Jedro

Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar namreč davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana (prvi odstavek 169. člena ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) ugotovila, da je dolžnik (tožnik v tem upravnem sporu) dolžan na podlagi izvršilnega naslova, to je plačilnega naloga Postaje prometne policije Murska Sobota št. 000011974652-2 z dne 29. 8. 2019, ki je postal izvršljiv dne 7. 10. 2019, plačati globo v znesku 120,00 EUR ter stroške izdaje sklepa v višini 10,00 EUR (1. točka izreka). Zoper dolžnika je zato FURS dovolila davčno izvršbo, ki se opravi z rubežem denarnih sredstev dolžnika pri banki A., d.d. Banka opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri tem pa upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (2. točka izreka). Banka je dolžna dolžnikova zarubljena denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti prenesti oziroma izvrševati prenose zarubljenih denarnih sredstev na prehodni podračun FURS, naveden v izreku odločbe (3. točka izreka). S sklepom je bilo banki prepovedano izplačilo zarubljenih denarnih sredstev, dolžniku pa je bilo do poplačila celotnega dolga prepovedano s temi sredstvi razpolagati (4. točka izreka). Stroški davčne izvršbe so bili naloženi v plačilo dolžniku (5. točka izreka), navedeno pa je tudi bilo, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je policija kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom ZDavP-2 pri davčnem organu vložila predlog za izterjavo denarne terjatve, ki je navedena v izreku izvršilnega naslova. Ker tožnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bila z izpodbijanim sklepom zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeta davčna izvršba.

3.Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe je ministrstvo ugotovilo, da ima izpodbijani sklep o izvršbi vse obvezne sestavine, ki so določene v 151. členu ZDavP-2, in da je pri navedbi izvršilnega naslova v izreku sklepa o davčni izvršbi prišlo do določenih pomanjkljivosti. Iz spisa zadeve je namreč razvidno, da predstavlja izvršilni naslov za izterjavo globe v znesku 120,00 EUR plačilni nalog št. 0000119746522 z dne 29. 8. 2019, ki je postal izvršljiv dne 8. 10. 2019, in ne plačilni nalog Postaje prometne policije Murska Sobota št. 000011974652-2 z dne 29. 8. 2019, ki naj bi izvršljiv postal dne 7. 10. 2019, kot izhaja to pomotoma iz izreka izpodbijanega sklepa. Pri navedenih pomanjkljivostih pa gre po mnenju ministrstva zgolj za pisne pomote, ki na samo odločitev o stvari ne vplivajo, in jih lahko organ na prvi stopnji na podlagi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) kadarkoli popravi. Napaka pri navedbi datuma izvršljivosti izvršilnega naslova po mnenju pritožbenega organa tudi ne vpliva bistveno na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj se je davčna izvršba začela v trenutku, ko je bil navedeni izvršilni naslov že izvršljiv, od izvršilnega naslova pa se zamudne obresti tudi ne obračunajo.

4.Izpodbijani sklep je po mnenju ministrstva pravilen in v skladu z zakonom. Pritožbene navedbe pa so po njegovem mnenju neutemeljene. V zvezi z navedbo pritožnika, da bi ga moral davčni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi zaslišati, pritožbeni organ pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Postopek davčne izvršbe se je začel na predlog predlagatelja izvršbe, ob upoštevanju podatkov, ki jih je ta navedel v predlogu za izvršbo ter na podlagi izvršilnega naslova. Za začetek izvršbe je bistven le obstoj izvršljivega izvršilnega naslova ter ugotovitev, da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. Pritožnik po ugotovitvi ministrstva tudi ne navaja, da bi terjano obveznost do dneva izdaje izpodbijanega sklepa poravnal, zato je neutemeljen njegov očitek, da organ na prvi stopnji pred izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovil vseh za odločitev relevantnih dejstev, zaslišanje pritožnika pa na odločitev tudi ne bi imelo vpliva.

