Jedro

Neutemeljeni so prav tako očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja) in subjektivne (storitev kar dveh kaznivih dejanj zoper isto oškodovanko, neučinkovitost milejših ukrepov prepovedi približanja, kršitev prepovedi nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih, vztrajnost in odločnost pri izvrševanju nasilja) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 3. 3. 2021, opr. št. II Ks 58687/2019, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), na predlog okrožne državne tožilke z dne 25. 2. 2021, zoper obdolženega D. B. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno dne 5. 5. 2021 do 12.55 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od dne 5. 2. 2021 od 12.55 ure dalje. Zoper njega je z nepravnomočnim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 23. 2. 2021, opr. št. II Kpr 58687/2019, uvedena preiskava zaradi dveh kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki naj bi ju storil zoper mater L. B. 2. Zoper sklep o podaljšanju pripora sta se pravočasno pritožila obdolženi in njegova zagovornica. Obdolženi navaja, da se svojih dejanj zaveda in jih obžaluje, sklicuje pa se na svoje bolezensko stanje ter zmedenost in afekt. Poudarja, da je večina očitkov kot so zapisani v sklepu neresničnih. Dejansko pripor zoper njega traja že od dneva hospitalizacije 2. 1. 2021. Organi pregona zoper njega izvajajo pritisk, saj že navaden prepir opredelijo kot kaznivo dejanje. V trenutnem zdravstvenem stanju pripor dojema kot neznosen za njegovo psiho. Pripravljen je dati vse od sebe, da tovrstnih dejanj več ne bo ponavljal, prav tako pa namerava redno jemati predpisano terapijo in obiskovati psihiatra.

3. Obdolženčeva zagovornica uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožnikoma pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

6. Pri izpodbijanju zaključkov prvega sodišča o utemeljenem sumu, da naj bi obdolženi zoper mater storil obe očitani kaznivi dejanji, se zagovornica opira na izpovedbe oškodovanke, podane na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 8. 3. 2021, v katerem naj bi zmanjševala pomen obdolženčevih ravnanj, pri tem pa pritožnica še izpostavlja, da naj bi oškodovanka tudi sama s svojimi ravnanji prispevala k poteku predmetnih dogodkov. Sodišče druge stopnje v tej zvezi opozarja, da je zunajobravnavni senat pritožbeno izpodbijani sklep sprejel na seji 3. 3. 2021, torej še pred zaslišanjem oškodovanke in svoje zaključke gradil na podatkih njene kazenske ovadbe s predlogom za pregon. Te podatke, ki vsekakor potrjujejo zahtevani dokazni standard, je prvo sodišče izčrpno povzelo pod točko 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, morebitna razhajanja med prejšnjimi in sedanjimi izjavami oškodovanke pa bodo lahko le predmet nadaljnjega dokaznega postopka. Prav tako sodišče druge stopnje ne vidi nobenih pomanjkljivosti v opisu predmetnih kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, da z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Gre torej za zakonsko določbo z več možnimi alternativno predpisanimi izvršitvenimi ravnanji. Obdolžencu se kot izvršitvena ravnanja očitajo grdo ravnanje z oškodovanko, omejevanje njene svobode gibanja ter boleče in ponižujoče ravnanje ter kot zakonski znak nasilno omejevanje njenih enakih pravic ter spravljanje v podrejen položaj. Te izvršitvene oblike so v nadaljnjem opisu obeh očitanih kaznivih dejanj dosledno konkretizirane. Zagovornica pa niti ne oporeka slednji ugotovitvi, pač pa se sklicuje na spremenjene izjave oškodovanke, kar pa bo kot že rečeno lahko predmet nadaljnjega dokaznega postopka. Pri tem ne gre spregledati, da tudi obdolženec smiselno priznava (zagovor z dne 7. 2. 2021, na list. št. 60 do 62) in obžaluje svoje postopanje napram materi, a se pri tem sklicuje na bolezenske razloge.

7. Neutemeljeni so prav tako očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja) in subjektivne (storitev kar dveh kaznivih dejanj zoper isto oškodovanko, neučinkovitost milejših ukrepov prepovedi približanja, kršitev prepovedi nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih, vztrajnost in odločnost pri izvrševanju nasilja) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Res je sicer kot navaja zagovornica, da obdolženec ukrepa prepovedi približanja ni kršil, a kaj takega se mu niti ne očita. Poglavitni očitek, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa in ga pritožbeno sodišče sprejema je, da milejši ukrep na obdolženca ni imel nobenega pozitivnega vpliva. Prav tako pritožbeno sklicevanje na učinkovitost terapije ter obljube po zdravljenju sodišča druge stopnje ne prepričajo v obrambno tezo, da obdolženec več ni ponovitveno nevaren. Do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje z razumnimi razlogi opredelilo v zadnjih dveh odstavkih obrazložitve pod točko 11, sodišče druge stopnje takšno argumentacijo sprejema (še zlasti zaključek nepredvidljivosti obdolženčevega ravnanja zaradi neupoštevanja predpisanega zdravljenja) in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Sodišče druge stopnje tudi ne soglaša z zagovornico, da iz obrazložitve sklepa ne izhaja, na podlagi česa je bil sprejet zaključek, da obdolženec z agresivnimi ravnanji vedno bolj ogroža oškodovankino varnost. Takšna ugotovitev izhaja že iz samega opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, ki izkazuje stopnjevanje obdolženčeve agresivnosti zoper mater.

8. Sodišče druge stopnje zavrača prepričanje pritožnice, da je pripor zoper obdolženca, brez ustreznega psihološkega in zdravstvenega suporta neustrezen in v nasprotju z obdolženčevimi ustavnimi pravicami. Pri presoji tovrstnih očitkov je treba upoštevati, da se omenjena pravica ne presoja v kontekstu sorazmernosti, saj omejitev osebne svobode, ki jo predstavlja pripor, ne vpliva na obdolženčevo nemoteno izvrševanje pravice do zdravstvenega varstva. Tudi pripornikom je namreč zagotovljeno ustrezno zdravstveno varstvo.

9. Sodišče druge stopnje se prav tako strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča pod točko 11 obrazložitve, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi (oškodovanke), glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Ugotovljena dejstva po oceni pritožbenega sodišča kažejo na konkretno in realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj z elementi nasilja zoper isto oškodovanko, zaradi česar je pripor nujen in neogiben za zagotovitev njene osebne varnosti in integritete. Ker sta življenje in telesna nedotakljivost najvišje varovani dobrini, je izrečeni ukrep sorazmeren z obdolženčevo ustavno zagotovljeno pravico do svobode.

10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.