Jedro

Sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti zato, ker sodišče ni izrecno navedlo konkretne določbe pravnega predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev o pravilnosti uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah za konkretni primer.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predlagatelji so dne 23. 7. 2015 na Okrožno sodišče v Novem mestu vložili predlog za priznanje in razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe, sodbe Občinskega sodišča v Kutini opr. št. P. 427/09 z dne 11. 4. 2014 v zvezi s (popravnim) sklepom Občinskega sodišča v Kutini opr. št. P. 427/09 z dne 23. 9. 2014, zoper nasprotnega udeleženca. S to sodno odločbo je bila predlagateljem, ki so v pravdnem postopku pred Občinskim sodiščem v Kutini nastopali kot tožniki, dosojen denarni znesek 220.000,00 HRK vsakemu od njih, ki jim ga je solidarno zavezan plačati nasprotni udeleženec, ki je v pravdnem postopku nastopal kot eden od tožencev. Ta znesek predstavlja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki jih trpijo zaradi posebno težke invalidnosti njihovega ožjega družinskega člana.

2. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom III R 255/2015 z dne 17. 8. 2015 v razmerju do nasprotnega udeleženca priznalo pravno veljavnost navedene tuje sodne odločbe in razglasilo njeno izvršljivost. Nasprotnemu udeležencu je naložilo stroške postopka. Zoper ta sklep je nasprotni udeleženec vložil ugovor in dopolnitev ugovora, ki ga je senat treh sodnikov Okrožnega sodišča v Novem mestu s sklepom III R 255/2015 z dne 9. 11. 2015 zavrnil in potrdil sklep z dne 17. 8. 2015. Nasprotnemu udeležencu je naložilo v plačilo stroške ugovornega postopka.

3. Pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu III R 255/2015 z dne 9. 11. 2015 vlaga nasprotni udeleženec, kot navaja uvodoma, iz pritožbenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in zavrne predlog za razglasitev pravne veljavnosti in izvršljivosti tuje sodne odločbe ter predlagatelju naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjen senat, predlagatelju pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Na pritožbo so odgovorili predlagatelji, ki menijo, da pritožba ni utemeljena in predlagajo njeno zavrnitev. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Nasprotni udeleženec v pritožbi najprej uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer iz dveh razlogov. Prvič naj bi bila ta kršitev podana zato, ker je odločitev v sklepu z dne 17. 8. 2015 sprejela strokovna sodelavka sama in ne sodnik, za kar na podlagi 15. člena v povezavi z drugim odstavkom 270. člena ZPP ni imela zakonskega pooblastila. To kršitev nasprotni udeleženec utemeljuje z dejstvom, da je na sklepu z dne 17. 8. 2015 zapisano, da ga je pripravila strokovna sodelavka. V kolikor bi strokovna sodelavka pripravila zgolj osnutek sklepa, bi moralo to po mnenju pritožnika na sklepu jasno pisati (torej „osnutek pripravila: strokovna sodelavka). Po njegovih trditvah je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti, saj sodnica pri sprejemu sklepa z dne 17. 8. 2015 ni sodelovala, temveč se je zgolj podpisala pod sodno odločitev, katero je pripravila strokovna sodelavka. Kot drugi razlog za navedeno kršitev pa nasprotni udeleženec uveljavlja, da je bil senat, ki je odločal o njegovem ugovoru, nepravilno sestavljen, saj je v senatu kot sodnica poročevalka sodelovala tudi sodnica, ki je podpisala sklep, ki ga je z ugovorom izpodbijal. Pritožnik se sklicuje na določbo četrtega odstavka 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ki določa, da o ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o priznanju, v senatu treh sodnikov, in meni, da iz navedene določbe nedvomno izhaja, da član senata ne more biti sodnik, ki je sodeloval pri izdaji prvotnega sklepa. Povsem logično, življenjsko in človeško je, da je sodnica poročevalka branila prvotno odločitev ter kot poročevalka predstavila senatu argumente za in proti, ki so v prid potrditvi prvotnega sklepa z dne 17. 8. 2015. S tem je bila nasprotnemu udeležencu kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kršen pa je bil tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. 7. V zvezi s prvim razlogom Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je sicer pravilno stališče nasprotnega udeleženca, da strokovni sodelavec ne sme odločiti o priznanju tuje sodne odločbe, ker o tem na podlagi tretjega odstavka 108. člena ZMZPP lahko odloči samo sodnik posameznik okrožnega sodišča. Vendar pa nasprotni udeleženec pri tem prezre, da iz sklepa z dne 17. 8. 2015 jasno izhaja, da ga ni izdala strokovna sodelavka, temveč okrožna sodnica, ki je navedena v uvodu sklepa in na koncu sklepa tudi podpisana. Res je pod sklepom navedeno, da je sklep pripravila strokovna sodelavka, kar pa lahko edino pomeni, da je v imenu sodnice, po njeni odredbi in z njeno odobritvijo pripravila osnutek sklepa (kar je v skladu z opisom del in nalog strokovnega sodelavca, kot jih določa drugi odstavek 54. člena Zakona o sodiščih), ne pa tudi, da je sklep samostojno izdala. Pritožbeni očitek je zato neutemeljen.

