Jedro

V obravnavanem primeru, ko je bila preiskava v zvezi s sporno družbo glede porekla uvoženega silicija končana (ta družba je bila v konkretnem postopku navedena v potrdilu o poreklu kot izvoznica blaga), je bilo carinskemu organu potrebno čakati do končanega poročila OLAF. Že pred izdajo izpodbijane odločbe je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da je navedena družba uvažala silicijevo kovino iz LR Kitajske in jo iz Tajvana ponovno izvozila v EU, brez predelave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožniku kot deklarantu določila znesek uvoznih dajatev iz naslova neplačanih protidampinških dajatev in obresti v skupnem znesku 24.005,33 EUR za blago, sproščeno v prost promet po postopku 4200, v postavki 1) uvozne carinske deklaracije, št. EUL K-26671 z dne 30. 9. 2008, Izpostave Luke Koper, katerega je dolžna plačati v roku 10 dni od prejema te odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in bodo obračunane obresti. Nadalje je ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka na podlagi 21. in 21.a člena Zakona o carinski službi, 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92, z dne 12. oktobra 1992, o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS) ter 130. člena Zakona o davčnem postopku opravila preverjanje izvedbe postopka sprostitve blaga v prost promet po EUL K-26671 z dne 30. 9. 2008, Izpostave Luka Koper (SI006004). Predmet preverjanja je med drugim ugotavljanje dejanskega porekla uvoženega silicija v zvezi s poročili, ki jih je Evropski urad za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF) objavljal v zvezi s preiskavo uvoza silicijeve kovine iz Tajvana v Evropsko skupnost. O ugotovitvah je toženka dne 24. 8. 2011 izdala zapisnik o naknadnem preverjanju. V njem je ugotovila, da je pridobila obvestilo tajvanskega urada za zunanjo trgovino (BOFT) o predhodnih rezultatih preiskave (v nadaljevanju Obvestilo) z dne 9. 8. 2011 in poročilo misije OLAF z dne 27. 6. 2011 (v nadaljevanju Poročilo), skupaj s prilogami. V postopku naknadnega preverjanja je bilo iz dostavljene dokumentacije in naknadno pridobljenih overjenih prevodov Obvestila in Poročila ugotovljeno, da nobena od tajvanskih družb, ki so predmet preiskave, ne proizvaja silicija. Preiskovane tajvanske družbe, v konkretnem primeru tudi družba A., ki je tudi izvoznik silicija po deklaraciji priloženem Certificate of origin št. EB08PA10010 z dne 30. 5. 2008, so silicij uvozile iz LR Kitajske, nato pa ta silicij kitajskega porekla (brez zahtevane predelave 35 %) izvozile v Evropsko skupnost. Iz Obvestila je razvidno, da je bilo za družbo A. preiskovanih 31 pošiljk. Ugotovljeno je bilo, da 27 pošiljk ni v skladu s tajvanskimi predpisi o poreklu, za 4 pošiljke pa je potrebno posredovati dodatne informacije. Poleg tega pa je v 2. točki zadevnega Obvestila izrecno zapisano, da se mora po ugotovitvah Carinskega preiskovalnega oddelka (DOI) za vse pošiljke navedene družbe upoštevati, da so po poreklu iz LR Kitajske. Iz Obvestila in seznama preiskovanih pošiljk za družbo A. pa je tudi razvidno, da je blago, ki je bilo predmet preiskave, dejansko blago, ki je bilo predmet uvoza po EUL K-26671 z dne 30. 9. 2008. V 2. stoplcu (stran 15 za pošiljke 6-16) je kot dokazilo o poreklu (Certificate of origin) zapisan ravno certifikat št. EB08PA10010, ki je vpisan tudi v R 44 zadevne deklaracije in za katerega se je pri preiskavi OLAF izkazalo, da je neopravičeno izdan, saj je stopnja predelave 3,48 %, kar pomeni, da blago ni pridobilo tajvanskega porekla. Poleg tega je iz istega seznama razvidno, da je država porekla LR Kitajska.

