Jedro

Davčna osnova za gostinske storitve je neto davčna osnova (10. točka 1. odstavka 24. člena ZPD) v kolikor zavezanec zagotavlja podatke, ki zmanjšujejo prodajno ceno. V kolikor zavezanec takih podatkov ne zagotavlja ali so neverodostojni, ni zakonske podlage za izračun neto davčne osnove in se zavezancu davek od prometa gostinskih storitev odmeri od vrednosti realizirane prodaje jedi in pijač, torej od celotnega bruto plačila v skladu s 23.členom ZPD.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 5.4.2000. Z njo je bilo delno ugodeno njegovi pritožbi proti odločbi Davčnega urada Celje z dne 3.11.1997, s katero mu je bilo naloženo plačilo davka od prometa storitev v znesku 5.821.570,00 SIT (točka I.1) zamudnih obresti v znesku 198.458,00 SIT (od prvega dne zamude do 18.7.1997) ter zamudnih obresti ki bodo obračunane ob dnevu plačila (točka I.2); omenjene obveznosti v skupnem znesku 6.020.028,00 SIT pa je dolžna poravnati v 30 dneh po prejemu omenjene odločbe. Z odločbo, izpodbijano v upravnem sporu (odločba organa druge stopnje), je bila točka I.2 odpravljena in v tem obsegu zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek, znesek v točki II pa nadomeščen s pravilnim 5.821.570,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da je v 10. točki 1. odstavka 24. člena Zakona o prometnem davku (ZPD) določena davčna osnova za davek od prometa gostinskih storitev neto davčna osnova, ter da mora zavezanec zaradi zagotavljanja podatkov za njen izračun voditi evidence določene v 63. členu Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (v nadaljevanju Pravilnik). Ker v obravnavanem primeru niti ni sporno, da tožeča stranka ni vodila v 63. členu Pravilnika predvidenih evidenc (evidence o stanju, povečanju oziroma zmanjšanju zalog živil in pijač po vrsti, količini, merski enoti in vrednosti (blagovno knjigovodstvo) na podlagi listin o nabavi oziroma izdaji) ter ni ločeno evidentirala prodaje jedil in pijač, ji je bil davek od prometa gostinskih storitev pravilno odmerjen od bruto davčne osnove. Pritrjuje presoji tožene stranke da evidence, ki jih je tožeča stranka vodila, ne zagotavljajo podatkov za izračun neto davčne osnove; kuhinjski izdajni bloki kot podlaga za ločeno evidentiranje prodaje jedi in pijač niso bili predloženi, na popise pijač pa se je prvič sklicevala šele v tožbi, zaradi česar jih ni mogoče upoštevati.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu, da je vodenje evidenc, določenih v 63. členu Pravilnika zakonski pogoj za obdavčitev gostinskih storitev po 10. točki 1. odstavka 24. člena ZPD ni pravilno. Za določitev davčne osnove na omenjeni pravni podlagi naj bi zadoščalo vodenje vseh evidenc, ki zagotavljajo podatke za njen izračun. Ugotovitev, da naj ne bi zagotavljala, podatkov potrebnih za izračun neto davčne osnove (oziroma da so edina podlaga za ločeno izkazovanje prometa hrane in pijače kuhinjski izdajni bloki) ni pravilna. Tako sodišče kot tožena stranka ugotavljata, da naj bi vodila druge evidence; vendar naj bi tudi iz teh evidenc izhajali potrebni podatki za določitev neto davčne osnove.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 10. točke 1. odstavka 24. člena ZPD je davčna osnova za gostinske storitve, prodajna cena, zmanjšana za nabavno ceno pijač in drugih proizvodov vključno z davkom od prometa proizvodov, ki ga je izvajalec gostinskih storitev plačal pri nabavi.

Vodenje evidenc iz 63. člena Pravilnika (evidence o stanju, povečanju oziroma zmanjšanju zalog pijač in pijač po vrsti, količini, merski enoti in vrednosti (blagovno knjigovodstvo) na podlagi listin o nabavi oziroma izdaji ter ločeno evidentiranje prodaje jedil in pijač) ni izrecno predpisano kot zakonski pogoj za obračun davka od gostinskih storitev od neto davčne osnove, niti ni obdavčitev od tako oblikovane davčne osnove opredeljeno kot pogojna davčna olajšava.

Iz vsebine 10. točke 1. odstavka 24. člena ZPD pa nedvoumno izhaja, da je izračun davčne osnove možen le, če zavezanec, ki opravlja gostinsko dejavnost, zagotavlja podatke, ki zmanjšujejo prodajno ceno; če se taki podatki ne zagotavljajo ali so neverodostojni, potem ni zakonske podlage za izračun neto davčne osnove.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi oziroma tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu da gre pri ureditvi, ki velja za gostince, za davčno ugodnost, ki je pogojne narave ter, da se v primeru, če pogoji niso izkazani, davek obračuna od vrednosti realizirane prodaje jedil in pijač, torej od celotnega bruto plačila v skladu s 23. členom ZPD, kot je bilo naloženo tožniku v obravnavanem primeru.

Glede na podatke upravnih spisov je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka ni vodila v 63. členu Pravilnika predpisanih evidenc o stanju, povečanju oziroma zmanjšanju zalog živil in pijač po vrsti, količini, merski enoti in vrednosti (blagovno knjigovodstvo) na podlagi listin o nabavi oziroma izdaji ter, da ni ločeno evidentirala prodaje jedil in pijač. Z evidencami, ki jih je vodila, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zagotavljala podatkov za izračun neto davčne osnove iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje oziroma tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu. Zato ji je bil davek od prometa gostinskih storitev utemeljeno odmerjen na podlagi 23. člena ZPD in ne na podlagi 10. točke 1. odstavka 24. člena ZPD.

Pri obračunu zamudnih obresti (točka I.2 izreka odločbe davčnega organa prve stopnje) bo potrebno upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004, po kateri začnejo teči zamudne obresti šele z dnem izvršljivosti davčne odločbe.

Ker v pritožbi uveljavljani ugovori na drugačno odločitev nimajo vpliva, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.