8. V zvezi z drugim pritožbenim razlogom gre najprej ugotoviti, da iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da pritožnik dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki in ne po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot gre razumeti razloge, pritožnik ne trdi, da o zadevi ni odločil senat treh sodnikov okrožnega sodišča, ki je na podlagi četrtega odstavka 109. člena ZMZPP pristojen za odločanje o ugovoru, temveč trdi, da sodnica, ki je izdala sklep o priznanju, ne bi smela biti članica tega senata, ki je odločal o ugovoru zoper ta sklep. Pritožnik tako dejansko uveljavlja, da bi morala biti ta sodnica izločena iz razloga po 5. točki 70. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. O vprašanju, ali je lahko sodnik posameznik okrožnega sodišča, ki je v postopku za priznanje tuje sodne odločbe s sklepom odločil o priznanju (tretji odstavek 108. člena ZMZPP), član senata treh sodnikov okrožnega sodišča, ki na podlagi četrtega odstavka 109. člena ZMZPP odloča o ugovoru zoper ta sklep, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da sodelovanje sodnice, ki je izdala sklep o priznanju tuje sodne odločbe, v senatu, ki je odločal o ugovoru zoper omenjeni sklep, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pride (tudi) takrat, kadar sodeluje pri izdaji odločbe sodnik, ki bi moral biti izločen. Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije (torej mora biti izločen) tudi takrat, kadar je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem (5. točka 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 71. člena ZPP). Odločanje o ugovoru zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe pa v razmerju do odločanja o predlogu za priznanje tuje sodne odločbe ni sodelovanje v postopkih pred različnimi sodišči s funkcionalno različno pristojnostjo. Obakrat vodi postopek isto sodišče - okrožno sodišče. Zato sodelovanje sodnice, ki je vodila postopek za priznanje tuje sodne odločbe, v senatu, ki je odločal o ugovoru zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe, ni kršitev nobene procesne določbe. Takšnega zaključka tudi določba četrtega odstavka 109. člena ZMZPP, da odloča o ugovoru senat treh sodnikov, ne more spremeniti. V obeh primerih gre namreč za postopka pred istim sodiščem.(1)

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa pritožnik utemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo, na kateri pravni predpis je oprlo svojo odločitev o pravilnosti uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(2) (t.i. Uredba Bruselj I, v nadaljevanju Uredba št. 44/2001) za obravnavani primer in zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.

11. V zvezi s presojo navedene kršitve Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa z dne 17. 8. 2015 uporabilo Uredbo št. 44/2001. Razloge v zvezi s tem je sodišče navedlo v 4. točki sklepa, ko je zapisalo, da je glede na dejstvo, da je Republika Hrvaška od 1. 7. 2013 članica EU, sodni odločbi, katere priznanje pravne veljavnosti in izvršljivosti v Republiki Sloveniji predlagajo predlagatelji, pa sta bili izdani po pristopu Republike Hrvaške v EU, potrebno v konkretnem postopku uporabiti pravila Uredbe št. 44/2001. Nasprotni udeleženec je v ugovoru nasprotoval uporabi Uredbe št. 44/2001 in trdil, da bi moralo sodišče uporabiti Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev, t.i. Uredba Bruselj I bis, v nadaljevanju Uredba št. 1215/2012), katera v 81. členu določa, da se uporablja od 10. 1. 2015 dalje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu z dne 9. 11. 2015 ugovor nasprotnega udeleženca, da sodišče ne bi smelo uporabiti stare uredbe temveč novo, zavrnilo z obrazložitvijo, da se nova uredba, Uredba št. 1215/2012, uporablja zgolj za sodne postopke, ki so bili začeti 10. 1. 2015 ali po tem datumu, Uredba št. 44/2001 pa se še naprej uporablja za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. 1. 2015. Ob ugotovitvi, da je bil sodni postopek, v katerem sta bila izdana sodba in sklep, ki sta predmet priznanja in razglasitve izvršljivosti, začet davno pred 15. 1. 2015 (konkretno 17. 2. 1998, ko je bila vložena tožba predlagateljev na plačilo odškodnine), sodišče prve stopnje zaključi, da je sodišče ob priznanju tuje sodne odločbe tako pravilno izhajalo iz določil Uredbe št. 44/2001 (točki 5. in 6. sklepa). Pri tem pa sodišče v izpodbijanem sklepu, kot pravilno opozarja pritožnik, ne navede pravne podlage, to je konkretne določbe pravnega predpisa, na katero je oprlo to svojo odločitev.