5.Zoper sklep o davčni izvršbi je tožnik vložil tožbo, v kateri navaja, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene njegove pravice iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), saj ni bil izveden pošten postopek, pridobljena pa tudi ni bila sodba v poštenem sodnem postopku, v katerem bi se ugotovilo, da je dolžnik. Kršen je bil tudi 9. člen ZUP, saj ga organ ni zaslišal in izvedel dokazov v njegovo korist. Toženka pred izdajo odločbe tudi ni ugotovila vseh spornih dejstev in okoliščin, pomembnih za odločbo, kot to zahtevata 146. in 138. člen ZUP. Tožnik nadalje očita še, da ni bil deležen javnega sojenja ter da mu ni bila dana možnost priprave in obrambe skladno s 29. členom Ustave Republike Slovenije, da mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic ter da ima vsakdo pravico da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, kar pa FURS ni. Davčni organ mora za sprejem zakonite in pravilne odločitve skladno s 5. členom ZDavP-2 pred odločitvijo ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist tožnika kot zavezanca za davek. Poseg v njegovo lastnino in izvršba nista možna brez sodbe sodišča, pri tem pa se tožnik zgolj pavšalno sklicuje na določila Ustave Republike Slovenije (14., 23., 24., 25. in 33. člen), 6. člena EKČP, 1. člena Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ZDavP-2 (5., 6., 155., 159. in 160. člen) ter ZUP (7., 8. in 9. člen). Sodišču predlaga, da tožbi v celoti ugodi in davčno izvršbo ustavi.

6.V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi upravnih aktov ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7.V pripravljalnih vlogah z dne 17. 6. 2022 ter z dne 23. 7. 2022 tožnik vztraja pri svojih očitkih o kršitvah pravil postopka, ki naj bi bile zagrešene pri izdaji izpodbijanega sklepa.

8.V pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2022 toženka navaja, da v zadevah davčne izvršbe zakon ne predvideva zaslišanja tožnika, prav tako pa tudi ne izvedbe ustne obravnave.

9.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave, ki ji je prisostvovala toženka, tožnik pa se glavne obravneve, kljub temu, da je bil nanjo pravilno vabljen, ni udeležil. Na glavno obravnavo je kot tožnikov pooblaščenec pristopil le B. B., ki pa je po pozivu sodišča pojasnil, da pravniškega državnega izpita nima opravljenega. Ker sme po določbi tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) uporablja tudi v upravnem sporu, stranko pred upravnim sodiščem zastopati le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, na kar je bil tožnik v vabilu na glavno obravnavo tudi izrecno opozorjen, sodišče B. B. ni dovolilo, da bi na glavni obravnavi nastopal kot pooblaščenec tožnika. Glavna obravnava se je tako na predlog toženke opravila v odsotnosti tožnika.

18.Kot že obrazloženo, gre v obravnavani zadevi za izvršitev pravnomočnega in izvršljivega plačilnega naloga Postaje prometne policije Murska Sobota. Tožniku je bil izpodbijani sklep vročen in se je zoper njega tudi pravočasno pritožil. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ opredelil v obrazložitvi svoje odločbe in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze. Sodišče ob tem še pripominja, da po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice, kot izhaja to iz zadeve Ferrazzini proti Italiji, zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP, kar pomeni, da v teh zadevah izvedba javne obravnave ni obvezna. Tožnik pa se v postopku pred sodiščem glavne obravnave, na katero je bil pravilno vabljen in na kateri je imel možnost javno in ustno predstaviti svoja stališča, tudi ni udeležil. Zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje, po zakonu niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, po izrecni določbi zakona pa stranke tudi ni mogoče prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

19.Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS in EKČP, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (navaja zgolj besedilo posameznih določb), zato se sodišče do vprašanja utemeljenosti teh ugovorov ne more opredeliti.

20.V skladu z obrazloženim je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Po tretjem odstavku 58. člena ZUS-1 sme sodišče odločiti tudi brez glavne obravnave, če na obravnavo ne pride nobena od strank ali če nanjo ne pride tožnik.

2Sodba UPRS opr. št. II U 133/2019-16 z dne 20. 10. 2021.

3Sodba VSRS opr. št. I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005, UPRS opr. št. II U191/2009 z dne 22. 9. 2010.

4Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. 7. 2001, točka 25 obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 146, 169, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.