Pojasnuje potek postopka naknadnega preverjanja deklaracij in navaja, da je na ta način carinskim organom dan na razpolago mehanizem, ki omogoča kasnejšo kontrolo, če različni pokazatelji pokažejo, da bi bilo z odobritvijo določenega postopka karkoli narobe. Pri naknadnem preverjanju dokumentov in deklaracij se upoštevajo enaka pravila, kot veljajo za preverjanje carinske deklaracije v trenutku odobritve izbranega postopka. Sklicuje se na večkrat opredeljeno stališče sodišča Evropske skupnosti, da vloga carinskih organov držav članic, ki so predmetne deklaracije s prilogami prvotno sprejele, nikakor ne ovira opravljanja kasnejših preverjanj.

Glede predlaganih dokazov, in sicer postavitve izvedenca kemijske oziroma druge ustrezne stroke toženka navaja, da izvedba tega dokaza ni potrebna, v zvezi s predlaganim zaslišanjem zakonitega zastopnika deklaranta in pooblaščene osebe CU Koper pa navaja, da tožnik ni navedel, kaj bi njuno pričanje dokazalo oziroma kako bi vplivalo na navedene ugotovitve.

Na podlagi navedenega toženka ugotavlja, da je bilo dokazilo o poreklu neupravičeno izdano. Posledice tega pa so premalo obračunane in plačane dajatve, ki se plačujejo ob uvozu.

Upravni organ druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodil tako, da je odpravil 2. točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje. V ostalem delu pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Na tožnikove očitke, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi netočnih in nepopolnih podatkov oziroma nedokazanih dejstev upravni organ druge stopnje odgovarja, da je bil cilj naknadnega preverjanja ugotoviti, ali je na potrdilu o nepreferencialnem poreklu blaga navedeno pravo poreklo blaga. Carinski urad je uporabil 78. člen CZS in glede na ugotovitve naknadnega preverjanja opravil naknadno vknjižbo zneska dajatev, saj ne gre za napako carinskega organa. Toženka je pridobila informacijo v zvezi s potekom preiskave uvoza silicijeve kovine iz Tajvana od OLAF, preiskava pa je potekala v sodelovanju s tajvanskimi uradnimi organi in carinskimi organi držav članic, pri katerih se je silicijeva kovina sproščala v prost promet. OLAF je pošiljal sprotna sporočila v zvezi s potekom obravnave zunanje preiskave, ki povzemajo ugotovitve, izsledke in dokaze, do katerih so prišli v obdobju do izdaje konkretnega dopisa.

Po mnenju upravnega organa druge stopnje v obravnavanem primeru, ko je bila preiskava v zvezi z družbo A. končana, toženki ni bilo treba čakati do dokončnega poročila. Toženka je na podlagi navedenega sodelovanja izvedela za nova dejstva, in sicer da deklarirani silicij nima tajvanskega nepreferencialnega porekla, temveč je poreklo iz LR Kitajske.

V zvezi s sklicevanjem tožnika na napako carinskega organa ob sprejemanju carinske deklaracije in svojo dobro vero toženka navaja, da bi se tožnik lahko veljavno skliceval na legitimno pričakovanje v skladu z točko b. drugega odstavka 220. člena CZS in bil izvzet iz naknadne izterjave, vendar ni izpolnjen eden od pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, in sicer carinski organ s svojim aktivnim delovanjem ni povzročil očitane napake. Glede na vlogo, ki jo ima deklarant, ko po določbah člena 199. Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju izvedbena uredba), odgovarja za točnost navedb v deklaraciji in predložitev ustreznih listin, ki izpolnjujejo pogoje glede pristnosti in veljavnosti, pa bi kot skrben gospodarski subjekt moral ukrepati z dolžno pozornostjo, glede na to, da gre za blago, za katerega je bila že zdavnaj pred konkretnim uvozom uvedena protidampinška dajatev za silicij po poreklu iz LR Kitajske in glede na povezavo Tajvana in LR Kitajske. Pojasnjuje, da ker med EU in Tajvanom ni sklenjenih dvostranskih trgovinskih sporazumov in s tem EU ni prenesla takšnih pooblastil na te organe, organov, ki so izdali predmetno nepreferencialno potrdilo o poreklu ni mogoče šteti za carinske organe v smislu CZS. Zato njihove morebitne napake ne omogočajo uporabe mehanizma neizvedbe naknadne izterjave iz točke (b) drugega odstavka 220. člena CZS. V konkretnem primeru so merila za izdajo neprefencialnih potrdil o poreklu urejena v nacionalni zakonodaji, iz Poročila pa je razvidno, da tudi tajvanska pravila glede nepreferencialnega porekla niso bila upoštevana.