12. Uredba št. 44/2001 je bila sprejeta decembra 2000. V 76. členu uredbe je določeno, da začne uredba veljati 1. 3. 2002. Za časovno uporabo uredbe pa je pomembna tudi prehodna določba iz 66. člena, ki določa, da se ta uredba uporablja samo za pravne postopke, ki so bili začeti, in za listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane kot javne listine po tem, ko je ta uredba začela veljati (prvi odstavek). Izjema od splošne prepovedi retroaktivne veljave je določena v drugem odstavku 66. člena obravnavane uredbe, ki pa se nanaša le na postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb, in določa, da če je bil postopek v državi članici izvora začet pred začetkom veljavnosti te uredbe, se sodne odločbe, izdane po tem dnevu, priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem III: (a) če je bil postopek v državi članici izvora začet po začetku veljavnosti Bruseljske ali Luganske konvencije tako v državi članici izvora kot v zaprošeni državi članici; (b) v vseh drugih primerih, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II ali iz konvencije, sklenjene med državo članico izvora in zaprošeno državo članico, ki je veljala v času začetka postopka.

13. Za priznanje in razglasitev izvršljivosti sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, je torej Uredbo št. 44/2001 mogoče uporabiti le, če je v času izdaje sodne odločbe veljala tako v državi izvora kot v zaprošeni državi. Vendar se tudi v tem primeru uredba uporablja le, če se je tudi sodni postopek v državi izvora začel po tem, ko je uredba veljala v obeh državah. Če je bil postopek začet pred tem datumom, je uredbo za postopek priznanja in izvršitve sodnih odločb mogoče uporabiti le, če so izpolnjeni posebni pogoji iz drugega odstavka 66. člena uredbe.(3) Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila sodna odločba, katere priznanje in razglasitev izvršljivosti se zahteva, izdana dne 11. 4. 2014 oziroma dne 23. 9. 2014, torej po tem, ko je Uredba št. 44/2001 veljala tako v državi izvora (Republiki Hrvaški) kot v zaprošeni državi (Republiki Sloveniji). Sodni postopek v Republiki Hrvaški pa je bil začet 17. 2. 1998, torej v času, ko Uredba št. 44/2001 še ni veljala. To pa pomeni, da se Uredba št. 44/2001 za obravnavani primer uporabi le, če so izpolnjeni posebni pogoji iz drugega odstavka 66. člena Uredbe št. 44/2001. Pritožba ima zato prav, da bi moralo sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilnost uporabe Uredbe št. 44/2001 presojati tudi z vidika prehodne določbe iz 66. člena te uredbe.

14. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno navedlo konkretne določbe pravnega predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev, da je sodišče ob priznanju tuje sodne odločbe pravilno izhajalo iz določil Uredbe št. 44/2001. Glede na zgoraj pojasnjeno se sicer ponuja uporaba 66. člena Uredbe št. 44/2001, vendar izpodbijani sklep nima razlogov o dejstvih po drugem odstavku tega člena, ki so odločilna z vidika, ali se ta uredba uporabi za konkretni primer ali ne (tj. na kakšni navezni okoliščini je bila določena pristojnost sodišča v Kutini). Ker tako izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih po drugem odstavku 66. člena Uredbe št. 44/2001, je bilo treba zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Šele z ugotovitvijo vseh odločilnih dejstev po drugem odstavku 66. člena Uredbe št. 44/2001 in navedbo razlogov o vseh odločilnih dejstvih po tem odstavku, bo namreč mogoče narediti zaključek, ali je sodišče ob priznanju tuje sodne odločbe pravilno izhajalo iz določil Uredbe št. 44/2001 ali ne, ki ga bo mogoče tudi preizkusiti. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da uporaba Uredbe št. 44/2001 za obravnavani primer ne pride v poštev, bo moralo za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe uporabiti nacionalne predpise (ZMZPP) ali morebitne mednarodne pogodbe in na njihovi podlagi ponovno odločiti o ugovoru nasprotnega udeleženca.

15. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že iz navedenega razloga in vrnilo zadevo Okrožnemu sodišču v Novem mestu v nov postopek, se Vrhovnemu sodišču ni bilo potrebno spuščati v presojo preostalih zatrjevanih kršitev, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem strank in na očitek, da sodišče tuje sodne odločbe ne bi smelo priznati, ker je učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom. Ta vprašanja bodo namreč po ugotovitvi, ali je sodišče v postopku priznanja tuje sodne odločbe pravilno izhajalo iz določil Uredbe št. 44/2001 ali ne, predmet ponovne presoje pred sodiščem prve stopnje.

16. Nasprotni udeleženec je v pritožbi še predlagal, da Vrhovno sodišče v primeru, da izpodbijani sklep razveljavi, odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom, saj obstajajo tehtni razlogi za zamenjavo senata. Ti razlogi so potrditvah nasprotnega udeleženca v tem, da senat ni bil pravilno sestavljen, saj je očitno, da je sodnica poročevalka že zavzela svoje stališče glede obravnavane zadeve, torej obstaja utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Že samo na podlagi dejstev, da je prvotno odločitev pripravila strokovna sodelavka, nato pa je argumente za odločitev v ugovornem postopku pripravila sodnica poročevalka, katera je nedvomno že na podlagi prvotnega sklepa zavzela določeno stališče, obstaja utemeljen dvom v nepristranskost sodišča in nezakonito sestavo njegovega senata.

17. Pravila o dodeljevanju zadev sodnikom določa Zakon o sodiščih v poglavju o zakonitem sodniku in v 17. členu za določitev podrobnejših pravil o dodeljevanju zadev pooblašča Sodni red. V okviru teh pooblastil je Sodni red v prvem odstavku 163. člena določil, da se zadeva, ki je bila razveljavljena (in je bila zadeva v vpisniku odčrtana kot rešena), dodeli sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva. Po 356. členu ZPP lahko sodišče druge stopnje ob razveljavitvi odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom, ta določba pa se po prvem 366. členu ZPP uporablja tudi v postopku o pritožbi zoper sklep. Pooblastilo iz 356. člena sodišče uporabi takrat, ko meni, da je sodnik tako trdno zavzel po mnenju višjega sodišča napačno pravno stališče, da takšnega stališča ne bo spremenil, ali ko ima resne pomisleke o sodnikovi nepristranskosti. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso podane takšne okoliščine, ki bi narekovale uporabo pooblastila iz 356. člena ZPP. Razlogi, ki jih v pritožbi navaja nasprotni udeleženec, niso takšne narave, da bi lahko zasejali upravičen dvom v to, da bo senat, vključno s sodnico poročevalko, v ponovljenem odločanju odločil objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem strokovnih kriterijev ter napotkov, ki mu jih je dalo Vrhovno sodišče v tem sklepu. To, da je sodnica poročevalka že zavzela določeno stališče glede obravnavane zadeve, je nujna posledica tega, da je kot članica senata sodelovala pri sprejemu odločitve senata. Pravno stališče, ki ga je sodnik zavzel pri opravljanju sodniške funkcije v dosedanjem teku postopka, pa samo po sebi ne more predstavljati tehtnega razloga za dvom v njegovo nepristranskost. Očitek, da je bil senat nepravilno sestavljen, ki ga pritožnik tudi navaja kot razlog za spremembo senata, pa je Vrhovno sodišče že zgoraj zavrnilo kot neutemeljen.

Op. št. (1): Odločba Vrhovnega sodišča III R 28/2000 z dne 14. 9. 2000, enako tudi Cp 17/2008 z dne 2. 10. 2008. Op. št. (2): UL L 012, 16. 1. 2001 in UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42. Op. št. (3): Glej J. Kramberger Škerl, Uporaba uredbe Bruselj I ratione temporis, Podjetje in delo, št. 3-4, 2014, stran 528.