnine. Sodišči nista ustrezno ovrednotili trajanja in intenzivnosti posameznih bolečinskih obdobij, predvsem sta premalo upoštevali tožnikovo izpoved v zvezi s tem. Poleg tega izstopajo številne nevšečnosti, katere je tožnik prestal v času zdravljena, in čas od dneva poškodbe do dneva razsoje na prvi stopnji. Pri odmeri odškodnine za strah sta sodišči prve in druge stopnje prenizko ovrednotili ugotovitve, da je tožnikov intenziven primarni strah trajal kar dve uri, sekundarni pa kar eno leto, pri čemer bi bilo treba ustrezneje presojati tudi tožnikovo izpoved in čas čakanja na odškodnino.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama; toženec je na revizijo tožnika odgovoril in predlagal, naj jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Reviziji nista utemeljeni.

O reviziji tožene stranke V konkretni zadevi sta nižji sodišči odločili, da je toženec tako krivdno (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji; v nadaljevanju: ZOR, katerega določila se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji - OZ) kakor tudi objektivno (drugi odstavek 154. člena ZOR) odškodninsko odgovoren(1). ZOR v določbah, kjer ureja odgovornost za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, navedenih pojmov ne opredeljuje. Kaj pojma "nevarna stvar" oziroma "nevarna dejavnost" kot pravna standarda pravzaprav pomenita, mora zato pojasniti sodna praksa oziroma mora na to vprašanje odgovoriti sodnik v vsaki posamezni zadevi. Revizijsko sodišče posebej poudarja, da v našem odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, zato je odgovornost po načelu vzročnosti ali objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba - kot vse izjeme - utesnjujoče razlagati.

Izvajanja sporne vaje, kot pravilno opozarja revident, ni mogoče šteti za nevarno dejavnost; vendar za tožniku nastalo škodo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, toženec kljub temu odgovarja (na podlagi prvega odstavka 154. člena ZOR). Nižji sodišči sta toženčevo objektivno odgovornost utemeljili z obveznostjo sporne vaje za tožnika, z zahtevano hitrostjo njenega izvajanja, z neprimernostjo podlage doskočišča (mokrost, asfalt) in z dejstvom, da njeno izvajanje zahteva dobro psihofizično pripravljenost (zanjo je vnaprej predpisano varovanje). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj drugačen - višji, kot bi bil pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju(2) (pri čemer ni moč prezreti, da v konkretnem primeru sploh ni šlo za specifično vojaško vajo, temveč za športno vadbo(3). Vojaško usposabljanje ima svoje posebnosti glede namena in glede načina urjenja, pa tudi glede udeležencev in drugih okoliščin. Namen vojaškega urjenja je usposobiti vojaške obveznike za ustrezno ravnanje v vojni ali podobnih dogodkih, in sicer tudi s premagovanjem nevarnosti in prilagajanjem nevarnim razmeram hkrati z izboljševanjem telesne zmogljivosti. Vojaški obvezniki so praviloma zdravi mladi moški, ki so v primerjavi z drugo populacijo nedvomno telesno sposobnejši. Prav tako je za vojaško urjenje običajno in ne nepričakovano, da se morajo vaje opravljati čim hitreje. Tudi okoliščina, da je bilo izvajanje vaje za tožnika obvezno, nima za posledico objektivne odgovornosti države za škodo, ki jo je pri tem utrpel. Take odgovornosti naš pravni red ne pozna. Bistveno pa je, da je po ugotovitvah nižjih sodišč v konkretnem primeru izvajanje sporne vaje postalo nevarno zaradi opustitve toženca. Pravila o objektivni odgovornosti se namreč takrat, ko je postala stvar ali delovanje nevarno zaradi dejanj ali opustitev imetnika stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z določeno dejavnostjo, ne smejo uporabiti. V primerih, ko je nevarnost posledica nedopustnega ravnanja, naj bo podlaga odškodninske odgovornosti krivda. S presojo nižjih sodišč, da je v obravnavani zadevi podana toženčeva krivdna odgovornost, pa se revizijsko sodišče strinja. Toženec za tožniku nastalo škodo odgovarja, ker kot organizator pri pripravi tekmovanja ni ravnal s potrebno skrbnostjo; podlaga, na katero so vojaki pri premagovanju obravnavane ovire doskočili, je bila neprimerna - pretrda. Nikakor ne drži, da nižji sodišči to okoliščino navajata samo pavšalno; nasprotno, sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta o tem izčrpno argumentacijo (glej tretji in četrti odstavek na peti strani ter prvi odstavek na šesti strani prvostopenjske sodbe in četrti odstavek na peti strani drugostopenjske sodbe)(4). O reviziji tožeče stranke Tožnik izpodbija odločitev o višini denarnih odškodnin za posamični (revizijsko sporni) obliki nepremoženjske škode s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju opravičevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Kot je bilo v številnih revizijskih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, je tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava jalov, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju - ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (načelo individualizacije odškodnine). Bistveno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega i n določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo v konkretni zadevi pri odmeri odškodnin za telesne bolečine in za strah pravilno upoštevano(5). Nasprotno revizijsko stališče je neutemeljeno. Prav tako ni moč pritrditi revizijskemu očitku, da bi morala biti tožniku odmerjena višja odškodnina zaradi dolgotrajnosti postopka (škodni dogodek se je zgodil v letu 1996). Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, namreč sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine(6).

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP reviziji zavrnilo in z njima tudi priglašene revizijske stroške.

.Op. št. (1): Glede na revizijske navedbe velja pripomniti, da takšna kumulacija običajno (pojmovno) res ni mogoča, saj obstoj krivdne odgovornosti večinoma izključuje obstoj objektivne odgovornosti (izpodbija domnevo vzročnosti), vendar je izjemoma možna - primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 429/2005. Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 455/2002. Op. št. (3): Izvajanje običajnih športnih aktivnosti med vojaškim usposabljanjem samo po sebi ni nevarna dejavnost - primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 684/2003. Op. št. (4): Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 523/2002, na katero se sklicuje revident, nikakor ne izhaja, da asfalt pri doskoku z 1,50 metra visokega zidu ne pomeni neprimerne podlage. Op. št. (5): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 275/2004 in II Ips 363/2001. Op. št. (6): Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje. Razlogi, ki so ustalili sodno prakso na takšnem stališču, izvirajo iz časa obstoja nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vsa vrednostna razmerja. Opisane ekonomske razmere so bile poglavitni razlog za določitev visokih zakonsko določenih zamudnih obresti, ki so opravljale vlogo valorizacije glavnice in jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije odškodnine. Vprašanje odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je s tem povezano tudi s časom čakanja na njeno odmero, vendar pa bi morala imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali celo v zlorabi procesnih pravic - primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 221/2001, II Ips 664/2003 in II Ips 408/2007.