Na očitke o kršitvah 62. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravni organ druge stopnje odgovarja, da je upravni organ prve stopnje skupaj z zapisnikom o naknadnem preverjanju carinske deklaracije ter obema dodatkoma tožnika seznanil s pomembnejšimi dokazi, ki so bili podlaga za odločitev. Ker je upravni organ prve stopnje tožnika seznanil z listinami, prevedenimi v slovenski jezik, vendar v neoverjenem prevodu, je to pomanjkljivost v skladu s prvim odstavkom 251. člena ZUP odpravil upravni organ druge stopnje in z dopisom z dne 30. 5. 2013 tožniku poslal overjene prevode vseh listin, ki so bile podlaga za odločitev, ob tem pa tudi obrazložil, zakaj posameznih prilog, ki so v obliki seznamov in tabel, ni treba prevesti v slovenski jezik, saj je v posameznih poročilih, katerih priloge so ti seznami in tabele, pojasnjeno, kaj posamezna polja iz seznama ali tabele pomenijo.

Glede predlagane izvedbe dokazov z zaslišanjem predlaganih oseb pa upravni organ druge stopnje navaja, da njihovo zaslišanje ne bi vplivalo na drugačno odločitev, saj dejanskega stanja v zvezi s poreklom blaga ni ugotavljal carinski urad, temveč je podatke o tem posredoval OLAF na podlagi opravljene zunanje preiskave v sodelovanju s tajvanskimi organi, v katere upravni organ druge stopnje ne dvomi. Imenovanje izvedenca je prav tako nepotrebno, saj bi za analize moral biti na razpolago vzorec blaga, sproščenega v prost promet po zadevni carinski deklaraciji in vzorec vhodnega materiala. Ob tem pa je iz podatkov, posredovanih s strani OLAF za družbo A. razvidno, da je ta družba sporni silicij preprosto pretovarjala v EU in Angvilo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da iz tožniku predloženega zapisnika in prilog ne izhaja drugačno poreklo uvoženega blaga, kot je navedeno v predmetni deklaraciji, prav tako pa ne ugotovitev, da bi bila potrdila o poreklu blaga ponarejena. Zato meni, da ne gre za netočne ali nepopolne podatke v smislu tretjega odstavka 78. člena CZS. Sprašuje se, ali lahko zakoni na posameznih upravnih področjih urejajo posebni upravni postopek, ki je različen od splošnega upravnega postopka. Predvsem pa ta posebni upravni postopek ne more do te mere poenostaviti ugotovitvenega in dokaznega postopka, da ne bi več zagotavljal možnosti učinkovitega varstva pravic. Meni, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, s katerimi dokazi je ugotovljeno drugačno dejansko stanje oziroma ti niso predloženi oziroma zakonito izvedeni. S tem je tožniku onemogočeno učinkovito pravno varstvo. Če so posamezne listine, ki so bile kot priloga navedeni deklaraciji priložene, ponarejene, bi morala toženka kot strokovnjak v odločbi to ugotoviti in se do tega izjasniti kot o predhodnem vprašanju.

