Jedro

Pritožbeno sodišče ne more slediti tožničinemu grajanju, da sodna izvedenka ni pravilno ocenila tožničine delazmožnosti, kar naj bi potrjevalo, da je tožnica kljub upoštevanju stvarnih razbremenitev, zaradi neznosnih bolečin v bolniškem staležu v skrajšanem delovnem času po 4 ure. Sodna izvedenka je namreč pojasnila, da je iz tožničine izpovedbe, navedb pri pregledu osebne zdravnice 1. 8. 2020 in osebnem pregledu 24. 3. 2021 razvidno, da je tožnica kljub novi pogodbi o zaposlitvi še vedno opravljala delo, ki ni bilo nič lažje in je potekalo še vedno nad horizontalo. Ker tožnica v relevantnem obdobju ni opravljala ustreznega dela, so bolečine vztrajale in zahtevale ustrezno priznanje začasne nezmožnosti. Sodna izvedenka je ugotovila, da bi ob doslednem upoštevanju stvarnih razbremenitev tožnica prilagojeno delo opravljala v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev ni substitut stvarnim razbremenitvam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbene stroške nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v odločbi toženke številka zadeve: ... z dne 8. 11. 2019 v drugem odstavku izreka besedilo „oktobra 2024“ nadomestilo z besedilom „v začetku leta 2023“. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke številka zadeve: ... z dne 22. 6. 2020 in številka zadeve: ... z dne 8. 11. 2019 in da se tožnici prizna pravica do dela v krajšem delovnem času od polnega, štiri ure dnevno, dvajset ur tedensko, ter pravica do delnega nadomestila, o odmeri in izplačevanju katerega naj odloči toženka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter da tožnica sama krije stroške postopka.

