Jedro

Glede na to, da je Okrožno sodišče v Kopru, ki je vlogo oškodovanke kot tožilke, s katero je zahtevala kazenski pregon sodnikov v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejeli v zadevah, ki so jih obravnavali, kot nepopolno zavrglo že s sklepom, opr. št. II Ks 31225/2017 z dne 25. 7. 2019, ki ga je po njeni pritožbi potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom, opr. št. II Kp 31225/2017 z dne 15. 10. 2019, pritožnica ne more doseči nadaljevanja postopka z vložitvijo obtožnice, ki se nanaša na isto dejansko stanje in isti historični dogodek, saj je za opravo takšnega dejanja že zamudila rok. Imela je namreč možnost ustrezno dopolniti prvotno nepopolno obtožnico, česar v prekluzivnem roku ni ustrezno storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožnico, s katero oškodovanka kot tožilka A. A. očita obdolženima B. B. in C. C. storitev kaznivih dejanj protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem in drugem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

2. Zoper sklep se je pritožila oškodovanka kot tožilka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v obravnavo drugemu sodniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je v predmetni zadevi oškodovanka kot tožilka dne 17. 7. 2017 najprej pri Okrajnem sodišču v Kopru vložila predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, dne 26. 1. 2018 pa obtožni predlog, ki je bil zaradi stvarne nepristojnosti odstopljen Okrožnemu sodišču v Kopru. Oškodovanka kot tožilka je bila pozvana k popravi obtožnice na način, da bo sestavljena v skladu s 269. členom ZKP, a ker z dopolnitvijo obtožnice pomanjkljivosti ni odpravila, je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom II Ks 31225/2017 z dne 25. 7. 2019 obtožnico zavrglo kot nepopolno, ker ni vsebovala vseh formalnih predpostavk (iz opisa kaznivih dejanj niso izhajali vsi zakonski znaki kaznivih dejanj po 288., 258. in 257. členu KZ-1). Odločitev o zavrženju obtožnice pa je potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom II Kp 31225/2017 z dne 15. 10. 2019.

Po prejemu slednjega sklepa je pritožnica dne 20. 11. 2019 podala vlogo, v kateri je navajala, da je bil njen obtožni predlog zavržen iz formalnih razlogov, ker kazniva dejanja niso bila ustrezno opisana, da v nadaljevanju podaja popravljen opis kaznivih dejanj in na podlagi tega uveljavlja svojo pravico do nadaljevanja kazenskega pregona, ki ji jo daje 408. člen ZKP, saj je s podanim opisom prenehala okoliščina oz. so odpravljeni vzroki, ki so začasno preprečevali kazenski pregon. Njen predlog za nadaljevanje postopka z dne 20.11.2019 je bil zavržen s sklepom z dne 21.1.2020, sklep je bil potrjen pred Višjim sodiščem Celju dne 14.4.2020, pri čemer iz sklepa višjega sodišča jasno izhaja, da zgolj formalne dopolnitve ne morejo izpolniti pogoja iz 408. člena ZKP in oškodovanka ne more doseči nadaljevanja postopka.

Kot izhaja iz spisa, se oškodovanka kot tožilka očitno ni strinjala z odločitvijo zgoraj navedenih sodišč in je dne 29.6.2020 pri Okrožnem sodišču v Kopru vložila novo vlogo, ki jo je naslovila: ″Zahteva za nadaljevanje kazenskega pregona po priloženem obtožnem predlogu z dne 29.6.2020 in zahteva za dodelitev zadeve drugemu predsedniku senata in drugemu senatu‶, kateri je priložila še vlogo z istega dne: ″Nadaljevanje kazenskega pregona na podlagi spodaj podanega obtožnega predloga‶. Dne 21.7.2020 pa je na isto sodišče naslovila še eno vlogo: ″Nadaljevanje kazenskega pregona po obtožnem predlogu z dne 21.7.2020 pred drugim senatom in drugim predsednikom senata‶, kateri je ponovno priložila še eno vlogo naslovljeno: ″Nadaljevanje kazenskega pregona na podlagi spodaj podanega obtožnega predloga‶.