Če resnično obstoji napaka, pa le ta ni bila storjena na tožnikovi strani. Tako kot carinski organ pri pregledu carinske deklaracije, tudi on ni imel nobenega razloga posumiti v njemu posredovane listine s strani prejemnika. Zaradi narave dela pa bi moralo biti le toženki znano, da se silicij pred letom 2007 iz Tajvana ni uvažal. Zato bi morala biti toženka tista, ki preveri in odloča, ali so pogoji za sprejem carinske deklaracije izpolnjeni. Nedopustno je, da tožnik trpi škodljive posledice zaradi malomarnega ravnanja toženke, saj je imela toženka vse zakonske možnosti, da preveri predložene listine, preden se je odločila za sprostitev blaga v prost promet, pa tega ni storila.

Nadalje navaja, da iz Poročila izhaja, da je preiskovalni oddelek posredoval le prve rezultate preiskav, torej zadeva še ni zaključena. Trditev, da naj bi družba A. silicijevo kovino, ki naj bi bila poreklu iz LR Kitajske, preprosto pretovorila v EU in Angvilo, ni dokazana. Poleg tega zaključki in obvestila temeljijo le na neuradnem prevodu besedila iz kitajščine in gre zgolj za predhodne rezultate preiskave, s končnim poročilom pa niti tožnik, niti toženka ne razpolagata.

Ugovarja tudi neizvedbi dokaza z izvedencem, ki bi na podlagi analize blaga lahko ugotovil, ali je bilo navedeno blago morebiti res drugačnega porekla, kot izhaja iz potrdila o izvoru.

Izpodbijana odločba se sklicuje tudi na seznam preiskovanih pošiljk za A., ki je bil tožniku posredovan kot dodatek k zapisniku z dne 5. 9. 2011, ki pa ni preveden v slovenski jezik. S tem so bile kršene določbe postopka, prišlo pa je tudi do kršitve 22. člena Ustave.

Sklicuje se tudi na 9. člen Uredbe Evropske skupnosti št. 1073/1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), po katerem se mora pri pripravi poročil upoštevati postopkovni zahtevek, določen v nacionalni zakonodaji posamezne države članice. Prav tako pa iz nje izhaja, da je podlaga šele poročilo, opravljeno po zaključku preiskave. Zato poročilo, ki je bilo posredovano tožniku, ni dopusten dokaz.

Opozarja na 3. točko 201. člena CZS in navaja, da bi poleg tožnika kot stranka v postopku moral nastopiti tudi B., kot oseba, za katere račun je bila izdelana deklaracija. Pri tem se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča št. U 11/2005 z dne 9. 10. 2006 in U 1484/2006 z dne 12. 2. 2008. Navaja, da kljub temu, da se ukvarja z dejavnostjo špediterstva, nima mehanizmov, da bi lahko ugotovil, da je z deklaracijami karkoli narobe. Te mehanizme ima samo državni aparat. Pojasnjuje tudi, iz česa je razvidno, da je bila deklaracija vložena v dobri veri.

Navaja, da se toženka sklicuje na 199. člen izvedbene uredbe, tožniku pa ni poznano, za katero izvedbeno uredbo gre. Ne strinja se s stališčem toženke, da se le pavšalno sklicuje na 22. člen Ustave. Poudarja, da toženka ni sprejela nobenega dokaznega predloga, ki ga je podal tožnik v pripombah na zapisnik. Prav tako ni upoštevala potrdila o poreklu blaga, izdanega s strani tajvanske trgovinske zbornice, za katerega tožnik vztraja, da je pristno. Ne strinja pa se tudi z navedbami toženke, da ni pojasnil, v zvezi s čim naj bi predlagane priče pričale. Predlaga odpravo 1. in 3. točke odločbe upravnega organa prve stopnje v zvezi z odločbo upravnega organa druge stopnje ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožnik pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2013 prilaga sodbo Davčnega sodišča Hamburg, v kateri naj bi sodišče ugotovilo, da niso pogoji izpolnjeni za naknadno izterjavo protidampinških dajatev za blago (silicij), ki ga je nemški zavezanec uvozil. V obrazložitvi je sodišče zapisalo, da ni ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izterjavo protidampinških terjatev, ker ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da je poreklo silicija iz LR Kitajske. Postavilo se je na stališče, da tudi OLAF ni mogel dokazati uvoza točno določenega silicija iz točno določene države. Tudi če bi silicij prvotno izviral iz LR Kitajske, pa bi bil lahko v Tajvanu obdelan tako, da bi se spremenilo njegovo poreklo. Predlaga, naj sodišče prakso navedenega sodišča upošteva.