2. Zoper prvostopno sodbo se v zavrnilnem delu pritožuje tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži povrnitev vseh nastalih pravdnih stroškov, podredno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dodatno ni zaslišalo tožeče stranke, ni zaslišalo prič, ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca ortopeda, fiziatra in specialista rehabilitacijske medicine ter ni postavilo drugega izvedenca za medicino dela. Tožeča stranka je tekom celotnega postopka ter na pregledu pri izvedenki jasno navajala, da dela po 8 ur, četudi ima prilagoditve, enostavno ne zmore, saj je kljub drugemu delovnemu mestu ves čas v bolniškem staležu po 4 ure. Tožnica je natančno opisala svoje težave in bolečine, ki se ji pojavijo, če dela več kot 4 ure. Tudi zdravnica je za tožnico predlagala skrajšani delovni čas. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, da je tožnica zmožna delati s polnim delovnim časom ter se pri tem oprlo zgolj na izvedensko mnenje dr. A.A., ki je nepravilno, nestrokovno in neutemeljeno. To bi bilo mogoče potrditi s postavitvijo drugega izvedenca za medicino dela oziroma druge specialnosti, pa tudi z zaslišanjem predlaganih prič. Tudi obrazložitev odločitve je zelo skopa. Do številnih dejstev (neobrazloženosti izpodbijanega izvedenskega mnenja IK II. stopnje, opustitve navedbe pravne podlage glede nezakonitosti izvedenskega mnenja IK I. stopnje) se sodišče ni opredelilo. Da tožnica ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom na nobenem delovnem mestu, tudi z omejitvami ne, dokazuje dejstvo, da je tudi po mesecu dela na delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom, morala na bolniški stalež. Tudi za delodajalca bi bilo ugodneje, če bi kontinuirano delala po 4 ure dnevno, kot pa če opravlja delo na drugem delovnem mestu, ki ga kljub priznanim omejitvam evidentno ni zmožna opravljati v polnem delovnem času. Prihajalo bo do ponavljajočih se pogostih in dolgotrajnih zdravstvenih odsotnosti tožnice. Izvedenka ni zmogla utemeljiti, zakaj naj bi bila tožnica zmožna delati s polnim delovnim časom. Zdravstveno stanje tožnice zahteva, da ji je zagotovljeno delovno mesto s stvarnimi in časovno razbremenitvijo. Tožnica sicer soglaša z ugotovitvijo, da zdravstvenih zahtev na delovnem mestu „izdelovalec kompozitov“ zaradi okvare rame ne izpolnjuje, saj je okvara funkcije v levi rami nesporna, vendar stvarne razbremenitve ne zadoščajo in potrebuje časovno razbremenitev. Izvedenka se pri ugotovitvi, da je tožnica zmožna delati s polnim delovnim časom sklicuje na strokovno literaturo, ki pri okvari rame in vratne hrbtenice določa potrebnost stvarnih razbremenitev, da se dolgoročno prepreči slabšanje stanja. Izvedenka mnenja ni podala na podlagi pregleda konkretne osebe, ki je navajala bolečine in nezmožnost dela nad 4 ure dnevno, pač pa je enostavno podala mnenje, ker tako piše v literaturi. Smernice so lahko pri tovrstnih poškodbah v literaturi vezane na stvarne razbremenitve, vendar pri tožnici ni tako. Izvedenka bi se morala opredeliti do zmožnosti tožnice konkretno. Tožnica soglaša, da je potrebno čim bolj omejiti uporabo prizadete rame oziroma izvajati aktivnosti pod nivojem ramen in opravljati le dela, ki ne zahtevajo dvigovanja, potiskanja, prenašanja težkih bremen, metanja in hitrih ponavljajočih gibov, pa vendar vztraja pri potrebnosti še časovne razbremenitve. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka, ki bi morali biti tožnici v celoti nepovrnjen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženke št. zadeve ... z dne 22. 6. 2020 in št. zadeve ... z dne 8. 11. 2019, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami od 22. 10. 2019 dalje in z obveznostjo kontrolnega pregleda oktobra 2024. 6. Tožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Tožničina trditev o pomanjkljivi obrazložitvi ni utemeljena, saj se je sodišče ustrezno opredelilo do vseh (dejanskih ali pravnih) relevantnih navedb, zaradi česar ni podana uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov za dodatno zaslišanje tožnice, zaslišanje prič, za imenovanje drugega izvedenca MDPŠ, izvedenca ortopeda, fiziatra in specialista rehabilitacijske medicine ustrezno obrazložilo v dokaznem sklepu izpodbijane sodbe, tako da pritožbeni očitek v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ni utemeljen. Zaradi neizvedenih predlaganih dokazov tudi ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede zmanjšanja tožničine delazmožnosti. Za presojo zmanjšanja delazmožnosti je bistveno medicinsko znanje, ki ga poseduje izvedenec specialnosti MDPŠ, ki je soočil zdravstveno stanje tožnice na eni strani, na drugi strani pa obremenitve in škodljivosti na delovnem mestu. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi,1 kar mora jasno obrazložiti. Slednje je sodišče tudi storilo, kar je razvidno iz 3. točke obrazložitve sodbe. Vloga lečečih specialistov, ki imajo kompetence za odkrivanje bolezni in zdravljenje in vloga sodne izvedenke MDPŠ je v konkretnem socialnem sporu popolnoma drugačna ter zato neprimerljiva.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti tožničinemu grajanju, da sodna izvedenka ni pravilno ocenila tožničine delazmožnosti, kar naj bi potrjevalo, da je tožnica kljub upoštevanju stvarnih razbremenitev, zaradi neznosnih bolečin v bolniškem staležu v skrajšanem delovnem času po 4 ure. Sodna izvedenka je namreč pojasnila, da je iz tožničine izpovedbe, navedb pri pregledu osebne zdravnice 1. 8. 2020 in osebnem pregledu 24. 3. 2021 razvidno, da je tožnica kljub novi pogodbi o zaposlitvi še vedno opravljala delo, ki ni bilo nič lažje in je potekalo še vedno nad horizontalo. Ker tožnica v relevantnem obdobju ni opravljala ustreznega dela,2 so bolečine vztrajale in zahtevale ustrezno priznanje začasne nezmožnosti. Sodna izvedenka je ugotovila, da bi ob doslednem upoštevanju stvarnih razbremenitev tožnica prilagojeno delo opravljala v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev ni substitut stvarnim razbremenitvam.

9. Neupoštevna je tudi pritožbena trditev, da je sodna izvedenka podala izvedensko mnenje samo na podlagi strokovne literature, neupoštevajoč konkretno zdravstveno stanje tožeče stranke. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da so bile pri podaji izvedenskega mnenja upoštevane ugotovitve klinične slike tožnice iz medicinske dokumentacije, osebnega pregleda z dne 24. 3. 2021 ter ocene zmožnosti za delo, ki predstavlja tehtanje med obremenitvami in škodljivostmi na delovnem mestu ter prizadetostjo funkcije.3

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, nosi sama svoje stroške postopka pritožbe.

1 Dokazni predlogi so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni. 2 Kot je bilo opredeljeno v izpodbijanih odločbah tožene stranke in s strani sodne izvedenke prepoznano kot ustrezno (teža bremen ne sme presegati 5 kilogramov, leva roka v rami ne sme biti dvignjena v ali nad horizontalo, delo ne sme potekati v pogostih in dolgotrajnih prisilnih držah vratne hrbtenice). 3 Izpad funkcije je razviden iz opisanega kliničnega stanja v izvidih in potrjen ob osebnem pregledu tožnice.