Jedro

V času kazenskega pregona zoper obsojenko je veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (ZZUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Po tej določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Določba tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč. Gre torej za razloge procesne narave, katerih nastanek je po naravi stvari negotov oziroma nepredvidljiv, saj stranke postopka praviloma na (ne)nastop okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon storilca, ne morejo računati oziroma jih predvideti. Storilec tako na (ne)nastop okoliščin, zaradi katerih bo zastaranje pregona zadržano, ne more računati, lahko pa možnost nastopa teh okoliščin, katerih posledica bo glede na relevantno zakonsko ureditev tudi zadržanje zastaranja pregona, vzame v račun. Glede na specifične okoliščine oziroma razmere, v katerih in zaradi katerih je bil sprejet ZZUSUDJZ, je bila prekinitev postopkov določena na podlagi samega zakona, pri čemer pa je bilo zadržanje kazenskega pregona glede na določbo drugega odstavka 3. člena zakona omejeno na nenujne sodne zadeve.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojena A. A. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 45439/2016 z dne 1. 7. 2021 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in posebnim pogojem, da mora oškodovancem v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plačati premoženjskopravne zahtevke. S presežkom premoženjskopravnih zahtevkov je sodišče oškodovance napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom IV Kp 45439/2016 z dne 19. 10. 2021 pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkini zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (Ustava) in sicer 22. člena v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona po 3. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je v obravnavanem primeru nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, ker je sodišče prve stopnje od pritožbenega sodišča prejelo spis 14 dni po nastopu zastaranja, da sodba nima razlogov o subjektivnem elementu obsojenki očitanega kaznivega dejanja in obsojenka po 20. 5. 2015 ni imela pooblastil za plačilo obveznosti iz delovnega razmerja. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti vseh obtožb oziroma pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da v obravnavanem primeru ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona, ker je zastaralni rok iztekel dne 20. 11. 2021 in ne dne 20. 10. 2021, kot je očitno računsko zmotno navedlo pritožbeno sodišče. V zvezi z ostalimi trditvami zahteve meni, da vložniki po vsebini nasprotujejo dokazni oceni sodišča in uveljavljajo nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenka in njeni zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je v obravnavanem primeru nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Vložniki kršitev utemeljujejo z navedbo, da je sodišče prve stopnje sodbo pritožbenega sodišča prejelo dne 3. 11. 2021, absolutno zastaranje kazenskega pregona pa je nastopilo dne 20. 10. 2021. 6. Iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe so razvidna naslednja procesnopravno relevantna dejstva: - obsojenki se je v opisu kaznivega dejanja, vsebovanega v izreku sodbe sodišča prve stopnje, očitalo, da je kaznivo dejanje storila v času od 1. 2. 2015 do 18. 9. 2015; - zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila izdana dne 1. 7. 2021 so obsojenkini zagovorniki vložili pritožbo, o kateri je višje sodišče odločilo dne 19. 10. 2021; - sodišče prve stopnje je od pritožbenega sodišča spis z overjenim prepisom sodbe prejelo dne 3. 11. 20211; - pritožbeno sodišče je v razlogih sodbe zagrešilo očitno pisno pomoto z navedbo, da je zastaralni rok potekel šele 20. 10. 2021, namesto pravilno 20. 11. 2021. 7. V obravnavanem primeru je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Za to kaznivo dejanje je predpisan šestletni zastaralni rok, ki bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 18. 9. 2021, kar pomeni, da bi zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 19. 9. 2021. 8. Vendar je v času kazenskega pregona zoper obsojenko veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (ZZUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah2 presodilo, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Po tej določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Določba tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč. Gre torej za razloge procesne narave, katerih nastanek je po naravi stvari negotov oziroma nepredvidljiv, saj stranke postopka praviloma na (ne)nastop okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon storilca, ne morejo računati oziroma jih predvideti. Storilec tako na (ne)nastop okoliščin, zaradi katerih bo zastaranje pregona zadržano, ne more računati, lahko pa možnost nastopa teh okoliščin, katerih posledica bo glede na relevantno zakonsko ureditev tudi zadržanje zastaranja pregona, vzame v račun. Glede na specifične okoliščine oziroma razmere, v katerih in zaradi katerih je bil sprejet ZZUSUDJZ, je bila prekinitev postopkov določena na podlagi samega zakona, pri čemer pa je bilo zadržanje kazenskega pregona glede na določbo drugega odstavka 3. člena zakona omejeno na nenujne sodne zadeve.

9. Upoštevaje navedena procesnopravno relevantna dejstva in že utrjeno stališče Vrhovnega sodišča v zvezi z razlago drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, v obravnavanem primeru zastaranje v času veljavnosti ZZUSUDJZ od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 ni teklo. Šestletni zastaralni rok se je zato iztekel šele dne 20. 11. 2021, kar pomeni, da zastaranje v obravnavani zadevi ni nastopilo.

10. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o subjektivnih znakih obsojenkinega ravnanja in da obsojenka po 20. 5. 2015 kaznivega dejanja sploh ni mogla storiti, ker ni imela pooblastil in potrebne opreme za izplačilo obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi3 presodilo, da je iz podatkov AJPES-a razvidno, da je bila obsojenka do dne 19. 5. 2015 direktorica gospodarske družbe, od 20. 5. 2015 do 30. 9. 2015 pa je bila njen dejanski poslovodja. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenka v vsem tem času vodila vse posle družbe, sprejemala poslovne odločitve, razpolagala s poslovno dokumentacijo, skrbela za plačilni promet in odrejala komu in kdaj se izvršijo plačila. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenka zavestno dala prednost drugim upnikom, čeprav je bila gospodarska družba zmožna delavcem plačati vse prejemke in prispevke. Na podlagi navedenega je zaključilo, da se je zavedala protipravnosti svojega ravnanja in prepovedane posledice. Obsojenka se je zato zavestno odločila, da obveznosti do delavcev ne bo izpolnila. Denar iz družbe je preusmerila na drugo družbo, katere direktorica je bila v tem obdobju, kaznivo dejanje pa je izvršila za obliko direktnega naklepa.

11. Nestrinjanje vložnikov zahteve s takšno presojo sodišča in navajanje, da je obsojenka zaostale plače do konca svoje funkcije uspela poravnati, da ji tožilstvo ni dokazalo, da je ravnala z direktnim naklepom, da po 20. 5. 2015 ni imela pooblastil in opreme za izplačilo obveznosti delavcev iz delovnega razmerja in da je vedela, da bo podjetje zapustila, zaradi česar ni mogla imeti namena oškodovati zaposlene, po vsebini pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98a. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je dolžna plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Listovna številka 931 spisa. 2 Primerjaj npr. odločbi IV Ips 27/2020 z dne 19. 1. 2021 in I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021. 3 7. in 17. točka sodbe sodišča prve stopnje, 10. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.