Toženka v dopolnitvi odgovora na tožbo z dne 28. 1. 2014 navaja, da je prejela končno poročilo OLAF z dne 28. 11. 2013, ki potrjuje dejstva, ki jih je pošiljal v sprotnih poročilih v zvezi s potekom obravnavane zunanje preiskave, v konkretnem primeru ugotovitve, izsledke in dokaze, do katerih je prišlo v obdobju do izdaje predhodno izdanega dopisa, povezanega s preiskavo v zvezi z družbo A. V skladu s sodelovanjem z uradniki Urada za zunanjo trgovino (BOFT) in carinskega preiskovalnega oddelka (DOI) in opravljenimi poizvedbami v Tajvanu je bilo dokazano, da v Tajvanu ni proizvodnje silicijeve kovine. Silicijeva kovina, ki je bila izvožena iz Tajvana v EU, je bila predhodno uvožena v Tajvan iz LR Kitajske in posledično ponovno uvožena v EU, v nekaterih primerih brez kakršnekoli predelave, kot so ugotovitve za družbo A. S tem končnim poročilom se potrjujejo ugotovitve OLAF, ki so bile kot predhodno posredovane v zvezi z družbo A., ki so služile carinskemu organu kot podlaga za odločitev, da kot ena izmed preiskovanih družb ne deluje kot dejanski proizvajalec silicija, ter da je uvažala silicijevo kovino z LR Kitajske in jo ponovno izvozila brez kakršnekoli predelave. Po mnenju toženke so ugotovitve OLAF, ki jih je ugotovil na podlagi ugotovitev BOFT in DOI, zadosten dokaz za zaključek, da so vse pošiljke silicijeve kovine, ki jih je vseh 6 družb, med njimi tudi A., izvozilo od januarja 2008 do danes, po poreklu iz LR Kitajske in so zato zavezane k plačilu PDD. V zvezi z naknadno predloženo sodbo, ki jo je predložil tožnik, pa toženka pripominja, da gre za odločitev, zoper katero je možna pritožba. Poleg tega se nanaša na drugega izvoznika, C., njen dobavitelj pa je podjetje D. V zvezi z omenjenimi družbami je OLAF opravil dodatno misijo in na podlagi pridobljenih informacij v zvezi z omenjenima družbama ugotovil, da je bil del silicijeve kovine uvožen iz Tajvana v EU ne da bi bila podvržena kakršnikoli predelavi, del pa je bil predmet delne predelave, ki bi lahko znižala raven nečistoče za 31 %. V vsakem primeru pa je ves silicij, ki so izvozile te družbe, obdržal svojo kitajsko poreklo. Ob tem je bilo še izpostavljeno, da razveljavitev nepreferencialnih potrdil o poreklu ni potrebna. Slednja so bila izdelana na podlagi veljavnih tajvanskih pravil o nepreferencialnem poreklu, ki pa za namen ugotovitve nepreferencialnega porekla, kar zadeva določene zavezanosti za plačilo PDD v EU ne veljajo. Obstoj potrdila o poreklu ni povod za upravičena pričakovanja glede zavezanosti za plačilo PDD. Ker dokazi izkazujejo, da je blago predmet PDD zaradi svojega pravega porekla, kakršnokoli potrdilo o poreklu ne zadrži povračila PDD (potrdilo sodišče EU v zadevi T 191/09). Zato vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo opravljeno naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedene carinske deklaracije po 78. členu CZS. Po drugem odstavku navedene določbe lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi po tretjem odstavku navedene določbe ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo.