Dne 8. 10. 2020 pa je pri Okrožnem sodišču v Kopru vložila vlogo naslovljeno ″Obtožni predlog‶ s prilogami, dopolnjeno z vlogo ″Obtožnica‶ z dne 31. 3. 2021 in vlogo ″Dopolnitev obtožnice‶ z dne 19. 4. 2021, pri čemer gre ponovno za obtožnico brez preiskave zoper obdolženi B. B. in C. C. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom, opr. št. I K 54076/2020 z dne 15.9.2021 zgoraj navedeno obtožnico s popravki in dopolnitvami, kot je navedeno zgoraj, zavrglo, saj je ugotovilo, da obtožni predlog (kot ga je poimenovala oškodovanka kot tožilka) ne izpolnjuje formalnih predpostavk. Zoper ta sklep se je oškodovanka kot tožilka pritožila po svoji pooblaščenki, ki je podala tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti. Vrhovno sodišče RS je predlogu s sklepom, opr. št. I Kr 54076/2020 z dne 16.12.2021 ugodilo in zadevo dodelilo Višjemu sodišču v Celje, ki je sklep Okrožnega sodišča v Kopru razveljavilo zaradi funkcionalne nepristojnosti sodnika. Po ponovnem prejemu zadeve je isti predsednik senata Okrožnega sodišča v Kopru podal predlog za svojo izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP in predlog za prenos krajevne pristojnosti, kateremu je Vrhovno sodišče RS s sklepom, opr. št. I Kr 54076/2020 z dne 8.9.2022 ugodilo in za odločanje v obravnavani zadevi določilo Okrožno sodišče v Celju. Pred tem sodiščem pa je predsednica senata zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata skladno s prvim odstavkom 271. člena ZKP, saj je mnenja, da ni razlogov za pregon. Zunajobravnavni senat je z izpodbijanim sklepom zavrgel obtožnico.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je pritrditi stališču zunajobravnavnega senata, da je oškodovanka kot tožilka zamudila rok za ponovno vložitev obtožnega predloga z dne 8.10.2020 z nadaljnjimi dopolnitvami. Ključno v tej zadevi je namreč, da je bila oškodovanka kot tožilka že ustrezno pozvana na popravo prvotne obtožnice (poimenovane obtožni predlog), z dne 26.1.2018, česar v ustreznem roku ni pravilno storila, zato je sledilo zavrženje te obtožnice. Drži, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, da oškodovanka kot tožilka ne more zaobiti zakonskih pravil o rokih za dopolnitev nepopolne obtožnice ali obtožnega predloga na način, da več let po vloženi in že zavrženi nepopolni prvi obtožnici, vloži novo. Vlaganje obtožnic na ta način bi namreč lahko trajalo v nedogled, s čimer bi bil obdolženec izpostavljen procesni negotovosti, o čemer se je Višje sodišče v Celju opredelilo že v 7.točki sklepa III Kp 31225/2017, na kar se tudi tokrat sklicuje.

6. Glede na to, da je Okrožno sodišče v Kopru, ki je vlogo oškodovanke kot tožilke, s katero je zahtevala kazenski pregon sodnikov v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejeli v zadevah, ki so jih obravnavali, kot nepopolno zavrglo že s sklepom, opr. št. II Ks 31225/2017 z dne 25. 7. 2019, ki ga je po njeni pritožbi potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom, opr. št. II Kp 31225/2017 z dne 15. 10. 2019, pritožnica ne more doseči nadaljevanja postopka z vložitvijo obtožnice, ki se nanaša na isto dejansko stanje in isti historični dogodek, saj je za opravo takšnega dejanja že zamudila rok. Imela je namreč možnost ustrezno dopolniti prvotno nepopolno obtožnico, česar v prekluzivnem roku ni ustrezno storila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je okoliščina, ki je v tem primeru podana in ki izključuje pregon po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, v tem, da so vloge ″obtožni predlog‶, vložen dne 8.10.2020, kot tudi ″Obtožnica‶ z dne 31. 3. 2021 in ″Dopolnitev obtožnice‶ z dne 19. 4. 2021, vložene prepozno, torej po poteku roka, ki ga za prevzem kazenskega pregona po zavrženju kazenske ovadbe določa ZKP (19. in 60. člen). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnice je pravilna in zakonita, oškodovanka kot tožilka pa posledično ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je podana bistvena kršitev določb postopka in da je sodišče njeno obtožnico dolžno vsebinsko obravnavati.

7. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanke kot tožilke kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 100,00 EUR.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1, 277/1-3

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.