Predmet preverjanja je bilo ugotavljanje dejanskega porekla uvoženega silicija po EUL K-26671 z dne 30. 9. 2008. Iz spisa je razvidno, da je tožnik kot deklarant, ki posredno zastopa prejemnika blaga, pri izpostavi Luka Koper dne 30. 9. 2008 vložil carinsko deklaracijo št. K-26671, po kateri se je sprostilo v prost promet blago, deklarirano v polju 31-silicij, kot država odpreme blaga pa je bil naveden Tajvan. V polju 44 carinske deklaracije je bilo vpisano potrdilo o nepreferencialnem poreklu „Certificate of origin“ z dne 30. 5. 2008, ki ga je izdala tajvanska gospodarska zbornica „Taiwan chamber of commerce“, ki potrjuje tajvansko poreklo blaga.

Iz zapisnika o naknadnem preverjanju deklaracije z dne 24. 8. 2011 in dodatkov k zapisniku izhaja, da je poreklo predmetnega blaga Kitajska, in ne Tajvan. Ta ugotovitev toženke temelji na Poročilu misije OLAF z dne 27. 7. 2011, Obvestilu o predhodnih rezultatih preiskave tajvanskega urada za zunanjo trgovino (BOFT) z dne 9. 8. 2011 in prilogah (seznam preiskovanih pošiljk-priloga 1.4 k poročilu in seznam preverjenih pošiljk Urada za zunanjo trgovino-priloga k obvestilu BOFT za družbo A. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo upravnega organa druge stopnje, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh carinskih organov in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Neutemeljeni so tožnikovi tožbeni ugovori, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, s kakšnimi dokazi je ugotovljeno drugačno dejansko stanje oz. da ti niso predloženi oz. zakonito izvedeni. Iz izpodbijane odločbe namreč jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je toženka ugotovila drugačno poreklo blaga, kot je bilo navedeno v deklaraciji. S temi dokazi je bil tožnik seznanjen, listine, ki so bile podlaga za odločitev, pa so bile tudi prevedene v slovenski jezik. Tožnik pa je bil tudi seznanjen, zakaj posameznih prilog, v obliki seznamov in tabel, ni bilo treba prevesti v slovenski jezik. V posameznih poročilih, katerih priloge so ti seznami in tabele, je bilo namreč pojasnjeno, kaj posamezna polja iz seznama ali tabele pomenijo. Ugovor, da tožnik ni bil seznanjen z vsemi listinami, ki so bile podlaga za odločitev, in posledično ugovor o kršitvi 22. člena Ustave, je zato neutemeljen. Tudi sicer pa so vse ugotovitve, ki so za odločitev bistvene, in izhajajo iz seznama ali tabele, povzete v poročilih, ki so bila prevedena v slovenski jezik in do katerih se je imel tožnik možnost opredeliti, čemur izrecno ne nasprotuje.

Sodišče se tudi strinja s stališčem upravnega organa druge stopnje, da v obravnavanem primeru, ko je bila preiskava v zvezi z družbo A. glede porekla uvoženega silicija končana (ta družba je bila v konkretnem postopku navedena v potrdilu o poreklu kot izvoznica blaga), ni bilo potrebno čakati do končnega poročila. Že pred izdajo izpodbijane odločbe je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da je navedena družba uvažala silicijevo kovino iz LR Kitajske in jo ponovno izvozila, brez predelave. Temu tožnik ne ugovarja.

Tudi sicer pa iz pripravljalne vloge toženke z dne 28. 1. 2014 izhaja, da je bilo dne 28. 11. 2013 izdano tudi končno poročilo OLAF, ki ugotovitve iz poročil, na katerih temelji izpodbijana odločba, v celoti potrjuje.

Ker izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je poreklo blaga na potrdilu o nepreferecialnem poreklu navedeno napačno, in ne, da so bile listine ponarejene, ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi se o tem vprašanju morala toženka izjasniti kot o predhodnem vprašanju.

V zvezi s sklicevanjem na malomarno ravnanje carinskega organa ob sprejemanju cerinske deklaracije in dobro vero tožnika sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da v obravnavanem primeru ne gre za napako carinskega organa ob sprejemanju carinske deklaracije.

Dejstva, da v potrdilu o nepreferencialnem poreklu blaga ni navedeno pravo poreklo blaga, tudi po presoji sodišča carinski organ ob sprejemanju carinske deklaracije ni mogel ugotoviti, tudi glede na očitek tožnika, da bi mu moralo biti znano, da se silicij pred letom 2007 ni uvažal iz Tajvana. Da deklarirano blago nima tajvanskega porekla, je bilo ugotovljeno šele naknadno, z opravljeno zunanjo preiskavo OLAF, ob sodelovanju tajvanskega urada za zunanjo trgovino (BOFT) in Carinskega preiskovalnega oddelka (DOI). S tem pa ni izpolnjen eden od kumulativnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opustitev naknadne vknjižbe dolgovanih dajatev v skladu s točko b) drugega odstavka 220. člena CZS, kot je pravilno pojasnila že toženka. Zato tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na njegovo dobro vero. Posledično pa tudi ne more uspeti z ugovorom, da iz izpodbijane odločbe pri sklicevanju na 199. člen Izvedbene uredbe ni jasno, za katero uredbo gre, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Ne glede na navedeno pa je v 22. poglavju obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje natančno navedeno, katero uredbo toženka poimenuje Izvedbena uredba. Pravilno pa je toženka pojasnila tudi, zakaj tajvanskih organov, ki so izdali predmetno nepreferncialno potrdilo o poreklu blaga, ni mogoče šteti za carinske organe v smislu CZS. Razveljavitev nepreferencialnih potrdil o poreklu pa tudi po presoji sodišča ni potrebna, saj so bila izdana na podlagi tajvanskih pravil o nepreferencialnem poreklu, ki pa za namen ugotovitve nepreferencialnega porekla, kar zadeva določene zavezanosti za plačilo PDD, v EU ne veljajo.

Ker tretji odstavek 201. člena CZS jasno določa, da je carinski dolžnik deklarant, je toženka pravilno uporabila zakon, ko je navedla tožnika kot zavezanca za plačilo uvozne dajatve. Tretji odstavek 201. člena CZS sicer res določa, da je v primeru posrednega zastopanja dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdana carinska deklaracija, vendar je v obravnavnem primeru, ko gre za solidarno zavezanost za plačilo dolga, od carinskega organa odvisno, od katerega solidarnega dolžnika bo uveljavljal plačilo carinskega dolga. S takšnim stališčem tudi sodbi Upravnega sodišča RS, na kateri se sklicuje tožnik, nista v nasprotju.

Prav tako pa se sodišče tudi strinja s pojasnili upravnega organa druge stopnje, zakaj izvedba dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca ne bi vplivala na drugačno odločitev, ter z ugotovitvijo upravnega organa prve stopnje, da tožnik ni navedel, o čem bodo navedene osebe pričale oziroma kaj naj bi njihovo pričanje dokazalo.

Glede sodbe davčnega sodišča v Hamburgu z dne 4. 9. 2013, na katero se sklicuje tožnik v vlogi in jo tudi prilaga, pa sodišče ugotavlja, da se nanaša na družbo D., za katero ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je poreklo silicija v LR Kitajski, v poročilu OLAF pa je bilo ugotovljeno tudi, da je silicijevo kovino znatno predelala, in ne na družbo A. Kot rečeno, je bilo za slednjo nesporno ugotovljeno, da je silicijevo kovino uvažala iz LR Kitajske in jo ponovno izvozila, brez kakršnekoli predelave.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.